"Bron imam. Zdaj želim srebro ali zlato!"

29-letni Tržičan, ki je z bronom v Sočiju dosegel tisto, o čemer so sanjali slovenski olimpijski pionirji tega športa na čelu z Dejanom Koširjem. Žan, ki bo na ZOI 2014 nastopil še v paralelnem slalomu, je uspeh označil za naslednji korak v zgodbi o postopnem napredku. Do Sočija je sicer zbral osem uvrstitev na stopničke v svetovnem pokalu, medtem ko pa se na velikih tekmovanjih do srede še ni znašel med najboljšo trojico.

Pred začetkom iger niste skrivali optimizma. Zavedali ste se tudi odlične pripravljenosti. Vseeno v nobenem trenutku niste povsem nedvoumno napovedali napada na kolajno. Je bila to iskrena zadržanost ali zgolj medijska igra, medtem ko pa ste pri sebi vedeli, da je edini cilj kolajna? Misel o kolajni sem vseskozi odrival. Ko sem se poleti pripravljal, sem imel sicer v mislih tudi Soči 2014. Po prvi tekmi mi je bilo kristalno jasno, da spadam med favorite. A bolj ko se je bližal odhod v Rusijo, bolj sem razmišljal le o deskanju. Dejstvo je, da ti napoved kolajne ne prinese odličja. Priboriti si ga moraš na snegu in v neposrednem boju s tekmeci. Na koncu sem celo samega sebe prepričal o tem, da je nesmiselno razmišljati o kolajni.

Bi torej lahko kolajno označili za svojevrstno psihološko zmago? Dejstvo je, da sem se uspešno otresel bremena, ki ga nosi favorit za kolajno. Za okolico sem to nedvomno bil, sam pa sem živel v drugem svetu. Tudi tekme nisem dojemal kot poligona, na katerem se bojujemo za kolajne olimpijskih iger. V glavo sem si vseskozi vbijal sliko o prihodu na smučišče, na katerem je pripravljena proga za trening. S to progo sem se poskušal spopasti po svojih najboljših močeh. Poskušal sem spoznavati svoje meje in iskati točke, do katerih lahko grem. No, če bi bil to res le trening, ne bi bil povsem zadovoljen. Vselej namreč stremim k popolnosti. Če na treningu ni brezhibne vožnje, nisem povsem zadovoljen. Tokrat je ni bilo. To moram priznati. A ko sem nato po tekmi za tretje mesto misli preklopil na olimpijske igre, sem bil vesel spoznanja o uvrstitvi.

Če se postavimo v vlogo iskalcev dlake v jajcu, bi vam zlahka očitali kar nekaj napak na tekmi. Si jih očitate tudi sami ali se iskreno veselite bronaste olimpijske kolajne, prve za slovensko deskanje na snegu? To poglavje je zame končano. Če bi se lotil podrobne analize, bi me zadovoljstvo ob osvojeni kolajni verjetno minilo. Dejstvo pa je, da so napake tudi posledice razmer in tekmovalnega sistema. Če pogoji niso popolni, tudi vožnje ne morejo biti brezhibne. Razmere na progi so se iz nastopa v nastop poslabševale. Obenem smo tudi deskarji iz vožnjo v vožnjo bolj utrujeni. Na koncu to ni tekma v hitrosti deskanja. Vse skupaj spominja na boj, v katerem smo že vsi krvavi, a poskušamo udariti tekmeca.

A do izraza pride tudi taktika … Vsi boji so taktično obarvani. Četudi tvoj zunanji videz daje vtis izjemne moči, je zelo pomembno, kako tekmovalci svoje odločitve prilagajajo razmeram in tekmecem.

Prav razmere na progi in predvsem njena dolžina so izkoreninile možnost za kakšno senzacijo. Je bila to tekma, na kateri so se preprosto morali izluščiti najbolj popolni deskarji? Trezne glave lahko trdim, da smo do odličja prišli trije fizično najbolj pripravljeni deskarji. Ko sem osvojil kolajno, sem bil sam sebi hvaležen za koncept treninga, s katerimi sem pilil prav vrline, ki so do izraza prišle v tem boju za olimpijske kolajne. Če bi malce slabšim tekmovalcem dali deset voženj na tej progi, bi verjetno prav vsi obležali v ciljnem prostoru.

Lahko vrstni red preslikamo na seznam kandidatov za vrh paralelnega slaloma, ki bo na sporedu v soboto? Če bodo tudi pogoji takšni, kot so bili v veleslalomu, potem nedvomno. Res pa je, da je na štartni listi tudi nekaj deskarjev, ki slovijo po prefinjenem občutku. Njim bi vsekakor zelo ustrezala nekoliko manj zahtevna podlaga, torej takšna, na kateri fizična moč ni odločilna. Ne skrivam, da bom tudi v soboto meril visoko. Navsezadnje moje tehnične spodobnosti nikoli niso bile sporne. Še več, slovim celo kot slalomski specialist. A gre za tehnično sorodni disciplini. Upam le, da si bom do tekme povsem opomogel. Veleslalomski nastop me je namreč povsem izčrpal, medtem ko pa so nekateri tekmeci privarčevali kar nekaj moči. Verjemite mi, da nihče ne spi in čaka, da bo kolajna padla z neba. Vsi so se že takoj po prvi tekmi lotili priprav na sobotni slalom.

Kaj pa psihološka prednost. Kolajno zdaj imate. Je lahko raven tveganja večja? To sta dve tekmi, dve povsem ločeni zgodbi. Znova bo pomembno, da se prilagodim razmeram. Res je, da to lahko pomeni odklon od idealnih voženj, a iščem predvsem učinkovitost. Na olimpijskih igrah šteje le rezultat. Popolnost bom iskal na treningih.

Ob idealnem razpletu torej ni izključena niti Zdravljica, ki ste si jo zaželeli po tem, ko ste po osvojenem bronu stopili pred sedmo silo. Saj nisem edini Slovenec na tekmi. Rok Marguč in Rok Flander sta dokazala, da sta konkurenčna … Povsem upravičeno napadata kolajne. Enako velja zame. Eno sicer že imam, zato moja želja ni več bron, temveč srebro ali zlato. A ponavljam, to je želja.

Pred igrami smo na Sportalu objavili članek o tržiških olimpijcih. Ni jih bilo malo. A do včeraj je bil Tržič brez olimpijske kolajne. Zdaj jo ima. Se čuti del te občinske ali krajevne zgodbe? Ponosen sem, da mi je uspelo. Kar nekaj nekdanjih olimpijcev iz Tržiča tudi poznam. Še posebej zanimiva pa je moja povezava z Bojanom Križajem, največjo smučarsko legendo našega kraja. Ker je moj stric njegov najboljši prijatelj, sta bili obe družini zelo tesno povezani. V spominu imam kar nekaj skupnih poletnih dopustov na Malem Lošinju. Takrat se sicer še nisem zavedal, za kako veliko športno osebnost gre, obenem pa se mi ni niti sanjalo, da bom tudi sam tekmoval na olimpijskih igrah. Toliko bolj pa so mi dali misliti posnetki mojega dedka, na katerih Bojan in stric smučata na hribu za hišo. Prav na tistem hribu sem namreč tudi sam opravil prve zavoje na snegu. Ista strmina je torej izklesala smučarskega šampiona in nosilca bronaste olimpijske kolajne.