SiolNET. Sportal Rekreacija
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Mitja Duh, nekdanji odvisnik, ki se je vrnil v življenje. Tudi po zaslugi športa. (video)

0

termometer

Zgodba o Trboveljčanu, ki je kljub vsem nastavkom za uspešno življenje skrenil s poti. Po 16 letih narkomanske omame in zaporne kazni na Dobu se je tudi po zaslugi športa vrnil na pravo pot.


37-letni Trboveljčan Mitja Duh je ozdravljeni odvisnik od trdih drog. Imel je srečno otroštvo. Bil je vzoren učenec in odličen športnik, a je po spletu okoliščin skrenil s poti. Heroin je prvič okusil pri 15 letih in kar 16 let vztrajal v primežu trdih drog. Zaradi ropa je pristal v zaporu in skoraj pet let preživel na Dobu, kjer se je spopadal s shizofrenijo in glasovi, ki so mu prigovarjali vse mogoče. Tudi to, naj si vzame življenje. Desetkrat se je poskusil odvaditi drog, nazadnje mu je, tudi po zaslugi športa, uspelo. Začel je teči maratone in ultramaratone, ustanovil je športno humanitarno društvo Človek, v okviru katerega v Zasavju vodi vadbo in organizira humanitarne dogodke s športno noto. Poleti je organiziral prvi nudistični pohod na Kum, ki bo postal tradicionalen. Svojo življenjsko zgodbo je opisal v avtobiografiji z naslovom Tek za življenjem.


Koliko časa ste potrebovali, da ste po 16 letih odvisnosti od drog, tablet in metadona ter slabih petih letih zaporniške kazni na Dobu po domačih Trbovljah spet lahko hodili z dvignjeno glavo?

Dolgo, verjetno dve ali tri leta. Ampak huje kot to, kaj si o meni mislijo drugi, ti so me kar hitro sprejeli, je to, kar čutim v podzavesti. Še vedno me je sram in še me dajejo občutki slabe vesti, zaradi vsega, kar se je zgodilo, pa čeprav ljudem nisem povzročil ničesar slabega. Nikogar nisem ubil, je pa res, da sem bil prestopnik in narkoman.

Nekateri so me hitro sprejeli, drugi me ne bodo nikoli. Dejstvo pa je, da bi bil rad dober človek.

Trbovlje so majhen kraj, vsi vedo vse o vsem. So pa hkrati tudi zelo srčni ljudje in radi pomagajo pri humanitarnih dogodkih, ki jih organiziramo. Še vedno pa med ljudmi ostaja nekaj zavrtosti. Takoj ko nekdo postane prepoznaven, se jim to zdi čudno.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj se je vaše življenje, ki je imelo vse nastavke za uspešnega – bili ste odličen učenec, športnik, v knjigi ste zapisali, da ste imeli srečno otroštvo –, obrnilo v napačno smer? Pri 15 letih ste prvič okusili heroin. Kaj je šlo narobe?

Razmišljal sem, nisem pa se v to pretirano poglabljal.

Zakaj ne?

Ker sem zagovornik psihologije, da je na preteklost treba pozabiti. Kar je bilo, je bilo. Pomembna je samo sedanjost in pogled v prihodnost. Ne vem, kaj je bilo krivo. Morda je kriv moj značaj. Vedno sem želel biti najboljši. V mladosti je bil moj ego v višavah. Ko se nam je v petem razredu osnovne šole pridružil sošolec, ki mi je bil značajsko precej podoben, se je zame vse spremenilo.

Na začetku sem se trudil, da bi ga premagal, da bi bil boljši kot on, nazadnje pa sva združila moči in skupaj počela vse mogoče barabije. (Že v 5. razredu je okusil cigarete in alkohol, op. a.)

V družini smo sicer imeli težave z alkoholom, starša sta se ločila, vendar pa to ni bil vzrok za to, da sem zabredel. To se je zgodilo že dolgo pred tem.

