Ponedeljek, 6. 6. 2016, 20.30
7 let, 1 mesec
Sportalov zakaj, Sportalov zato
Zakaj so nekatera nogometna igrišča večja od drugih?
Marsikatero pravilo nogometne igre je domala vklesano v kamen, nekaj pa je takšnih, ki so podvržena interpretaciji. Začne se že pri prvem tehničnem pogoju, velikosti nogometnega igrišča. To ni standardno, velikost variira, podane so le skrajne mere, najmanjše še sprejemljive in največje dovoljene. Zakaj?
Vse skupaj ima zgodovinsko ozadje. Preden so leta 1863 v Angliji ustanovili prvo nogometno zvezo in sprejeli pravilnik, ki v veliki meri določa tudi pravila in zakone današnjega nogometa, je v tem športu vladal kaos. Kar zadeva pravil, seveda. Določeno ni bilo število igralcev, ne igrišče, pa niti cilj igre ne. Tako imenovan nogomet drhali (Mob football), ki so ga na Otoku igrali v srednjem veku, je bil bolj ko ne pretep med vaščani. Žogo so nosili in metali, malo manj brcali, ker je bila pretežka, čez ceste, travnike, žive meje …
Nogomet bi bil primeren za mladino, če bi le ...
Nogomet je bil priljubljen tudi na zasebnih britanskih šolah, a ne v svoji nasilnejši različici. Skozi 17. in 18. stoletje so prav na teh šolah, ki jih je obiskovala mladež višjega srednjega in visokega družbenega razreda, nogometno igro gojili in razvijali, kmalu pa ugotovili, da bi bil nogomet lahko nadvse koristen šport za mladino na sploh, če bi le v njem vladal red.
Prva pravila sodobne nogometne igre so na kolidžu Eaton zapisali šele leta 1815, da bi lahko ustanovili šolsko ligo, a tudi v tem prvem kodeksu nogometnih pravil velikost igrišča ni bila natančno določena. Omenja se primerno mesto za igro, površina mora biti poraščena s travo, cilj igre pa je zabiti gol. Ta sprva ni bil nič drugega kot dve v tla zabiti veji, nekaj metrov narazen. To primerno mesto, o katerem so pisali, so takrat večinoma predstavljala igrišča za kriket in zelenice okoli atletskih stez. Na teh so z zastavicami označili še nogometno igrišče, mere pa so bile precej približne, a je pri tem nekako ostalo. Leta 1863 je v prvem pravem, uradnem pravilniku prve nogometne zveze (Football Assosiation) zapisano, da nogometno igrišče ne sme biti daljše in širše od sto jardov (91,44 metra).
Nogomet se igra po vsem svetu, ponekod pač nimajo možnosti za ureditev igrišč po najvišjih standardih. Takole na polovičnem, a ličnem igrišču žogo brcajo v Mineiru, faveli Ria de Janeira.
Nogomet se igra na zelo različnih krajih po vsem svetu
Okoli prvih predpisanih mer, ki so jih ukrojile razmere, se pravi okoli že obstoječih "primernih mest" za igro, so pozneje izluščili bolj dodelano obliko igrišča, ki mora biti pravokotne oblike, z golom, črtami, ki označujejo igralno površino, vrisovali so kazenski prostor, vratarjev prostor, piko za izvajanje enajstmetrovk … A splošnih dimenzij niso nikoli povsem dorekli, z vse večjo priljubljenostjo, internacionalizacijo in profesionalizacijo nogometa standardizacija dimenzij niti ni bila mogoča. Tudi danes to ni prav pereče vprašanje, velja le, da mora biti igrišče dolgo od 90 do 120 metrov in široko od 45 do 90 metrov. "Nogomet je pač taka igra, ki zahteva sedem tisoč ali več kvadratnih metrov veliko igrišče, igra pa se na zelo različnih krajih po vsem svetu in ponekod ni vedno preprosto zagotoviti takšne površine," pravi Dane Jošt, vodja oddelka za nogometno infrastrukturo pri Nogometni zvezi Slovenije.
Dane Jošt je pri NZS zadolžen za nogometno infrastrukturo. Pravi, da z dimenzijami igrišč pri nas ni težav, s tem vprašanjem se skorajda ne ukvarjajo. Držijo se Uefinih priporočil, a tolerirajo odstopanja
"Nima čisto vsak klub in vsaka vas na svetu možnosti, da uredi igrišče po najstrožjih standardih. Ravno v tem je čar nogometa, da se ga lahko igra na vsakovrstnem igrišču. Ni tako kot v košarki in rokometu, ki imata standardni igrišči, ki se ju ne da spreminjati," dodaja Jošt in pojasnjuje, da se tudi v Sloveniji poskušajo držati optimalnih dimenzij, ki jih priporoča Evropska nogometna zveza (Uefa), torej 105 metrov dolžine in 68 metrov širine.
"Za ligo prvakov je Uefa predpisala igrišče 105 x 68 metrov in to je pri nas tudi licenčni pogoj A za Prvo Ligo. Mi pa kljub temu v določenih primerih dovolimo, da niha med 100 in 105 oziroma 64 in 68, ampak to le na štadionih, na katerih zelenice ni bilo mogoče razširiti zaradi kakšnih tehničnih razlogov konstrukcijske narave. Ko je neko igrišče že tako locirano v kotanji, obkroženo s škarpami, reflektorji, ki morajo biti prav tako na predpisani razdalji in tako naprej, potem tega igrišča ni mogoče razširiti. Zato odstopanja toleriramo."
Pri dolžini in širini igrišča je precej svobode
Po pravilniku NZS se tekme lahko igrajo na naravnih ali umetnih podlagah v skladu s tekmovalnimi pravili. Umetne podlage morajo biti zelene barve. Igrišče mora biti pravokotne oblike in označeno s črtami. Daljši mejni črti se imenujeta vzdolžni, krajši pa prečni. Vse črte morajo biti enako široke in ne širše od 12 centimetrov.
Igrišče je razdeljeno na dve polovici s središčno črto, ki povezuje sredini obeh vzdolžnih črt. Vzdolžna črta mora biti daljša kot prečna črta. Dolžina od 90 do 120 metrov in širina od 45 do 90 metrov za domače ter od 100 do 110 in od 64 do 75 metrov za mednarodne tekme.
"Obe ekipi branita enaki polovici igrišča, ki je dovolj veliko za 22 igralcev in spet ne preveliko, da bi terjalo pretirane fizične napore. Medtem ko so mere igralnih prostorov na igrišču natančno določene, je pri dolžini in širini igrišča precej svobode," pa piše v komentarju pravil na NZS.
Manipulacij z dimenzijami igrišč ni
Večja igrišča naj bi bolj ustrezala tehnično bolj dovršenim in napadalno naravnanim ekipam, manjša bolj obrambnim, ki lažje varujejo manjši prostor. Znani so tudi primeri manipulacij, ko so recimo večer pred pomembno tekmo gostujočemu moštvu omogočili treninge na običajnem igrišču, dan pozneje pa ga zmanjšali na najmanjše še dovoljene dimenzije. Tega pri nas že dolgo ni več, pravi Jošt: "Če govorimo o evropski ravni, takšnih manipulacij ni več. Igrišče je začrtano že dan prej in teh črt ni več mogoče premikati. Pred leti se je dogajalo, da so malo zožili igrišče na željo trenerja, a danes bi bilo s tem preveč težav." Pravila so preveč dodelana, pa tudi pretirane prednosti se s tovrstnimi goljufijami ne da pridobiti.
Vodja tekmovanj za prvo ligo Andrej Zalar pravi, da vsa pravila uveljavljajo resno, tudi glede dimenzij igrišč. A z zadnjim ni nobenih težav. V Prvi Ligi so te stvari urejene
Na najvišji klubski ravni v slovenskem nogometu se z vprašanjem dimenzij igrišč ukvarjajo le pred sezono pri podeljevanju licenc. Težav ni, stvari so v Prvi Ligi urejene, nam je povedal Andrej Zalar, vodja tekmovanj za Prvo Ligo: "V prvi ligi z dimenzijami igrišč ni nobenih težav, vsa tovrstna vprašanja so vselej razrešena pred sezono oziroma so bila že pred časom." Pri licenciranju klubov se težave po pravilu pojavljajo drugje, infrastruktura je v Sloveniji manjša težava, morebitne neprimerne dimenzije igrišč pa domala neobstoječa.
V nižjih kategorijah velja pravilo fleksibilnosti
Tudi Jošt ne pomni, da bi se zaradi premajhnega ali prevelikega igrišča pojavile kakršnekoli težave, ponavadi tekme prestavljajo pretežno zaradi vremenskih razmer, "ko je igrišče zasneženo ali pod vodo, ko so nastale kakšne nove ovire v bližini igrišča, ki bi lahko ogrožale igralce. To so dogodki, zaradi katerih se tekme odpovedujejo ali prestavljajo. Proti višjim silam ne moreš nič, ampak v takšnih primerih poskušamo tekmo preložiti. Pri nas se to dogaja spomladi, ko ponagajajo sneg ali kakšni močnejši nalivi."
Prej kot zaradi nepredpisanih dimenzij igrišč tekme odpovedujejo in predstavljajo zaradi neprimerne in nevarne travnate podlage.
Glede dimenzij igrišč velja pravilo fleksibilnosti, še pravi Jošt: "Srečujemo se s primeri, ko neki klub pride v tretjo ligo. V četrti, občinski tekmuje na igrišču, ki je recimo široko 60 metrov, pri nas pa je spodnja meja 64. V takšnih primerih klubu pridemo naproti, nima smisla nogometašev napoditi na neko drugo igrišče in jim prepovedati igrati tekme na svojem. Tu nekako še spregledamo, če klub zagotovi širino 62, 63 metrov, čeprav je to pod predpisom."
1