"Edina težava Ljubljanskega maratona je, da ga nobena TV ne želi prenašati"

Branko Gradišnik je pisatelj, prevajalec, kolumnist in nadvse duhovit sogovornik. Z ženo diplomatko se v družbi dvojčkov in dveh štirinožnih prijateljev že nekaj let seli po svetu. Zagreb je zamenjal za Portugalsko, Portugalsko po sili razmer za Ljubljano in (v kratkem) Ljubljano zaradi službenih zahtev za Prago. Gradišnik je igral pomembno vlogo pri razvoju Ljubljanskega maratona. Sam pravi, da bolj kot stric iz ozadja in ne kot oče, pa vendar ...

Prisotni ste bili ob rojstvu Ljubljanskega maratona, večkrat vas omenjajo kot očeta Ljubljanskega maratona. Kako vas zadovoljuje ta očetovska vloga? Ne, ne, jaz sem bil bolj stric iz ozadja, v žerjavico po kostanj je hodil Andrej Razdrih, mestni svetnik moje nestrankarske skupine Rad imam Ljubljano. On je bil tudi hujši tekač od mene (zaradi česar jaz še vedno tečem, on pa le še kolesari). Velik delež zaslug pa ima tudi Gojc Zalokar iz Timinga Ljubljana, ki je od samega začetka z nadčloveškimi napori držal skupaj organizacijo, in to še vedno počne.

Kako se spominjate sej mestnega sveta, ko ste poskušali Ljubljanski maraton vriniti v občinski proračun? No, morali smo postati za hip nenačelni, podpreti proračun, ki sicer ne bi dobil večine. Do tega trenutka, ko smo postali dejanski jeziček na tehtnici, se nas je mestna uprava otepala, češ da nas ne morejo dali v "plan", ker nismo v proračunu, snovalci proračuna pa so se izgovarjali, da nas pač ni v načrtu ...

Ljubljanski maraton bo letos postal polnoleten, številke iz leta v leto naraščajo. Kako gledate na njegov razvoj? Zdaj me nič več ne preseneča, sploh odkar so začele tekati ženske, ki jih je vse več, čeprav se za zdaj najdaljše proge še ne udeležujejo tako množično. Pa so kot rojene zanjo – ženske so bolj potrpežljive, vztrajnejše, trpežnejše, bolje prenašajo muke, pa še bolj jim je do tega, da bi bile "šlank". Ljubljanski maraton prehaja med srednje velike, privablja udeležence tudi iz drugih držav, edina težava je, da nobena od naših televizij nima volje, da bi ga prenašala. Ko bo reč enkrat na TV, bo zagrabila še tista mularija, ki se gre samo tisto, kar pride na ekran.

Omenjate presenečenje nad tekom žensk. Zakaj pa bi vas to presenetilo? Samo poglejte udeležbo pri prvem teku. Pri maratonu smo moški zmagali v udeležbi s 145 proti 8 ženskam (razmerje 18 : 1), pri polmaratonu 176: 51, razmerje 3,5 proti 1. Še v rekreativnem teku nas je bilo dvakrat več (130 : 63). Lani so bila razmerja dobrih 5 proti 1, 2 proti 1 in 3 proti 4! Če bi ženske lahko kdaj ušle iz kuhinje ...

Se vam zdi pomembno, da ima Ljubljana svoj maraton? Na to vprašanje ne bi odgovoril, ker sem preveč pristranski. Zdaj imamo kot glavnega sponzorja VW, kar je seveda dobro jamstvo, da maraton obstane (avto pa ne). Na videz gre za enodnevni dogodek, v resnici pa mnogim hvaležno izpolnjuje mesece kakovostnega življenja. Ja, no, bom kar rekel: potrebuje ga tako, kot potrebuje Rožnik in Šmarno goro in Pot spominov in tovarištva itn. Ljubljana je med mesti biser Evrope; a biser je treba spolirati, in maraton spada v to opravilo.