V avtobiografiji Tek za življenjem, kjer ste povzeli glavne poudarke vašega življenja, opisali vaše travme, premagovanje odvisnosti od drog in vrnitvi k športu, ste zapisali, da vam je mama kot otroku slepo zaupala, ker ste bili v osnovi zaupanja vreden, priden fant. V tem vidim velik alarm za vse starše, ki se morajo ali pa moramo zamisliti nad tem, da ne smemo kar slepo verjeti vsemu, kar nam otroci "naložijo". Kako vi gledate na to? Res je. Moja mami mi je slepo zaupala. Verjela je, da sem dovolj zrel, da znam sprejemati prave odločitve, pa očitno nisem bil.

Kot tipičen škorpijon sem se zapiral vase in ji nisem mogel, niti znal povedati, kaj se mi pravzaprav dogaja. Nikomur se nisem mogel zaupati. Ne bi pa mogel s prstom pokazati na krivca za moje težave.

Zaradi ropa lekarne in soseda ste štiri leta in sedem mesecev preživeli v zaporu. Najprej na Povšetovi v Ljubljani, nato na Dobu. Ste v zaporu imeli psihološko pomoč, ste se lahko s kom pogovorili o vaših težavah? O glasovih v glavi, ki so vam prigovarjali vse mogoče. Tudi življenje ste si hoteli vzeti. Dvakrat ste spili tekočino za čiščenje stranišča, z žiletko ste si rezali žile.

V zaporu sicer imaš strokovno pomoč, vendar ne pomaga kaj veliko.

Zakaj ne?

Ker je v zaporu odnos do svetovalnih delavcev izredno negativen. Večina zapornikov v zaporu preživi dolga leta in nima več nobenih občutkov vesti. Za svoje napake krivijo druge.

Nihče ne misli, da je v zaporu zaradi posledic svojih dejanj. Tako so sprti z vsem, kar je v družbi zdravega, da do teh ljudi, ki bi nam lahko pomagali, gojijo sovražen odnos. Če jih sprejmeš, te preostali zaporniki gledajo postarni. Žal tako je.

Skratka, pomoč v zaporu sicer obstaja - pripravijo ti načrt, kako bi se v letih, ki jih boš preživel v zaporu, čim bolje vklopil v okolje, potem je tu pomoč pri urejanju dokumentov, psihologinja –, učinka pa ni prav veliko. Čeprav se za to trudijo.

Tako smo imeli na primer v zaporu psihiatrinjo, ki je na eni strani opravljala delo psihiatrinje, na drugi pa nam je delila tablete. Časa za pogovor ni imela. Poleg tega trdim, da so zaporniki tudi v tem pogledu obravnavani slabše kot pa denimo običajni državljani. V javnosti vlada mnenje, da si v zaporu zato, da boš trpel. Da si manjvreden, in to ti dajo vedeti na vsakem koraku.

Dopuščam sicer možnost, da je kdo v zaporu celo našel pomoč, jaz pa je prav gotovo nisem.

V zaporu ste se začeli vračati k vašim športnim koreninam, v mladosti ste igrali nogomet. Srečali ste Aljaža, kot ste mu v knjigi nadeli ime, in se tudi po njegovi zaslugi začeli ukvarjati s tekom. Lahko razkrijete še njegovo pravo ime?

Seveda. Gre za Boštjana Fakina, ki bo zaradi dveh ropov v zaporu še do leta 2019.

Ga obiskujete?

Da, poskušam čim bolj redno. Čutim se dolžnega, da mu tudi jaz pomagam.

V obdobju, ko sva se srečala, sem ravno sprejel odločitev, da znova, mislim, da je bilo že desetič, preneham uživati droge. To odločitev sem jemal smrtno resno. Šlo je za življenje ali smrt.

Zakaj ravno takrat?

Ker sem bil osebnostno že tako porušen, napadale so me psihoze, glasovi so mi prigovarjali vse mogoče, skušal sem si vzeti življenje, da nisem več mogel čakati.

