Roman Kejžar: Tek je način življenja

Najuspešnejši slovenski maratonec Roman Kejžar (levo) Foto: Aleš Fevžer

Po raziskavi družbe Mediana iz septembra 2016 je tek četrti najbolj priljubljen šport med Slovenci. Delež aktivnih v tej športni panogi je 19,8 odstotka, prva tri mesta zasedajo hoja v naravo in izleti (59 %), kolesarstvo (28,2 %) ter plavanje (21,3 %). Teči za uvrstitev, zaslužek, užitek ali dokazovanje – vsak tekač najde svoj motiv za tek, še posebej ko gre za maraton. Ta garaški, vzdržljivostni izziv za glavo in telo, a hkrati kraljevska atletska disciplina je prevzela Romana Kejžarja. Človek, ki se je kot mladenič spogledoval z nogometom, že več kot 15 let ohranja državna rekorda v maratonu in polmaratonu.

Iz domače Sorice v Ljubljano: začetek profesionalne tekaške poti

Romanovi tekaški začeti segajo v šolske dni, ko se je udeleževal različnih krosov in bil že takrat v ospredju. V domačem okolju ni bilo pravih možnosti in krovne organizacije, kot je na primer atletski klub, ki bi spodbudil njegov tekaški razvoj. Tako je v mladosti tekel v družbi prijateljev iz Sorice ter se med letoma 1985 in 1990 udeleževal različnih tekaških prireditev čez mejo. Z uspešnimi nastopi si je priboril pokale, kar je bila takrat motivacija za tek.

Prelomna je bila tekma v Avstriji, kjer je dobro pretekel deset milj, pove Roman Kejžar: "Opazil me je trener Svetlan Vujasin. Prejel sem povabilo v Železničarski atletski klub Ljubljana (ŽAK), kamor sem se včlanil leta 1988. Takrat sem že končal srednjo šolo, po poklicu sem lesarski tehnik, in po službi v Alplesu začel obiskovati treninge v prestolnici. S tekom sem se profesionalno začel ukvarjati razmeroma pozno, saj sem imel 23 let."

"Dobri rezultati so prišli skoraj čez noč"

Roman Kejžar (desno) je zasnoval program za tekače v projektu Moja olimpijska norma. Foto: Aleš Fevžer

Bil je zelo perspektiven tekač. "Dobri rezultati so prišli skoraj čez noč. Trener me je označil za drugega Mirka Vindiša, najboljšega maratonca v takratnih Jugoslaviji in Sloveniji. Tako sem se povsem usmeril v maraton in leta 1991 postal državni jugoslovanski prvak."

V letu, ko je Slovenija postala samostojna, je pustil službo in se povsem posvetil teku. Ob koncih tedna se je udeleževal tekmovanj v tujini, predvsem v Avstriji in Italiji. "Imel sem to prednost, da sem tekel. Takrat smo s tekom lahko preživeli. Z dobrim nastopom smo tekači lahko v enem koncu tedna zaslužili celotno mesečno plačo. Žal se je potem tudi zgodilo, da sem bil na kakšni pomembni tekmi precej izčrpan, kar je vplivalo na rezultate," poudari Kejžar.

Trikrat član olimpijske reprezentance Slovenije

Romanu sreča v času pred olimpijskimi igrami v Atlanti leta 1996 ni bila naklonjena. Kljub dvakrat doseženi olimpijski normi zaradi omejenega števila športnikov ni bil uvrščen v olimpijsko reprezentanco Slovenije za poletne olimpijske igre. Ker so olimpijske igre sanje vsakega športnika, je bil to velik udarec, ki je imel, kot pravi sam, daljnosežne posledice za njegovo tekaško kariero. Kljub temu ga neposrečena igra številk ni odvrnila od teka. Postavil si je nov cilj – poletne olimpijske igre v Sydneyju leta 2000 –, za katerega je garal štiri leta.

