SiolNET. Sportal Rekreacija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Sklonila sem glavo in si rekla: ta je za moja otroka. In sem šla. Kot fijakarski konj."

3

termometer

Nataša Robnik je športnica od glave do pet. 40-letnica je mati dveh otrok, žena prav tako zagrizenega tekača ter Slovenka, ki je Špartatlon (246 kilometrov) pretekla v izjemnih 29 urah in 27 minutah.

Potem ko je že leta 2013 s pretečenimi 212 kilometri na Ultrabalatonu (maratonu okrog Blatnega jezera) premaknila meje slovenskega ženskega ultrateka, je 40-letna Nataša Robnik prejšnji teden v Grčiji stopila še konkretno stopničko višje.

29 ur in 27 minut

Kot edina Slovenka, ki je končala letošnji Špartatlon (David Pehnec je odstopil na 185. kilometru), je dosegla izjemno četrto mesto v ženski konkurenci ter s časom 29 ur in 27 minut izboljšala najboljši slovenski ženski čas na Špartatlonu.

Žal že pokojna Ruth Podgornik Reš je 246 prašnih in vročih kilometrov leta 2011 pretekla v 32 urah in 17 minutah.

Noge še niso prave, v glave se že pletejo novi cilji

Noge še niso spočite, je pripovedovala nekaj dni po tekmovanju, je pa glava že usmerjena proti novim ciljem. Verjetno jo bomo videli že 25. oktobra, ko bo najbrž tekla na ljubljanskem maratonu. A le če bo dobro pripravljena, pravi. Za šalo ne misli teči.

Šalila pa se ni niti v Grčiji. Niti najmanj. Vse skupaj je vzela z velikim strahospoštovanjem. Natašin tihi cilj je bil pot od Aten do Šparte preteči v manj kot 30 urah, končni izkupiček pa je presegel vsa njena pričakovanja.

Grki živijo za Špartatlon

O prireditvi nima niti ene kritične besede. "Prireditev je enkratna, organizacija pa na vrhunski ravni. Vidi se, da Grki živijo za Špartatlon. Življenje v vasicah in mestecih je podrejeno temu dogajanju. Tekače zelo lepo sprejemajo, navijačem smo delili 'petke', celo avtograme, starejši ljudje so nas ponoči spodbujali s teras, tudi na okrepčevalnicah so nam stregli. Čuti se, da je tradicija Špartatlona res cenjena."

Na napakah se učita

Nataša je v Grčijo odpotovala v spremstvu moža Bogdana Robnika, ki je tudi sam zagrizen "ultraš" in je pred petimi leti že izkusil napor te grške športne drame. Zaradi prebavnih težav je moral priznati premoč ceste in končal v bolnišnici. To je bila za zakonca Robnik pomembna šola.

"Marsikaj sem se naučila iz tega. Vedela sem, da se moram izogibati njihovi vodi, celo oprani zelenjavi … Vsaka šola nekaj stane," je priznala tekačica, ki si je čas na progi krajšala s preštevanjem okrepčevalnih postaj oziroma kilometrov med njimi.

Kratkočasje na progi: preštevanje okrepčevalnic

Okrepčevalnice z vso mogočo zalogo, od Coca-Cole, čajev, juh, pečenega krompirja, sendvičev, testenin, krekerjev do drugega, so bile posejane dokaj pogosto, a na različni razdalji.

"Če je bilo med dvema le 1.700 metrov razdalje, sem iz tega sklepala, da bo pot precej zahtevna, in obratno, če je šlo za šest kilometrov, bo precej lažja," je opisala Nataša, ki se je spopadala z nekaj manjšimi žulji, večjih težav pa ni imela.

"Seveda mi na poti hrana ni preveč dišala, a zavedala sem se, da brez goriva noge ne bodo šle naprej. Tudi spila sem precej. Mož je izračunal, da vsaj 25 litrov."

Objem in topla beseda sta vedno dobrodošla

Mož, ki ji sicer pomaga pri treningu, je bil dragocen pomočnik na progi. Na trasi je bilo le sedem takšnih okrepčevalnic, kjer ti kdo lahko povsem neposredno pomaga. "Saj ne, da sem kaj posebnega potrebovala, ampak objem in topla beseda vedno prideta prav. Potovanje je kar dolgo."

Ko se pred teboj "postavita" klanca

Edina kriza, ki je razburkala 246 kilometrov dolgo potovanje, jo je ujela na 220. kilometru, ko sta se pred njo kar naenkrat postavila dva klanca. "Ko sem ugotovila, kam vodi cesta, sem se kar zjokala. Kaj zdaj? Nimaš kaj, ustavljati se ne smeš, pač grizeš dalje. Kot fijakarski konj. Sklonila sem glavo ter si rekla, ta je za moja otroka, za Luka in za Lio, in šla. S hitro hojo, pa je nekako šlo. Kriza je izginila."

Razmere za tek so bile zahtevne, a je to ni zmotilo. Podnevi se je živo srebro povzpelo nad 30 stopinj Celzija, ponoči je deževalo, dež je tekače spremljal skoraj do cilja. "Z vremenom nimam težav. Se pač prilagodim, noč pa ima tako ali tako svojo moč," je namignila.

Tekaška predzgodovina

Nataša Robnik ni ljubiteljica klasičnih maratonov, prav tako ne da dosti na statistične podatke, kar pomeni, da iz glave ne pozna rezultatov vseh svojih tekaških podvigov.

Dobro pa se spomni, kje vse je že tekla in kako je bilo tam. Tako je svoj prvi maraton (od Mozirja do Logarske doline) pretekla leta 2007, leto pozneje pa že ultratek od Celja do Logarske doline. Kmalu je na seznamu ultratekov odkljukala še stokilometrskega v Švici.

Štartnina je visoka, a vključuje marsikaj

Štartnina za Špartatlon znaša 450 evrov, kar ni malo, a vključuje precej več kot zgolj štartnino. Gre za pravi potovalni paket: od šestdnevnega bivanja v hotelu s polnim penzionom, vse organizacije, prevozov do slovesnosti, ki vključuje grško večerjo in drugo. Denarnih ali drugih nagrad ni.

Tekači, ki jim uspe prečkati ciljno črto (od 380 je letos uspelo le 202), dobijo lovorjev venec in priznanje ter kup spominov in ponosa. "Tečeš za čast in ponos," pravi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin