Petek, 30. 7. 2021, 18.01
3 leta, 4 mesece
Intervju z zambijsko plavalko slovenskih korenin Tilko Paljk
Afriška plavalka slovenskih korenin dviguje glas za tiste, ki glasu nimajo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,44
7
Tilka Paljk, afriška plavalka, rojena v Sloveniji, je danes v Tokiu doživela svoj olimpijski krst.
V Sloveniji rojena plavalka Tilka Paljk je na letošnjem odprtju olimpijskih iger v Tokiu nosila zastavo Zambije in skupaj z boksarjem Everistom Mulengo ponosno korakala na čelu 40-članske zambijske reprezentance. Kdo je 24-letnica z zanimivim imenom in razgibano življenjsko zgodbo, ki je prav danes doživela svoj olimpijski krst? Poklicali smo jo v Tokio.
Afriški Forbes jo je letos uvrstil na seznam 30 najvplivnejših ljudi, mlajših od 30 let.
Afriška plavalka Tilka Paljk se je pred 24 leti rodila v Sloveniji, v porodnišnici Postojna.
Njeni starši so se spoznali v bolnišnici v glavnem zambijskem mestu Lusaka, kjer je mama delala kot medicinska sestra, oče (gre za Klementa Paljka, znanega ajdovskega mizarja) pa je deloval kot laiški misijonar. Najrosnejša leta je deklica preživela v Ajdovščini, ko pa so se starši razšli, se je z mamo preselila v Zambijo.
S plavanjem se je resneje začela ukvarjati pri devetih letih. V lovu za boljšimi trenažnimi pogoji se je pred nekaj leti preselila v Južno Afriko.
Paljkova je prva zambijska plavalka, ki se je uvrstila na svetovno prvenstvo v kratkih bazenih, predlani je na prvenstvu osvojila 33. mesto, danes pa je v Tokiu dočakala še svoj olimpijski krst. V letih 2018 in 2019 je bila zbrana za športnico Zambije, leta 2018 je osvojila srebrno odličje na afriškem prvenstvu na 50 m prsno in dosegla tudi afriški rekord (31,84).
Zelo aktivna je tudi pri opozarjanju na slabe pogoje, v katerih se morajo znajti afriški športniki, in krivice, ki se jim godijo. Afriški Forbes jo je letos uvrstil na seznam 30 najvplivnejših ljudi, mlajših od 30 let.
Ste presenečeni nad odzivom Slovencev nad vašo zgodbo, nad tem, da ste bili rojeni v Sloveniji, da imate slovenskega očeta?
Da, zelo. Neverjetno je vse skupaj. Odkar sem nosila zastavo na odprtju olimpijskih iger, je noro. Odziv iz Slovenije je neverjetno pozitiven. Take podpore res nisem pričakovala. Čutim, da so me Slovenci sprejeli, in to mi res ogromno pomeni.
Je Tilka slovensko ime? Kakšno zgodbo ima?
Ime Tilka je kompromis. Moj oče, ki je Slovenec, je predlagal, da bi mi bilo ime Otilija, a se mami s tem ni strinjala in je namesto tega predlagala ime Tilka. Mislim, da je moje ime bolj slovensko kot zambijsko.
Paljkovi je na letošnjem odprtju olimpijskih iger v Tokiu pripadla čast nošenja zambijske zastave.
Na odprtju olimpijskih iger, vaših prvih, ste doživeli izjemno čast. Pripadla vam je čast zastavonoše. Ste bili presenečeni, ko so izbrali vas?
Neizmerno. Ko mi je plavalni trener sporočil novico, sem najprej mislila, da gre za potegavščino. Ne, res je, mi je odgovoril. Nisem mu verjela, prepričan sem bila, da laže. Nisem mogla verjeti, da mi je pripadla takšna čast.
To so moje prve olimpijske igre in kar takoj takšna čast. Moj partner pri nošenju zastave je bil zambijski boksar Everisto Mulenga, ki je v svoji kategoriji drugi na svetovni boksarski jakostni lestvici, medtem ko sama pri plavanju nisem uvrščena tako visoko.
Zakaj mislite, da so prav vam zaupali takšno vlogo?
Paljkova v družbi slovenskih košarkarjev Gregorja Horvata, Alekseja Nikolića in Vlatka Čančarja.