"Olimpijske norme so razmeroma zelo visoke, zato že osvojitev norme pomeni velik korak na poti do olimpijskih iger. Ni nenavadno, da športnik doseže celo boljši rezultat na tekmovanjih, ki štejejo za osvojitev olimpijske norme, kot potem na samih olimpijskih igrah, saj se je v razmeroma kratkem času težko pripraviti na dva težka nastopa. Maratonski ciklusi trajajo tri mesece, v katerih je treba trdo delati – vse od premagovanja velikih razdalj in psihološke priprave do masaž in počitka."

Pa ne le enkrat, kot član slovenske odprave je Roman olimpijske igre okusil kar trikrat. Najprej je odpotoval v Sydney leta 2000 in osvojil 62. mesto, štiri leta kasneje je v Atenah dosegel 54. uvrstitev, v Pekingu leta 2008 pa je zasedel 67. mesto.

"Lepo je biti del olimpijske zgodbe. Olimpijske igre niso dosegljive komurkoli, zato je nastop na tem tekmovanju toliko bolj cenjen. Prav tako tudi medalja z olimpijskih iger. Tudi olimpijska vas ima poseben čar. Združuje športnike iz različnih športnih disciplin. Svetovna prvenstva so precej bolj omejena (npr. samo atletika). Druženje in dogajanje v olimpijski vasi je res nekaj posebnega. Občutek je, kot da je tam velika olimpijska družina."

Nosilec državnih rekordov v maratonu in polmaratonu

Leta 2009 je Roman Kejžar profesionalno tekaško kariero končal in se podal v trenerske vode. Foto: Aleš Fevžer

Leto 2000 je bilo za Romana najuspešnejše v karieri. Nastopil je na olimpijskih igrah ter z državnim rekordom v maratonu (42 km, 2:11,50) in polmaratonu (21 km; 1:02,49) postal najboljši slovenski maratonec.

"Ponosen sem na državna rekorda v maratonu in polmaratonu, ki vse do danes še nista bila izboljšana. Izjemno težko je v močni konkurenci v svetovnem merilu doseči odmevno uvrstitev, na primer med najboljšo deseterico tekmovalcev. Čeprav nimam kolajne z največjih tekmovanj, sem ponosen, da sem tekel z najboljšimi tekači, celo na treh olimpijskih igrah. Tudi 11. mesto na maratonu v Berlinu leta 1998 štejem za velik uspeh."

Ker dobro pozna napore maratoncev ob doseganju rekordov, Kejžar dvomi, da jim bo uspelo teči pod magično mejo dveh ur. "Če ponazorim, Ronaldo di Costa je leta 1998 v Berlinu postavil čas dve uri, šest minut in šest sekund. V zadnjih 19 letih je torej napredek maratona znašal tri minute. Da bi se spustili pod mejo dveh ur (svetovni rekord si z berlinskega maratona leta 2014 trenutno lasti Dennis Kimmeto s časom 2:02:57), bi bilo treba spet skrajšati čas za nekaj manj kot tri minute. Za podiranje rekordov morajo biti ustrezne tudi okoliščine, na primer potek proge, podlaga in temperatura, ki lahko vplivajo na rezultat."

"Maraton ni dvakrat 21 kilometrov, ampak trikrat"

Leta 2009 je Roman profesionalno tekaško kariero končal in se podal v trenerske vode. Ne glede na to, ali sodeluje s profesionalnimi ali rekreativnimi tekači, poudarja, naj ne pretiravajo, saj lahko to privede do poškodb in slabšega rezultata. "Maraton zahteva celega človeka. Je disciplina, ki temelji na nekaj letih ukvarjanja s tekom. Vrhunski rezultat zahteva dva treninga v skupni dolžini 25-30 kilometrov na dan. Nekomu, ki hodi v službo, je vrhunski rezultat zato težko dosegljiv, saj telo takšnega napora ne zmore. Maraton ni dvakrat 21 kilometrov, ampak trikrat."

Kot svoj največji trenerski uspeh izpostavlja dosežek Žane Jereb. Njej je v pičlih petih mesecih v maratonu pomagal s časa okoli 2:52 na rezultat 2:39:47, s čimer je dosegla olimpijsko B-normo za nastop na poletnih olimpijskih igrah v Londonu leta 2012. Do uspešnih nastopov na velikih tekmovanjih je pomagal še Primožu Kobetu (POI London 2012), Tonetu Kosmaču (POI Rio 2016), Sandiju Novaku (paraolimpijske igre, Rio de Janeiro 2016) in Luciji Krkoč (SP v gorskem maratonu 2016).