Razmišljal sem, na kaj bi se oprl pri zdravljenju odvisnosti od drog. In ker se nisem mogel opreti na moje takratno življenje, sem se spomnil lepih trenutkov iz preteklosti. Zdravo otroštvo je lahko zelo dober temelj in jaz sem ga imel.

Spomnil sem se na to, da sem bil kot otrok izredno uspešen športnik, da sem bil v športu vedno boljši od drugih. No, ravno takrat sem v zaporu srečal Boštjana. Njegov značaj in energija sta bila voda na moj mlin in razlog za mojo vrnitev k športu.

Ko ste se vrnili k športnim koreninam, ste najprej začeli teči. Najprej ste tekli le po nekaj minut dnevno, sčasoma, a dokaj hitro, ste prešli na daljše razdalje. Na maratone, na ultramaratone, udeležili ste se tudi teka 100 milj Istre. Zakaj ste si takoj zadali takšne zalogaje?

Ker sem se iz zapora vrnil prežet z novo energijo. Ker mi je uspelo premagati shizofrenijo ter psihoze in sem preprosto potreboval izzive. Ampak prave izzive.

Bi rekli, da ste eno vrsto odvisnosti zamenjali za drugo? Da ste drogo zamenjali za tek? Ne vem, če to drži. Pri razlagi si bom pomagal s terapevtskim pristopom. V življenju imamo več vrst odvisnosti. Od družinskih in socialnih odnosov, od umskega dela, športa … Zasvojenost pa pomeni, da zaradi nje zanemarimo vsa druga področja ali pa vsaj eno izmed njih. In v tem je glavna razlika med zasvojenostjo z drogo in zasvojenostjo s tekom.

Sam sem hkrati s tekom razvil tudi dobre medosebne odnose, tudi odnose z ženskami, delal sem z odvisniki … Tek dojemam kot psihoterapijo, dopuščam pa možnost, da sem po nekih normalnih standardih z njim pretiraval. Se mi pa zdi izjava, da sem eno odvisnost zamenjal za drugo, poniževalna.

Da si spustiš "šus" v žilo, moraš biti samo dovolj neumen, da pa pretečeš 166 kilometrov, moraš v to vložiti marsikaj drugega. Ljudje si ne predstavljajo, koliko boja je potrebno, da se izkoplješ iz zasvojenosti od drog.

Nisem zasvojen s športom, sem pa od njega odvisen. Z njim si pomagam, da sem bolj sproščen, da sem bolj poln energije.

Vas danes veliko staršev otrok, ki so zabredli v droge, poišče, vas prosijo za pomoč?

Da, ogromno. Celo preveč, če sem iskren. Pa ne zato, da jim ne bi hotel pomagati, ampak zato, ker za to nisem usposobljen. Nisem terapevt, sem samo nekdo, ki je v 16 letih uživanja drog in metadona doživel marsikaj in ki lahko govori o lastnih izkušnjah. Lahko jim dam nasvet, jih tolažim, večjega bremena pa si ne upam naložiti.

 

Drugi razlog pa je ta, da večina staršev teh otrok ne pozna procesa zdravljenja odvisnosti od drog in vanj ne vključuje sebe. Ravno starši pa so pri tem ključnega pomena. V številnih družinah so prav oni glavni krivci za to, da je njihov otrok zabredel v težave. Žal pa starši ob tem velikokrat dvignejo roke in rečejo, dajte mu vi pomagati. Težko jih zavrnem, vendar vsega tega preprosto ne zmorem.

Kaj jim svetujete?

Napotim jih k strokovnjakov, ki so za to usposobljeni. Najpogosteje na UP - Društvo za pomoč zasvojencem in njihovim svojcem Slovenije, kjer sem tudi sam delal kot prostovoljec.

Pomembno je, da se starši zavejo, da morajo biti tudi sami vključeni v proces zdravljenja. Le tako se lahko razrešijo težave iz preteklosti in tudi otroci lahko spoznajo, kje so delali napake. Vsak mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Starši in otroci.

Čisti ste že sedem let. Si lahko danes povsem zaupate? Se lahko zgodi, da bi vas droge znova zamikale?

