Ko se zatakne na 21. kilometru

Krizni trenutki med maratonom ali katerem od drugih vzdržljivostnih športov so nekaj povsem običajnega in pričakovanega. "Gre za več ur teka ali kolesarjenja s samim seboj, za bolečino, občasno dolgočasje in premagovanje samega sebe. Pri spopadanju z njimi si lahko pomagamo s tehniko disociacije oziroma osredotočanja na zunanje dražljaje, reduciranjem negativnih misli in uporabo samogovora," svetuje psihologinja Eva Kovač, ki se ukvarja s psihološkim svetovanjem številnim slovenskim športnikom in ekipam, s področja psihologije in psihične priprave predava športnikom, športnim delavcem in trenerjem, lani pa je na 1. tekaški konferenci predavala na temo psihologija za tekače.

S tehniko disociacije pozornost preusmerimo navzven Ena od tehnik, s katero lahko uspešno prebrodimo krizne trenutke pri vzdržljivostnih športih, je tehnika disociacije. "Pri tem je pomembno, da pozornost preusmerimo navzven. Takoj ko se začnemo preveč osredotočati na lastne občutke, jih radi potenciramo. Podobno kot to počnemo v primeru težav s spanjem. Ko se zvečer neuspešno trudimo zaspati, postajamo jezni, posledično se nam aktivira avtonomni živčni sistem in zviša srčni utrip, zato je še težje zaspati. In vse to sproduciramo zgolj z našimi lastnimi mislimi! Podobno je pri maratonu. Ko nam je težko, ko začutimo pekoč občutek v pljučih, je že zaradi našega osredotočanja na to težavo občutek še hujši, kmalu se nam zdi, da je že skoraj nevzdržno, začnemo se poigravati z idejo o odstopu in podobno. V takih trenutkih moramo misli disociirati navzven, poiskati moramo točke, na katere se osredotočimo, predstavljamo si, kako smo lahkotni, kako zadnje kilometre pred ciljem postajamo močni kot lev, kako se borimo, si v mislih ploskamo. Vse to nam dvigne raven motivacije, kar izzove agresivnost in tekmovalnost. Predstavljajmo si moč, ogromno zalogo energije, ki jo bom vklopili v najtežjih kilometrih. Pomagamo si lahko tudi z vizualizacijo, štejemo modre ali bele avtomobile, si ogledujemo drevesne krošnje, skratka iščemo način, ki nam pomaga premagati krizo," svetuje Kovačeva in to še podkrepi z mislijo: "Na progi bomo občutili nihanja. Najlažje je, ko vidimo cilj, najtežje pa v vmesnem času, ko začnemo razmišljati o sebi." Enako je v primeru premagovanj bolečine pri poškodbah. "Spomnimo se primera Petre Majdič in njene poškodbe na olimpijskih igrah v Vancouvru, ko so bile vse moči usmerjene v to, da se jo motivira in dviguje na psihični ravni ravno zato, da bi se zmanjšal občutek za bolečino. Ali primer igralcev ragbija, ki pred tekmo zaplešejo poseben predtekmovalni ples, haka, pri katerem se močno trepljajo ravno zato, da izzovejo visoko stopnjo aktivacije in so zato bolj odporni proti bolečini, ki jo občutijo med fizičnim stikom," pojasnjuje Kovačeva.

Sposoben sem, verjamem, zmorem! V kriznih trenutkih si lahko pomagamo tudi s tehniko samogovora. Gre za miselno strategijo, ki lahko pozitivno vpliva na spremembo športnikove samoučinkovitosti prek verbalnega prepričevanja. Gre za pozitiven govor s pozitivnimi mislimi, ki izzove pozitivna čustva in vpliva na povišanje samozaupanja in samozavesti. "Če si prigovarjamo 'Sposoben sem, verjamem, zmorem,' to spodbudi pozitivne občutke. Tehnika samogovora je učinkovita, če jo ponavljamo le v mislih ali če stavke izgovarjamo in ponavljamo na glas," priporoča psihologinja Eva Kovač, ki poudarja, da rekreativci psihološkemu delu priprav namenjajo pre(malo) pozornosti.

Misli so kot oblaki, pridejo in grejo "Sama tekmovalcem ali rekreativnim športnikom vedno rečem, da so misli kot oblaki. Pridejo in grejo, od nas pa je odvisno, ali se bomo nanje ujeli ali ne," miselne procese na progi na slikovit način orisuje Kovačeva in jih spretno preslika na primer maratona. "Prav tako so tudi negativne misli med premagovanjem maratonske razdalje kot oblaki. Pridejo in grejo."