Kaj pa mladi upi? Mladi tekači potrebujejo motiv, da se odločijo za profesionalno pot. To niso denarne nagrade, dovolj je priložnost, da lahko dokažejo svoje sposobnosti, in na primer izpostavljenost, kot je fotografija v časopisu. Čeprav trenutno ne vidi nobenega mladega, ki bi lahko izboljšal državni rekord, Roman ostaja optimističen: "Nekoč je veljajo prepričanje, da se športna kariera končuje, ko si star nad 30 let. Maratonci se gradijo dalj časa, saj so najboljši stari od 30 do 40 let. Vidim populacijo mladih tekačev, ki jih starši usmerjajo v tek in lahko čez dobro desetletje presenetijo. Ni pa uspeh odvisen le od njih samih, ampak tudi od podpore – domačih, sponzorjev – in načrtnega dela krovne organizacije, da jim zagotovi ustrezne pogoje."

Športniki morajo biti odgovorni do svojih podpornikov

Roman Kejžar: "Danes je tek zaradi napora, ki ga terja, vse bolj cenjen." Foto: Aleš Fevžer

Mediji in sponzorji so čedalje bolj naklonjeni bodisi poročanju o uvrstitvah bodisi podpiranju športnikov. Tako je danes pot profesionalnih športnikov lažja kot nekoč. "Najprej mora biti posameznik perspektiven, predan in zavzet športnik. Največ pomeni podpora, navijanje in spodbujanje domačih. Nato nastopi vloga sponzorjev, ki so v veliki meri zaslužni za to, da športnika 'naredijo'. Cenim sponzorje in sem vsem, ki podpirajo šport in športnike, hvaležen. So obdobja, ko si kot športnik dober in samozavesten. Pride pa tudi čas, ko rezultati niso najboljši in ne nastopaš na največjih tekmovanjih. Takrat potrebuješ podpornike, njihove spodbude in tudi finančno podporo, da se dvigneš z dna."

Po drugi strani Kejžar opozarja na odgovornost športnikov: "V zameno za podporo je naloga športnikov, da se izkažejo. Sam sem kot tekač užival dolgoletno podporo organizacij iz lokalnega okolja. Vselej sem čutil dolžnost, da se podpornikom s čim boljšim nastopom na tekmovanjih oddolžim – zahvalim. Ta odgovornost je bila marsikdaj zame tudi motivacija za čim boljši nastop."

K teku spodbuja udeležence projekta Moja olimpijska norma

Več kot 500 športnih navdušencev je med aprilom in junijem pod okriljem projekta Moja olimpijska norma treniralo po programu, ki ga je zanje zasnoval Kejžar: "Projekt Moja olimpijska norma je namenjen vsem ljubiteljem športa, ki želijo na lastni koži izkusiti, kako se počutijo olimpijski junaki. Je tudi spodbuda za tiste, ki morda nekoliko težje obujejo tekaške copate. Cilj je udeležencem pokazati, da tek ni nič strašnega. Cooperjev test, ki so ga tekači pretekli na sklepnem dogodku 18. junija v Ljubljani, je bil priložnost za samopotrditev, da je meja, ki so si jo zastavili, dosegljiva. Tek je način življenja. Gre za vztrajnostno preizkušnjo, priložnost za okrepitev samozavesti in izboljšanje telesne pripravljenosti."

Napredek v teku je v zadnjih letih velik. Vedno več ljudi spoznava, da je tek gibanje, ki je dobro za telo. Je šport, ki ni drag in s katerim se lahko ukvarjamo sami. "Nekoč je morda veljalo, da je tek športna disciplina revnih … Danes je tek zaradi napora, ki ga terja, vse bolj cenjen. Velika zasluga za množično priljubljenost teka gre tudi organizatorjem tekaških prireditev. S promocijo teka, ta prehaja v zavest ljudi in veča možnosti za vzgojo vrhunskih tekačev."