Mislim, da ne. Ker sem strašno trmast in ker tega nočem več doživeti. Mislim, da to lahko uravnavam sam.

V zaporu smo imeli svetovalko, ravnokar je končala fakulteto, in je imela precej več teoretičnega kot pa praktičnega znanja, ki mi je svetovala, naj si na listek napišem stavek Jaz sem okej. In naj ta listek pogledam vsakokrat, ko se bom sprehodil mimo metadonskega centra. To se mi je zdelo smešno. Jaz tega ne potrebujem.

Kako na vas gledajo tisti, ki še vedno vztrajajo na drogah? Vaši nekdanji narkomanski kompanjoni. So jezni ali ponosni na vas?

Težko rečem, mislim pa, da so bolj veseli, kot pa jezni. Tudi sami vedno rečejo, da se bodo očistili, a tako prepričanje žal traja le nekaj minut.

So droge v Zasavju še vedno močno prisotne?

Ne vem, kakšna je zdaj situacija, vem pa, da je Zagorje v času mojega uživanja drog veljalo za eno od treh mest v Sloveniji, poleg Kranja in Pirana, kjer je največ odvisnikov na prebivalca.

Omenili ste, da ste se kar desetkrat skušali odvaditi drog. Vedno ste na to pot stopili sami. Zakaj?

Ne vem, mislil sem, da bom zmogel, pa čeprav vem, da vsi pravijo, da to ni ravno pametno. Zapor je bil verjetno zadnja rešilna bilka, saj sem tam dosegel dno in zato lažje prišel do odločitve, da moram z drogo opraviti enkrat za vselej.

Čeprav v zaporu vladajo res krute razmere, pa je bilo očitno, da sem prav to potreboval. Pred tem sem verjel, da če mi uspe zdržati tri tedne brez droge, to pomeni, da sem zdrav. Pa to seveda ne drži.

V knjigi ste opisali tudi dogodek po zaužitju psihoaktivnih gob, ki so imele precejšnje posledice. Takrat ste menda doživeli prav poseben, poglobljen uvid v svojo osebnost. Dogodek ste opisali kot prelomnega v vašem življenju. Zakaj?

Morda o teh gobah sploh ne bi smel pisati. Nekateri me opozarjajo, da zdaj nekateri mladi počenjajo podobno, samo zato, da bi doživeli podobno izkušnjo. Z gobami sem pravzaprav prebudil shizofrenijo in povzročil prehiter uvid v svoje bistvo. Vedel sem, kaj moram takrat narediti, da se očistim drog, ampak preskok od ideje do izvedbe je bil prevelik.

To je tako, kot če bi nekdo, ki ne zna sešteti, koliko je ena plus ena, kar naenkrat odvajal integrale. Žal ne gre tako hitro. Nisem imel še dovolj znanj, da bi se lahko povsem očistil.

Januarja lani ste ustanovili športno-humanitarno društvo Človek, v okviru katerega izvajate športno vadbo, organizirate pa tudi športno humanitarne prireditve, v okviru katerih zbirate sredstva za socialno ogrožene ali bolne. Kako pogosto vodite vadbe?

Vsak dan.

Koliko kandidatov imate na treningih?

Kar precej. Pozimi okrog 20, pomladi in poleti pa med 30 in 40. Z vadbo razvijamo celotno telo. Izvajamo vaje za moč, vaje z lastno težo in utežmi, visoko intenzivno vadbo in podobno.

Kaj vse še počnete?

Poleg tega, da vodim športno društvo Človek, ki ima skupinske in individualne treninge po vsem Zasavju, sem ravnokar končal izpit za vaditelja športne rekreacije in pridobil licenco za prehranskega svetovalca. Vključen sem tudi v razne humanitarne projekte, odgovoren sem za koordinacijo teh na področju Zasavja, veliko dela imam tudi s knjigo.

Sicer pa je največja sprememba v mojem življenju ta, da februarja prihodnje leto pričakujem otroka in da se z dekletom seliva v novo stanovanje. Tudi s tem je ogromno dela.

