SiolNET. Sportal Rekreacija
4,05

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Pozabljeni olimpijec, ki je sodeloval pri snovanju ene najbolj obleganih tekaških tras v Sloveniji

4,05

termometer

Janez Pavčič
Foto: Bojan Puhek

88-letni Janez Pavčič ima razkošen življenjepis. Kot pravi v šali, je živel v kar petih državah in se v različnih vlogah udeležil petih olimpijskih iger. Kot smučarski tekač, trener, funkcionar in del organizacijske ekipe olimpijskih iger v Sarajevu. Kot udeleženec in traser je bil tudi eden od tistih, ki so na teku trojk v Ljubljani pustili globok pečat.


Janez Pavčič (letnik 1928), partizan in policist, je večkratni državni prvak v teku z ovirami na tri tisoč metrov, sedemkratni državni prvak v teku na smučeh, trinajstkratni državni prvak v štafetnem teku na smučeh 4 x 10 kilometrov in prvi biatlonski prvak iz leta 1965. Dvanajst let je bil Pavčič državni reprezentant v teku na smučeh, nato pa trener tekaških selekcij.

V različnih vlogah je sodeloval na petih olimpijskih igrah, zaradi premikanja državnih meja je živel v petih različnih državah, čeprav se, kot pravi, iz Slovenije skorajda ni premaknil

Bil je pobudnik in izvajalec množičnih smučarskih tekov, sodeloval je pri vzgoji številnih generacij vaditeljev, učiteljev ter trenerjev pohodništva in teka na smučeh. Je avtor ali soavtor vrste publikacij in videokaset s področja pohodništva in teka na smučeh. Za svoje delo je prejel številna priznanja, tudi Bloudkovo nagrado.


 


Janez Pavčič se je udeležil kar petih olimpijskih iger. Najbolj je ponosen na svojo vlogo na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, kjer je bil vodja smučarskih stez na Igmanu, kjer so potekala tekmovanja v smučarskem teku in biatlonu, pomemben pečat pa je pustil tudi na razvoju tekaške trase okrog Ljubljane in pohodu ob žici, ki letos praznuje 60. obletnico. Janez Pavčič se je udeležil kar petih olimpijskih iger. Najbolj je ponosen na svojo vlogo na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, kjer je bil vodja smučarskih stez na Igmanu, kjer so potekala tekmovanja v smučarskem teku in biatlonu, pomemben pečat pa je pustil tudi na razvoju tekaške trase okrog Ljubljane in pohodu ob žici, ki letos praznuje 60. obletnico. Foto: Bojan Puhek

Drugi konec tedna v maju bo Ljubljana znova polna tekačev in pohodnikov. Organizatorji na 60. pohodu ob žici pričakujejo od 35 do 37 tisoč udeležencev, od tega jih bo kar šest tisoč teklo na teku trojk. Tudi vi ste bili vrsto let redni gost tega tekmovanja. Kako se spominjate njegovih začetkov?
Prvih 25 pohodov ob žici sem se udeležil kot tekmovalec na teku peterk oziroma pozneje trojk, na drugih 25 pa sem sodeloval kot traser ter skrbnik proge na Urh in Golovec.

Tek trojk zame ni imel samo družabne, ampak tudi močno tekmovalno noto. Kot nekdanji vrhunski športnik sem bi vajen, da sem v trenutku, ko sem si pripel štartno številko, iz sebe iztisnil vse, kar zmorem.

Tekli ste že na prvem teku peterk leta 1957. Takrat še s puškami in nahrbtniki. Precej drugače kot danes, torej.
Na prvem teku peterk smo v kategoriji vojakov in policistov - tekel sem v družbi dveh policistov in dveh študentov prometnikov - celo zmagali, v skupni konkurenci pa zaostali le za slovito peterko članov atletskega odreda Olimpija, v kateri so poleg mojega brata Cveta tekli še Rafael Klančar, Janko Svetina, Lojze Tratnik in Anton Zvonko Majcen, edini Slovenec, ki je tekel na vseh trojkah. Tekli smo s puškami in nahrbtniki, za nagrado pa dobili švicarske ure Cortebert, kar je takrat veliko pomenilo.

Podobno uro kot Janez Pavčič je za svoj prispevek k razvoju pohoda Pot ob žici dobil tudi Anton Majcen - Zvone, edini Slovenec, ki se je udeležil vseh 59 tekov trojk. Podobno uro kot Janez Pavčič je za svoj prispevek k razvoju pohoda Pot ob žici dobil tudi Anton Majcen - Zvone, edini Slovenec, ki se je udeležil vseh 59 tekov trojk.