Tudi sama sem se spraševala podobno in odgovor, ki sem ga dobila, je bil, da zato, ker sem vodja. "Ker si vodja, glas športnikov, oseba, ki si upa spregovoriti namesto športnikov in ki jo ljudje upoštevajo. Ki je pomagala ogromno ljudem." To so bili odgovori. Mislim, da so me za zastavonošo izbrali ravno zaradi teh lastnosti.
Stari ste komaj 24 let. Kako ste si ustvarili tak status?
Sama si nikoli nisem zadala, da bi postala vodja, sem pa človek, ki se upa izpostaviti, ki upa spregovoriti v imenu drugih, ki si upa opozoriti na krivice, ki se jim in nam dogajajo, ki zna ubesediti želje drugih. Sem glas ljudi, ki so brez glasu.
Nekaterim se zdi to neuvidevno, zunaj konteksta, a tako pač je. Kot športniki naj bi samo kimali, se strinjali z vsem, kar nam trenerji naložijo. Jaz pa nikoli nisem bila tiho, zanima me, zakaj trener želi, da nekaj storim na tak ali drugačen način. Zakaj je nekaj tako in ne drugače in podobno.
Mislim, da se je zaradi moje odkritosti marsikaj že spremenilo.
Na katere krivice najpogosteje opozarjate?
Na primer na plačilo, ki ga dobivamo športniki, ki se udeležujemo največjih tekmovanj, v primerjavi s funkcionarji, ki sodelujejo na istih tekmah.
Na ravnanje z nami športniki in na slabe pogoje za trening, ki jih imamo v Zambiji, ki so v navzkrižju z visokimi pričakovanji, ki jih javnosti goji do nas.
Afriški Forbes jo je letos uvrstil na seznam 30 najvplivnejših ljudi, mlajših od 30 let.
Javnost na primer pričakuje, da se bomo z velikih tekmovanj vrnili z medaljo, po drugi strani pa nimamo infrastrukture, ki bi nam take dosežke omogočila. Večina športnikov iz Zambije trenira v tujini in ne doma. Na vse to opozarjam. Tudi športne funkcionarje, ki jih opozarjam na to, da so danes tam, kjer so, prav zaradi nas, športnikov. Vse se v prvi vrsti vrti okrog športnika, šele nato so na vrsti funkcionarji. Ko nekaj potrebujemo, si želimo, da bi nam to tudi zagotovili.
Športniki smo prioriteta, brez nas športnih funkcionarjev ne bi bilo.
Kakšen je običajno odziv ljudi na drugi strani?
Precej negativen, tega res ne marajo. Ampak res ne. Ni jim všeč, ker sem glasna, ker sem ženska, ker sem nevljudna, ker nisem prave barve kože. Večkrat pritiskajo tudi na zambijsko plavalno zvezo, naj me utišajo, disciplinirajo in podobno. K sreči se na plavalni zvezi zavedajo, da je vse to, na kar opozarjam, res in me pri tem tudi zelo podpirajo. Glede tega so res čudoviti.
Iz vaših odgovorov sklepam, da zambijskim športnikom ni lahko.
Zagotovo ne. Kot rečeno, večina nas trenira zunaj naše domovine. Tudi sama sem se s tem razlogom preselila v Južno Afriko. V Zambiji nimamo niti vrhunskih trenerjev niti ustrezne infrastrukture. Pozimi ne moremo plavati, saj nimamo pokritih in ogrevanih bazenov. To pomeni, da smo tri mesece na leto brez bazena. Tako ne moreš napredovati.
Sama sem se za selitev odločila z željo po tem, da bi sodelovala z boljšimi in bolj izkušenimi trenerji, da bi imela na razpolago boljšo infrastrukturo … Seveda bi si želela sodelovati s prejšnjim trenerjem, a mi je sam dal vedeti, da me ne more odpeljati do ravni, ki si jo želim doseči. Prav on mi je svetoval selitev v Južno Afriko, kjer sem si poiskala trenerja Gerharda Zandberga, ki ima izkušnje na področju treniranja olimpijskih športnikov, svetovnih prvakov. Imel je prav in tako sem tudi storila. Nekaj časa sem se iskala, trenirala sem v različnih klubih, ampak zdaj sem našla svoje mesto.