Kako bi ocenili zdajšnjo traso, maraton, speljan po trasi dveh polmaratonov? Takšne trase so za dvainštiridesetaše malce psihično naporne, prvi del tečeš v gneči, drugega pa po saminah. Ampak proga je kar dobro speljana, le cilj bi moral po mojem biti v ravnini brez kakršnegakoli ovinka, tako da lahko občinstvo že v daljavi spremljo končna kosanja. Od Šubičke se po Dunajski vidi pravzaprav do Ježice! Za amaterske tekmovalce sta zadnja dva ovinka zelo obremenjujoča, ko so mišice že precej pergamenaste. A za dvajsetletnico, a ko bog da, se obeta nova proga, en sam krog!

Kako se spominjate svojega prvega maratona? Kako je sploh padla odločitev, da se podate v 42-kilometrski boj, kako ste premagovali krize, kako ste se pripravljali, kdo vas je bodril ob progi, no, če ste v silni vnemi sploh slišali navijače? To je bila sijajna izkušnja, velik korak na poti k osebni (kolikor tolikšni) zrelosti. Bil sem še mlad (45 let). Sploh je bilo tisto leto sijajno, saj sva z ženo dobila dvojčke. (Od tod dva polkroga trase. Ne, ne, šalim se.) Pripravljal sem se sam po programu Benjija Durdena. Program traja 18 tednov in se mi še danes zdi smiseln, ker vztraja pri izmenjavi zahtevnejših dni za treninge, namenjenih tempo teku, intervalom/klancem in dolgemu počasnemu teku, s sprostilnimi vmesnimi dnevi, ko le pol urice capljaš, tako da se mišice zmehčajo. Navijačev ni bilo, za zvočno spremljavo je bilo edino hupanje nasedlih voznikov, ki so jih cestne zapore silno jezile.

Koliko maratonov je že za vami? Za sabo imam menda 11 ali 12 uradnih maratonov, večino v Ljubljani, nekaj v Gorici in Radencih.

Kaj štejete za vaš največji uspeh? To, da v Ljubljani nisem nikoli manjkal, čeprav že deset let tečem le še na 21 kilometrov, lani zaradi poškodbe celo samo na deset kilometrov. Veste, vedno ima hudič mlade, ko je čas za maraton. Tekel sem že tako poškodovan, da sem moral tekati v cikcaku po lužah, ki so vsaj malo amortizirale korak in je manj bolelo. Tekel sem v času po materini smrti in pred pogrebom. Na LM sem se redno vračal iz daljne tujine. Nekoč sem zaradi zvestobe prireditvi zamenjal osebno zdravnico, kajti dotedanja mi ni hotela napisati napotnice za test krvne slike, s katerim bi lahko na večer pred maratonom preveril, ali se je viroza res polegla ali pa jo je samo preglasil adrenalin. Še v četrtek sem imel namreč 39 vročine. Ne samo da mi je odrekla to drobno uslugico, ampak je v mojo kartoteko, da se zavaruje, zapisala "odsvetujem vsako telesno dejavnost". Da ne smem manjkati, je stvar načela, pa tudi zasebne tekme z drugimi "prvoborci" in "prvoborkami", ki vztrajajo že od prvega LM. Kadar se srečamo, se rokujemo, pri tem pa tipamo s kazalcem po zapestju, do kdaj bo onemu še utripala žila. A nas je še vedno več kot 40 takšnih.

Torej bi lahko v šali dejali, da vam lahko le Matilda prepreči udeležbo na Lj. maratonu? No, ne samo Matilda. Tudi Bernarda, če bi se tako odločila. Pa ni take vrste žena, bi rekel.

Kako ste sicer lotevali priprav na maraton? Sistematično ali bolj po navdihu? Deset let sem treniral, kot se šika. Recimo "intervalce" 9 x 800 metrov v času 3'10. (Toliko se je treba pomatrati, če želiš teči pod 3 : 30.) Ogromno mi je pomagal Vrhunski dosežek Janeza Pence, ki zdaj menda "crkava", ker je premalo naročnikov, da bi se pokril, čeprav Janez te izvrstne članke prevaja in ureja zastonj. Z mano je pa dandanes tako, da se hitro poškodujem, če resno treniram. Saj veste, najprej misliš, da je uspeh, če tečeš čim hitreje. Potem vidiš, da je uspeh, če pritečeš v cilj. Sčasoma pa je uspeh že, če prideš na štart. Zato zdaj pač vse leto tekam, kakor mi srce poželi in telo dopusti. Veliko tečem po receptu od šest do deset minut teka, ena minuta hoje, to je najboljša preventiva, ker hoja sproti odplakuje mlečno kislino.

Svoj zadnji maraton ste menda odtekli pred devetimi leti. Kaj vas je ustavilo in preusmerilo v polmaratonske vode? Sam sem svoji materi, kadar je kaj tožila, rekel: "Mama, to ni bolezen, gre samo za pomanjkanje mladosti." Zdaj tudi mene tare ta nadloga. Največja težava je bojazen, da telo ne bo zdržalo in bom prisiljen odstopiti (če kot udeleženec maratona prideš skozi cilj polmaratona v preslabem času, te dobi "metla", meja je, mislim, 2 : 15). Res pa je tudi, da imam toliko drugega početi. Otroka se ukvarjata z biljardom in agilityjem, vikendi gredo zdaj za njuno podporo. Imamo dva kužka, njima tudi namenim urico ali dve. Nekje potem mora zmanjkati časa.

Kakšen premik bi se moral zgoditi, da bi se maratona vendarle spet lotili? Veste kaj: če me izzovete, naj to storim v humanitarne namene, in namenite denar za dobro stvar, sem voljan sprejeti izziv.

Ste šli maratonsko vzdušje kdaj preverjat tudi zunaj Slovenije? Samo v Gorico, ki pa je skoraj naša. Če ne bi imel česa drugega početi, potem bi seveda šel pogledat še kam. A ravno maraton me je naučil življenjske treznosti in zmernosti. Tako da se po njegovi zaslugi znam danes brzdati in ne trpijo druge reči, terapevtsko delo, pisanje, prevajanje, hoja v naravo, druženje z ženo in družino ...

Kako pogosto tečete danes in kaj potegnete iz tekaških uric? Tečem, če ne pride vmes kaj izrednega, petkrat ali šestkrat tedensko. Včeraj recimo iz Črnuč prek Gmajne na Rašico in nazaj. Danes pa bom šel samo z Vrhovcev v mesto po Sunday Times, ki ga dobivam na kolodvoru. Seveda čez Rožnik in Tivoli.

Ali pri teku uporabljate merilnike pulza, hidracijske pasove, ste oblečeni po zadnji tekaški modi? Bidon nosim s sabo v takem pasu, to pač. Navodnjavanje je pomembno. V pasu imam tudi krizni žep: z mobijem in wc-papirjem. Leta 1996 sem uporabljal uro polar, ki pa se je pokvarila. Posledica je bila, da sem mislil, da imam srčni napad, in sem se tako zelo ustrašil, da se srce potem res še celo leto ni želelo zares ustaliti. Zdaj imam kakšne sinapse, aritmijo, še posebej če nekaj časa ne tečem. Potem grem pač čim prej na tek in ritem se uredi. Enako "zdravim" recimo tudi migrene in napade artritisa.

V enem od intervjujev ste dejali, da vas maraton še najbolj spominja na življenje. Kje bi potegnili vzporednice med življenjem in maratonom? V začetku se preveč zaženeš, proti koncu ti pa tudi vsa nabrana modrost ne pomaga več kaj dosti. A s tisto izjavo sem imel v mislih najbrž to, da obe reči od človeka zahtevata veliko več kot zgolj udeležbo. Če hočeš odteči maraton tako, da boš na koncu zadovoljen s sabo, moraš vlagati tudi v druge reči, v zdravo prehrano, imeti dovolj spanja, voljo, relaksacijo, trening, zdravo lastno pamet in še malo tuje učenosti ... Naučiti se moraš delati kompromise med hočem in morem, pa med moje in tvoje in naše. No, in če hočeš preživeti svoje življenje, da boš na koncu zadovoljen s sabo, moraš početi enako.