Zakaj ste se leta 2006, ob 50. obletnici pohoda ob žici, odločili, da se poslovite tudi od organizacijske plati? Prestopili ste med gledalce in navijače ob progi.
Začutil sem, da je bilo dovolj, tudi prireditev se je spremenila, ni več temeljila toliko na prostovoljstvu. Poleg tega se držim pravila, da se, ko se enkrat posloviš, ne vračaš. Mladi radi delajo po svoje. Mnenja starejših jih ne zanimajo kaj dosti. Od takrat sem prisoten zgolj kot gledalec.

Naj kot zanimivost povem, da mi je ob slovesu takratna ljubljanska županja Danica Simšič podelila posebno uro, a sem jo zaradi dimenzije - zasedala mi je celo roko - pri urarju nemudoma zamenjal za manjši model.

Omenili ste prostovoljstvo. Torej ste vse, kar ste delali za pohod ob žici, delali zastonj?
Da. Za svoje delo v športu nisem nikoli dobil nobenega honorarja, niti dnevnice. Ker sem bil policist, tako kot je danes na primer tudi skakalec Peter Prevc, sem bil s tisto plačo zadovoljen, drugega nisem potreboval.

Svojemu delodajalcu sem se rad zahvalil, česar od naših športnikov še nisem doživel. Za mnoge od njih sploh ne bi vedel, da so zaposleni v javni upravi, če jih ne bi nekje videl v uniformah.

Pohod ob žici je bil včasih bolj politično obarvan. Kako je bilo to videti?
Tako, da so se ga udeleževale politične organizacije iz vse Slovenije, ki so v Ljubljano pripotovale z vlaki. Včasih je bil pohod ob žici manifestacija, danes pa je športna prireditev.

Kaj je po vašem mnenju največji magnet teka trojk? Vsako leto opažajo od pet- do desetodstotno rast prijav. Letos je zaradi prekrivanja s tekom Wings For Life World Run, ki je na sporedu dan pozneje, 8. maja, izjemoma ni.
Največji magnet je v tem, da se teče v trojkah, to pa je edinstven dogodek, saj povezuje ljudi. V preteklosti so se že porajala ideje, da bi tekači nastopali v posamični konkurenci, a smo se hitro odločili, da trojk ne damo.

Kdor želi, lahko teče v posamični konkurenci, a trojke bodo ostale, smo se strinjali. Mislim, da je bila ta odločitev izvrstna, saj poznam veliko ljudi, ki se še na stara leta družijo prav na ta račun. Zato, ker vejo, da jih maja čaka tek trojk, skupaj trenirajo, se družijo in nato tudi tekmujejo.

 

Pavčič danes vozil legendarno kolo pony. Zaveda se, da se po 70. letu starosti organizem ne obnavlja več, zato je treba paziti, da se izogneš poškodbam. Pavčič danes vozil legendarno kolo pony. Zaveda se, da se po 70. letu starosti organizem ne obnavlja več, zato je treba paziti, da se izogneš poškodbam. Foto: Bojan Puhek


 

Kdaj ste tekli zadnjič?
Leta 1981, ko sem se teka trojk udeležil skupaj z bratom Cvetom in Majcnom. Brat je imel na progi precejšnje težave, saj se že nekaj let ni več ukvarjal s tekom. Do 20. kilometra je še nekako šlo, potem pa sva mu z Majcnom na Golovec pomagala z vrvjo, naprej pa je zmogel sam. Na lastno presenečenje smo v svoji kategoriji na daljši razdalji celo zmagali. Še zame je bil to takrat triumf!

Po tem sem pod športni del pohoda ob žici potegnil črto.

Mislite, da bi projekt, kot je postavitev trase na mestu žice, ki je med drugo svetovno vojno obkrožala Ljubljano, lahko izvedli tudi v današnjih časih?
Nikakor ne. Že zaradi različnih interesov zasebnikov, ki so lastniki teh zemljišč, in drugih formalnopravnih nevšečnosti.

Sem pa podobno traso zasledil med obiskom Helsinkov na Finskem, kjer imajo podobno progo, speljano okrog mesta, z več vpadnicami.

Kakšna vprašanja so se vam porajala ob gradnji trase?
Eno glavnih vprašanj, s katerim smo se ukvarjali, je bila oblika ovinkov na trasi, ki pelje na Golovec. Tekači smo zagovarjali ostre ovinke, na katerih kolesarji ne bodo mogli drveti z visoko hitrostjo, kolesarji pa so želeli bolj oglate ovinke.