Južno Afriko dobro poznam. Tam sem živela že v času srednješolskega izobraževanja in se vrnila pri 18 letih. Od takrat živim tam.
Ste se kdaj poigravali z idejo, da bi trenirali v Sloveniji, da bi morda tekmovali za slovensko reprezentanco?
V družbi slovenske strelke Žive Dvoršak.
Niti ne. Stvar je namreč v tem, da si želim živeti v bližini Zambije. Če se bom kdaj odločila za trening v Evropi, bo to zgolj za kratek čas.
Kljub temu, da mi je pri 17 letih umrla mama, imam v Zambiji še vedno brata in veliko prijateljev in rada bi jim ostala blizu. Če se karkoli zgodi, sem le dve uri leta z letalom stran, če bi živela v Sloveniji, bi bilo precej drugače.
Tudi sicer imam zelo rada Afriko, tukaj živim že od svojega drugega leta starosti. Rada imam njeno raznolikost in prostranost. V Sloveniji bi verjetno imela veliko težav z jezikom, pa tudi sicer se bojim, da se ne bi povsem vklopila. Bi našla prijatelje, bi me ljudje imeli radi? Ne vem, mi pa to veliko pomeni.
Kakšne stike imate s Slovenijo?
Moj oče živi v Sloveniji, pa moja mačeha, štirje polbratje in polsestre. V Sloveniji imam tudi babico po očetovi strani, očetovega strica (Ivo Boscarol, op. a.), najboljšo prijateljico iz otroštva …
Kar nekaj ljudi, ki so mi blizu, živi v Sloveniji. Izjemno vesela sem bila tudi, ko sem v Tokiu na otvoritveni slovesnosti spoznala nekaj slovenskih športnikov. Strelko Živo Dvoršak, slovenske košarkarje …
Kako pogosto se vračate v domovino svojega otroštva?
Poskušam kar se da pogosto, je pa res, da je zdaj minilo že kar nekaj let, odkar sem bila nazadnje v Sloveniji. Saj veste, študij, treningi, pa potem epidemija novega koronavirusa in kar ni bilo ne časa ne priložnosti. Načrtujem pa, da se vrnem decembra. Računam na to.
Lahko zdaj živite življenje profesionalne športnice ali morate zraven opravljati še službo?
V Afriki je zelo težko živeti življenje profesionalnega športnika, saj športniki za kaj takega nismo dovolj plačani. Sama trenutno študiram, no, zaključila sem študij pedagogike montessori in predšolske vzgoje, nekaj časa sem prostovoljno delala v šoli, jeseni pa se bom vpisala na študij politologije. A še prej me čakajo priprave na decembrsko svetovno prvenstvo v plavanju.
Lahko si predstavljate, da ni ravno najbolj preprosto kombinirati študija in vrhunskega športa, zraven pa še hoditi v službo.
Seveda bi si želela biti samo športnica, se ukvarjati s plavanjem – to počnem najraje – in s tem tudi kaj zaslužiti, a kaj takega za zdaj ni mogoče. In če sem povsem iskrena, če bi se lahko posvečala izključno plavanju, mislim, da bi bili tudi moji rezultati izjemni. Ne samo moji, govorim v imenu številnih afriških športnikov.
Afrika preprosto ne vlaga dovolj v svoje športnike. Številni morajo zelo zgodaj končati svoje kariere, saj se jim finančno preprosto ne izide. Tudi sama se večkrat znajdem v položaju, ko sem povsem brez denarja in ne vem, kaj naj storim ... Kaj ni to zadnja stvar, s katero bi se obremenjeval vrhunski športnik, ki bi moral imeti stabilno finančno okolje?
Kako vas je sploh zaneslo v plavanje?
Mama me je kot majhno deklico vpisala na več različnih športov, tudi na balet, tenis, karate in tek, a najbolj srečna sem bila na urah plavanja. Dodatno me je motiviralo tudi to, da sem bila v plavanju res dobra. Plavati sem se naučila pri petih letih, resno sem se s plavanjem začela ukvarjati pri devetih, desetih letih. Pri 11 letih sem prvič nastopila za reprezentanco Zambije, že prej sem pogosto trenirala v Južni Afriki, kjer imajo pokrite in ogrevane bazene.
7