Sta se z vašo partnerico poznala že prej, pred vašim srečanjem z drogami in zaporom?

Ne, spoznal sem jo na treningih. O takšnem dekletu sem sanjal že od nekdaj. Nikoli ni pila alkohola, niti kadila. Vesna je vse to, kar sem iskal, velik dar v mojem življenju.

Je vašo knjigo prebrala? Jo je pretresla?

Da, vendar sem ji podrobnosti iz svojega življenja opisal že prej. Tudi nje preteklost ne zanima in se ne boji, da bi spet zabredel.

Se še družite s prijatelji iz narkomanskih časov ali ste povsem zamenjali družbo?

Ne, ne družim se. To niso bili moji prijatelji. Tako ali tako smo takrat živeli samo za heroin. Na nek način so še vedno bolni in živijo zgolj in samo za drogo.

Najprej sem se začel družiti s prijatelji iz pankerskih dni. Ti so še vedno popivali in kadili, jaz pa sem kmalu ugotovil, da mi tak način življenja več ne ustreza. Da tam ne bom našel svoje sanjske ženske. Iskal sem nekaj drugega. Danes več ne hodim v gostilne.

Če se vrneva nazaj na društvo Človek in vadbe, ki jih organizirate. Kako ste ljudem dali vedeti, da mislite z rekreacijo zares? Da se vam lahko pridružijo? Navsezadnje je težko kar naenkrat sprejeti dejstvo, da se človek lahko tako spremeni. Da je en dan nekdanji odvisnik in zapornik, naslednji pa strasten športnik.

Najprej sem začel teči s svojimi pankerskimi kolegi. Trenirali smo dvakrat tedensko in tako povsem spontano začeli z brezplačnimi tekaškimi tečaji. Ko so zadeve na tem področju stekle, sem se odločil, da pustim službo in se povsem posvetim športu.

Nisem želel več delati za pičle tri evre na uro in prenašati vseh mogočih poniževanj s strani delodajalcev. Nisem preživel pekla zato, da bom zdaj prenašal takšne krivice.

Kje ste si prej služili denar?

Delal sem na pokopališču in v skladišču trgovine s tehnično opremo. Za nizkokvalificirano silo je vedno težko. (Mitja je v zaporu opravil del programa srednje gostinske šole, dokončal pa ga je na prostosti, op. a.).

Se vam je ta odločitev obrestovala? Lahko živite samo od tega?

Ne, nekaj prinese tudi knjiga, ki je že doživela ponatis, pa še sproti si najdem kakšno delo.

Prej sva že omenila, da ste pretekli več maratonov, tekli pa ste tudi na 100 miljah Istre. Imate na seznamu še kakšne ekstremne športne ambicije?

Ne, zdaj so moje ambicije in želje povsem drugačne. Na prvem mestu bo zdaj otrok. Ne bi se rad poškodoval na račun ekstremnih športnih podvigov in se zato odrekel možnosti, da se s svojim otrokom ukvarjam s športom.

Ko sem lani za dober namen pretekel 250 krogov na štadionu v Trbovljah, sem si poškodoval koleno in ugotovil, da to, kar počnem, ni najbolj zdravo. Zato danes raje tečem manj, približno po 13 kilometrov na dan, zraven pa izvajam še vaje za moč in podobno. Ekstremno sem bolj kot ne opustil.

Lani ste na domačem štadionu za humanitarne namene pretekli 250 krogov, tudi letos ste organizirali podoben dogodek. Tekli ste za deklico Tamaro, ki potrebuje 25 tisoč evrov za operacijo na Kitajskem. Kako uspešni ste bili?

Zbrali smo deset tisoč evrov, dodatnega tisočaka je zbrala še skupina ljubljanskih tekačev. Tudi spomladi smo tekli za dober namen. Za socialno ogrožene. Približno dva teka takšnih razsežnosti izvedemo na sezono.

Letos ste izvedli prvi nudistični pohod na Kum. O tem so mediji precej poročali. Mu bo sledilo nadaljevanje?

Vsekakor.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin