Troboj za olimpijsko žezlo

Ko je poštar v ljubljanskem Tivoliju opravil svoj sredin obhod, so lahko na sedežu Olimpijskega komiteja Slovenije natančno 27 dni pred volitvami odprli vse kuverte s kandidaturami za predsedniški položaj osrednje športne organizacije v državi. Uradna naznanitev kandidatov ni postregla s presenečenjem, saj so protagonisti (pred)volilne tekme svoje karte razkrili že v preteklih tednih.

Zdaj je tudi uradno znano, da se bodo 16. decembra v Ljubljani za predsedniški stolček pomerili dozdajšnji podpredsednik Bogdan Gabrovec, nekdanji olimpijec Andraž Vehovar ter gospodarstvenik in politik s športno-funkcionarsko kartoteko Zoran Janković. Prvega za predsednika OKS predlaga Judo zveza Slovenije, drugega "ponuja" kajakaška zveza, tretji pa je podporo iskal in našel v rokometni zvezi.

Tekma se je že začela

Čeprav so pri olimpijskem komiteju pretekli mesec praznovali že 23. obletnico ustanovitve, pa bo zmagovalec decembrskih volitev postal šele drugi predsednik v zgodovini. Slovenski olimpijski družini je namreč vse od 15. 11. 1991 vladal Janez Kocijančič, ki je že z napovedanim umikom sprožil veliko zanimanje športnih funkcionarjev za predsedniški položaj. Sam sicer vztraja, da javno ne namerava podpreti nobenega kandidata, prav gotovo pa je lahko opazil, da se je tekma za glasove že začela. To je razvidno predvsem iz pestrih aktivnosti kandidatov, ki že preverjajo svojo podporo v glasovalni bazi.

Prvi je sicer v volilno tekmo vstopil Gabrovec, ki je že na začetku leta napovedal kandidaturo. Kot njegovi potencialni tekmeci so se nato v športnih krogih omenjali prvi mož Gorenja in predsednik Rokometne zveze Slovenije Franjo Bobinac, predsednik šahovske zveze in poslovnež Tomaž Subotič ter srebrni olimpijec iz Sarajeva 1984 Jure Franko. Namesto omenjene trojice je nato izziv drugi sprejel Vehovar in poudaril, da je idejni oče njegove kandidature že pokojni predsednik kajakaške zveze Bojan Žmavc. Najdlje pa je športno javnost v negotovosti pustil ljubljanski župan Janković, ki je, podobno kot že v svojih političnih bitkah, pravzaprav čakal do zadnjega trenutka.