Na koncu smo se odločili za ostrejše in izkazalo se je, da je bila odločitev prava. Si predstavljate, da bi si danes to traso delili s kolesarji? Po mojem mnenju je to ena najpametnejših odločitev prejšnjega sistema.

Omenili ste, da se razen kolesarjenja (Pavčič danes vozi legendarno kolo pony) danes nalašč ne ukvarjate preveč s športom. Zakaj?
Zato, ker se zavedam, da se večina organizma po 70. letu starosti ne obnavlja več. Če si mišico strgaš v mlajših letih, se bo zacelila, po 70. letu pa je zgodba drugačna in to je treba upoštevati. Lahko bi rekel, da zelo upoštevam nasvet: "Pazi, da se ne poškoduješ, saj boš imel do smrti težave."

Pri tem je najhuje z notranjimi organi, zato se izogibam vsem ekstremnim aktivnostim. Ne razumem, zakaj nekateri starejši ljudje vsak dan hodijo na Triglav. Kaj in komu skušajo nekaj dokazati? Tega ne razumem in to se mi zdi neumno posnemati.

Sam sem bil na Triglavu nazadnje pri 63 letih, s tem, da sem prej kolesaril od Ljubljane do Rudnega polja. Načrtoval sem, da bom pot zmogel v osmih urah, nato pa sem vrh dosegel v šestih urah in 57 minutah. Za tak podvig sem se odločil zato, ker sem želel preizkusiti svoje zdravje in svojo pripravljenost, zdi pa se mi neumno, da bi kaj takega ponavljal.

 

Ko ga je leta 1987 na kolesarski dirki Juriš na Vršič (v svoji kategoriji je zmagal 17-krat zapored) stisnilo pod srcem, ni nikoli več oblekel štartne številke. Če bi jo, ga danes verjetno ne bi bilo na intervjuju za naš medij, je namignil. Ko ga je leta 1987 na kolesarski dirki Juriš na Vršič (v svoji kategoriji je zmagal 17-krat zapored) stisnilo pod srcem, ni nikoli več oblekel štartne številke. Če bi jo, ga danes verjetno ne bi bilo na intervjuju za naš medij, je namignil. Foto: Bojan Puhek

Zakaj ne želite več obleči štartne številke?
Ker tega divjanja, ki se v meni sproži takoj, ko si nadenem številko, ne potrebujem. Ko me je leta 1987 na dirki Juriš na Vršič - na tej sem, mimogrede, 17-krat zapored zmagal - zbodlo pod srcem, sem se zavestno povsem odpovedal tekmovanjem.

Danes se po mojem mnenju premalo govori o tem, kdaj je treba sestopiti s športnega piedestala, kako sestopiti in kako se potem obnašati. Treba je poznati svoje meje in občasno pogledati EMŠO na osebni izkaznici. To je najtežje.

Kako ste sprejeli sloves od športa? Je bil to za vas težak korak?
Ne, ko sem se odločil, sem se odločil. Pokalov in priznanj sem imel dovolj. Igralcu Borisu Juhu sem na zadnjem Jurišu na Vršič dobesedno odstopil prvo mesto. Ničesar ne obžalujem.

Ko ste nehali tekmovati, ste se zakopali v organizacijo različnih dogodkov. Pri pohodu ob žici ste pomagali pri merjenju proge, na Pokljuki skrbeli za tekaške proge pri Šport hotelu, sodelovali pa ste tudi pri pripravi olimpijskih iger v Sarajevu.
Da, v netekmovalnem delu sem bil zelo angažiran. Ko so mi leta 1979 ponudili prevzem položaja vodje tekaških prog na olimpijskih igrah v Sarajevu, sem povabilo brez premisleka sprejel, pa čeprav sem hkrati dobil tudi povabilo biatlonske zveze, kjer so me želeli za trenerja. Povabilo sem zavrnil, ker sem se zavedal, da sem za vlogo trenerja na vrhunski ravni prestar. Predlagal sem jim, da si najdejo mlajšega.

No, ko so me poklicali iz Beograda in ponudili delo na olimpijskih igrah, sem takoj sprejel. Če bi vedel, kaj me čaka, ne bi.

