Talent še zdaleč ni ključ do uspeha. Kaj pa je?

Vizija in požrtvovalnost pomembnejši od nadarjenosti

Laurelea Moss, ki je na povabilo Centra športne terapije in prehrane Motionfit pred tednom dni v Muzeju novejše zgodovine pred številčnim občinstvom predstavila svoj 60-minutni motivacijski govor, opaža precejšnjo razliko v stopnji motivacije med vrhunskim in povprečnim športnikom, uspešnim in povprečnim poslovnežem … Kot poudarja, ključ do uspeha ni v nadarjenosti, ampak viziji, pričakovanjih in pripravljenosti na žrtvovanje za dosego cilja. Mossova verjame, da je prav to niansa, ki tiste na vrhu piramide ločuje od tistih na dnu.

Vztrajnost se splača

Pomembna je tudi vztrajnost. "Tudi če ti ne uspe prvič, moraš najti način, da ti bo uspelo. Mislim, da je to nekaj, kar lahko gradimo postopoma. Vztrajnost je kot majhna mišica, na začetku je bolj šibka, z vztrajnostjo pa se krepi. Človek pa sčasoma spozna, da se vztrajnost še kako splača," polaga na srce vsem, ki "puško", kolo, smuči, tekaške copate in podobno prehitro vržejo v koruzo.

A kako dolgo vztrajati in se pobirati po padcih? "Pomembno je, da slediš poti svojega talenta, da delaš tisto, kar te veseli, do česar čutiš strast. To je tisto, kar je najbolj pomembno. Vsi uspešni ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, bodisi da gre za športnike ali poslovneže, vsi so doživljali vzpone in padce, pa so kljub temu vztrajali. Če ne boš vztrajal, ne boš nikoli vedel, ali ti lahko uspe. Nobenih empiričnih dokazov namreč ni, ki bi dajali znak, da se bo trud obrestoval, pomembno pa je, da vztrajaš."

Pripravljam se na maraton. Zato, ker to vsi počnejo. Je to prava motivacija?

Zadnja dva meseca pred Ljubljanskim maratonom, ki je največja, hkrati pa tudi zadnja večja tekaška prireditev v Sloveniji, prav zaradi prijave na maraton bistveno več ljudi smukne v tekaške copate in začne nabirati tekaško kilometrino. Je misel na maraton prava motivacija?

"Nekje moraš začeti. Če nikoli v življenju nisi pretekel več kot dva kilometra, potem je tudi 10-kilometrska znamka zahteven cilj. Pomembno je le, da si ne zadamo preveč. Najti je treba nek realen cilj. Ne moreš se kar takoj lotiti maratona, to se prav gotovo ne bi dobro končalo. Treba je poiskati pravo ravnovesje med cilji. Ti morajo biti zahtevni in izziv, prek katerega lahko odkriješ marsikaj novega o sebi, a še vedno dosegljivi," pravi terapevtka, ki so ji sodelavci Motionfita v času Maratona Franja, na katerem si je Mossova ogledala progo, ki jo je prevozila na nedavno končanem svetovnem prvenstvu amaterskih kolesarjev, nadeli vzdevek dr. Loli.

Drobni koraki

"Treba je iti po korakih, <>po postopnih ciljih. Če ni ciljev, se nimamo na kaj osredotočiti. Če si zastaviš cilj, da boš na maratonu pretekel 10 kilometrov ali 42 kilometrov, moraš to upoštevati pri programu treningov, prehrani … Veliko stvari lahko spremeniš, če imaš pred očmi cilj. Nikoli ne veš, kam te pot zanese. Tudi jaz nisem vedela, kam me bo kolesarjenje pripeljalo, pa me poglejte zdaj. Majceni koraki, to je najboljša taktika."

Vizualizacija ciljev, podobe cilja na hladilniku, računalniku, mobilnem telefonu

Črnolasa Avstralka si pri osredotočanju na svoje cilje pomaga tudi z vizualizacijo. Tako si je tudi na SP v Ljubljani zvizualizirala svoj tekmovalni cilj. Položaj na sredini zmagovalnega odra, ki ne pušča nobenega dvoma o njenih ciljih.

"Pomembno je, da si čim več podob, ki te spominjajo na cilj, postaviš tako, da so ti čim večkrat na očeh. Na oglasno desko, hladilnik, na računalniku in telefonu. Napišite svoje cilje, zapišite afirmacijske stavke, kot so Zmorem, vedno boljša sem …, svoj napredek lahko opišete v dnevniku hvaležnosti, vse drugo se bo zgodilo samo po sebi. Kot tisto, ko se pelješ v službo, pa je vse skupaj taka rutina, da se sploh ne spomniš, kako si se pripeljal tja," pravi Laurelea Moss, ki kot odlično motivacijsko metodo navaja tudi "pritisk" okolice. "Bolje je, da čim več ljudi ve, da trenirate, saj vas bodo s svojimi konstantnimi vprašanji ves čas spominjali na vaš cilj."

Kako se izogniti negativnim komentarjem okolice?

Vedno se bo našli ljudje, ki vas bodo spodbujali, in tisti, ki vas bodo grajali in nadlegovali z vprašanji, kot so: "Res misliš, da si tako dobra?" "Pa saj nisi rojena za to!" "Poškodovala se boš!", "Škoda časa" in podobno.

Kako se spopasti s tem? Mossova si tokrat za razliko od drugih vprašanj vzame dolg trenutek za razmislek. "Vsak odgovarja zase, za svojo različico življenja, kar pomeni, da mu ni treba poslušati in upoštevati mnenj drugih. Če se ne znaš postaviti zase, se bo vedno našel kdo, ki ti bo narekoval tempo življenja. Skratka, ljudje bodo vedno imeli svoje mnenje, ni pa treba, da to mnenje vpliva tudi na nas."

Kako se psihično pripraviti na tek?

"Ne začnite prehitro, naj vas ne zgrabi panika. Bolje je začeti počasi in stopnjevati kot obratno in potem paničariti, ker se bojiš, da ti ne bo uspelo," poudarja Mossova, ki je prepričana, da bo telo delovalo, če mu le zagotoviš hrano in tekočino, problem je drugje. "Glava je tista, ki se bo ustavila, zato je pomembno, da je glava na pravem mestu, da v njej preigravate ustrezni dialog. Moj dialog v glavi je zelo podoben dialogu s skupino navijačic. Opominja me na to, kar moram storiti, medtem ko negativnim besedah sploh ne pustim blizu," poudarja sogovornica in navede primer z Ironamana.

"Spomnim se tekmecev, ki so na Ironmanu med kolesarjenjem v klanec bentili nad klancem, kako je grozno ter oh in sploh. S takim načinom razmišljanja je vse postalo še težje, zato sem obrnila logiko. Na pozitiven način. Gotovo sem tisočkrat ponovila stavek: "V formi sem, močna sem, grem do konca …." In ko sem končala kolesarski del, sem si prigovarjala: 'Komaj čakam na tek. V formi sem, močna sem in lahko tečem ves dan'. Ko se je zvečerilo, sem samo obrnila zadnji del. V formi sem, močna sem, lahko tečem vso noč." To so besede, ki naredijo veliko razliko. Veljalo bi poskusiti v praksi.