"Veste, da dve leti pred olimpijskimi igrami v Sarajevu ni bilo niti krpice snega?" "Veste, da dve leti pred olimpijskimi igrami v Sarajevu ni bilo niti krpice snega?" Foto: Bojan Puhek

 

Zakaj ne?
Veste, da dve leti pred olimpijskimi igrami v Sarajevu na prizorišču iger ni bilo niti krpice snega? Domačini so se hvalili, da ga imajo v povprečju 1,4 metra na zimo, a to nič ne koristi, če potem snega ni!

Kaj bi storili, če ga tudi leta 1984 v času iger ne bi bilo?
To vprašanje je zanimalo tudi mene. "Ni problema," so mi odgovorili, češ da bodo sneg pripeljali izpod Bjelašnice in Treskavice, ki sta približno 35 kilometrov oddaljeni od Sarajeva.

Dejali so, da tam orjejo cesto in da bodo ta sneg - glede na to, da so plužili makadamsko cesto, je bilo v tem snegu kup peska in blata - pripeljali v mesto in tu uredili tekaške proge. Takrat sem znorel!

V dveh letih sem zaradi stresa in skrbi izgubil več kot deset kilogramov. Če se samo spomnim na to, kaj bi lahko bilo, če snega ne bi bilo, me zmrazi!

Kljub vsemu stresu sem ponosen na svoje delo pri organizaciji iger. S sodelavcem Lojzetom Ravnikom smo pripravili 64 kilometrov prog za klasično kombinacijo in biatlon ter uspešno izvedli predolimpijski in olimpijski turnir. Na koncu se je vse dobro izteklo.

Imel sem srečo, da sem po končani karieri dobil takšno priložnost. Takih srečnežev ni veliko in jaz sem to nalogo vzel zelo častno in zelo zares. Olimpijske igre v Sarajevu so bile zame vrhunec športne kariere.

"Čeprav sem olimpijec, me ne vabijo na nobene obletnice olimpijskih iger ali olimpijskega komiteja." "Čeprav sem olimpijec, me ne vabijo na nobene obletnice olimpijskih iger ali olimpijskega komiteja." Foto: Bojan Puhek


Janez Pavčič o tem, kako se je preoblačil skupaj š švedskim kraljevim parom

V času olimpijskih iger v Sarajevu je med tekom na smučeh po Igmanu srečal švedski kraljevi par. Po naključju so se celo skupaj preoblačili v isti garderobi.

"Spomnim se, da je bil četrtek in da me ni nihče obvestil o tem, da na Igman prihaja kraljevi par. Opazil sem ju med tekom, kralj mi je vztrajno sledil, vendar nisem vedel, v kateri predal naj ju vtaknem. Nobena varnostna služba ju ni spremljala, kar veliko pove o takratnem obdobju," pravi Pavčič.

 

Eno redkih fotografij iz tekmovalnih dni (leta 1965 je bila posneta na Pokljuki) je Pavčič posodil za 70. obletnico Smučarskega kluba Triglav. Eno redkih fotografij iz tekmovalnih dni (leta 1965 je bila posneta na Pokljuki) je Pavčič posodil za 70. obletnico Smučarskega kluba Triglav.

 

Po teku se je odhitel preobleči v svojo tehnično pisarno, vsi preostali prostori so bili namreč zaprti, nato pa je nekdo potrkal na vratih. "Povabil sem ga naprej in skozi vrata je stopil sam švedski kralj. V angleščini me je vprašal, ali se lahko kje preobleče. No, čez deset minut se mu je pridružila še njegova žena. Vsak v svojem kotu smo se preoblačili. Smešno, kajne? Ko sem že mislil, da smo se vsi preoblekli, sem se obrnil in zagledal švedsko kraljico v rožnatem modrčku. Od presenečenja sem naredil čudno grimaso, še kralj se je smejal."

 

Udeležili ste se kar petih olimpijskih iger. Kako se jih spominjate?
Le prvih leta 1956 v Cortini d'Ampezzo sem se udeležil kot tekmovalec, kot smučarski tekač, olimpijskih iger v Innsbrucku in Grenoblu v vlogi trenerja, pozneje v vlogi športnega funkcionarja in nazadnje še kot sodelavec olimpijskih iger v Sarajevu.

Čeprav sem bil brez dvoma olimpijec, me, zanimivo, nikoli niso povabili na obletnice Olimpijskega komiteja Slovenije. Ne na 15. obletnico OKS ne na obletnico sarajevskih iger.

Ste na to pozabljivost koga opozorili?
Sem, Janeza Kocjančiča, dolgoletnega predsednika OKS, in Mira Cerarja, predsednika Olimpijske akademije, a se tudi po tej opombi nič ni spremenilo. Sicer pa se ne pritožujem, nisem ravno ljubitelj pasjih procesij.

O težavah s srcem, ki nastanejo zaradi preveč trenirane srčne mišice, se danes premalo govori oziroma se sploh ne, opozarja Pavčič. O težavah s srcem, ki nastanejo zaradi preveč trenirane srčne mišice, se danes premalo govori oziroma se sploh ne, opozarja Pavčič. Foto: Bojan Puhek

Ob prihodu na intervju ste omenili težave s srcem, ki naj bi bile posledica dolgoletnega treniranja. Na kaj ste želeli opozoriti?
Da, prepričan sem, da imam ravno zaradi naporov, ki sem jih vložil v šport, danes težave s srcem. To je pereč problem, ki bo slej ko prej prizadel tudi rekreativne športnike. Ti se na stara leta lotevajo naporov, ki jih srce ni vajeno.

S treningi sem preveč okrepil srčno mišico, kar je značilno za vse vrhunske športnike. In to sem brez dvoma bil, ne glede na to, da današnji rezultati to demantirajo.

S treniranjem se naša srčna mišica okrepi, ko pa nehamo trenirati, mišica postane ohlapna. Podobno se dogaja z mišicami bodibilderjev. Kam bo šla vsa ta mišična masa, ko bodo nehali trenirati? Vse bo viselo! In prav to se dogaja z našim srcem, zato nas pestijo različne težave.

O tem se danes premalo govori oziroma se sploh ne govori.

Kdaj so se začele pojavljati težave s srcem?
Dobesedno čez noč. Pri 85 letih starosti se mi je srčni utrip zmanjšal za polovico. Če me ne bi na hitro odpeljali v bolnišnico na Golniku, kjer me je sprejel izjemen strokovnjak s področja kardiologije, dr. Robert Marčun, me danes verjetno ne bi bilo na intervjuju.

Vesel sem, da sem upošteval zdravniške nasvete. Svetovali so mi, naj čim bolj počasi sestopim z vrhunske forme. Srčna mišica odjenja počasi, tako kot spomladanski sneg. Nikakor ne smemo treningov odsekati kar čez noč. To je lahko smrtno nevarno in zaradi tega je umrlo kar nekaj mojih prijateljev.

Da bi se izognili težavam, so vam vgradili srčni spodbujevalnik. Kakšno je življenje z njim?
Zelo sem zadovoljen. Pomembno je le, da "pacemaker" pravilno nastavijo. Moj je najprej utripal s hitrostjo 60 udarcev na minuto, a sem prosil, da ga pospešijo na 75. Zdaj moje srce naredi 75 udarcev na minuto, kar je krasno. To pomeni, da po hoji po stopnicah nisem še deset minut zadihan, kot sem bil nekoč.

Je pa druga težava, in sicer ta, da zdaj nekdo drug dela zame, to pa se mi zdi problematično. "Mašinerija" dela namesto mene oziroma mi pomaga. Če bi vse svoje adute stavil na to, ne bi bilo prav pametno. Skrbeti moram sam zase.

"Srčni spodbujevalnik mi pomaga, da živim kakovostno življenje. Se pa zavedam, da zdaj 'mašinerija' dela namesto mene." "Srčni spodbujevalnik mi pomaga, da živim kakovostno življenje. Se pa zavedam, da zdaj 'mašinerija' dela namesto mene." Foto: Bojan Puhek



O tem, kako ponosen je, da se je z Alpino pogajal na isti dan kot alpinist Stane Belak - Šrauf:
Pavčič je še danes ponosen na to, da se je v tovarno obutve Alpina v začetku 70. let prejšnjega stoletja odpravil pogajat na isti dan kot alpinist Stane Belak - Šrauf.


"On je šel naročit prvi par čevljev za Himalajo, jaz pa sem se šel pogajat za tekaške čevlje. Alpinina tekaška obutev in čevlji za Himalajo imajo torej nekaj skupnega," je namignil Pavčič.

"Šraufa so lepo sprejeli, mene pa so gledali nekoliko postrani, saj tekaški čevelj takrat ni bil posebej spoštovan. Ni bil niti drag niti posebej prodajno uspešen. Direktorja Koširja sem prepričal o proizvodnji, vse preostalo je zgodovina. Ko se je Alpini pridružil Lojze Oblak, so iz tega naredili hit!"

 


 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 24
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin