Zakaj je Brazilija tako nora na nogomet?

V Braziliji, največji južnoameriški državi, kjer je prostor pod soncem našlo več kot 200 milijonov ljudi, prevladuje strastni par. To sta nogomet in samba. Osrečujeta in dopolnjujeta se kot stara zaljubljenca, rada poplesujeta in uživata v ritmih. Vedno znova se osvajata, odkrivata nove lepote, ljubezen pa kar traja in traja. Tako je bilo pred davnimi leti, tako je še danes in bo tudi v prihodnje. Nogometna strast je iskrena ter pristna, ni ga junaka, ki bi iz brazilskih src iztrgal njene korenine.

Brazilija je res posrečena država. Nogomet tu tako zelo spoštujejo, da vsak poraz pojmujejo kot manjšo nacionalno tragedijo, če pa je še posebej boleč in se pripeti na največjem turnirju, potem zavlada večdnevno žalovanje ter objokovanje usode. Prav nogometne klofute so tiste, ki jih Brazilci najtežje prebolijo. Tiste rane se stežka zacelijo, zato je letos na ramenih nogometnih reprezentantov ogromen pritisk, saj bi neuspeh na domačih tleh strl navijaška srca.

Žalost, obup, depresija, samomori ... Vse zaradi poraza.

V obdobju, ko se bliža začetek letošnjega svetovnega prvenstva, spomin pogosto uhaja v leto 1950. Brazilija ga je dočakala s ponosno držo, verjela je, da bo na domačih tleh z velemojstri in nespornim talentom podjarmila svet in dokazala, da je v nogometu najboljša na svetu. Pravljica bi se ji skoraj izšla, pozabila je le na majhno podrobnost, kako nepredvidljiva je lahko okrogla žoga.

Urugvaj je izkoristil redki priložnosti in utišal polno Maracano. Brazilija je za naslov svetovnega prvaka, svoj prvi v zgodovini, potrebovala le točko, a ostala brez nje (1:2). Nogometni praznik Maracanazo se je spremenil v nočno moro, Brazilija se je ujela v zanko kolektivnega stresa. Žalost, obup, depresija ... Ko bi vsaj ostalo pri tem, a so sledile še hujše oblike razočaranja. Navijači s strtimi srcmi niso več videli svetle prihodnosti, poročila o številnih samomorih so preplavila ogromno deželo, ki je tako močno žalovala za svojimi ljubljenci, da je za vedno pozabila na beli dres.

Sloviti Pele, takrat še deček, je videl prvič jokati očeta, ko je ta skrušeno poslušal radijski prenos nogometne drame. Sin je takrat iskal besede, s katerimi bi ga lahko potolažil. Dejal mu je, da se bo enkrat že maščeval in z Brazilijo postal svetovni prvak. In res, ni potreboval veliko let ...

Vratar Barbosa plačal visoko ceno

Po bolečem porazu z Urugvajem so minevali dnevi, tedni, meseci, a se občutek nepopisne žalosti še ni poslovil. Najbolj ga je čutil vratar Barbosa, ta je bil oklican za dežurnega krivca, saj naj bi dvakrat dovolil Urugvajcem lažjo pot do svoje mreže. Bil je skrušen, življenje pa se je zanj spremenilo v pekel. Njegova znamenita misel, da je najdaljša zaporna kazen v Braziliji 30 let, on pa je doživel še hujšo, daje misliti o razsežnosti sovraštva, ki so ga je bil deležen na slehernem koraku. Opazili so ga v banki, trgovini ali na pločniku sredi mestne avenije. Vedno so se našli obrekovalci in mu pokvarili dan. Vse zaradi strasti, ki v nogometu rada prestopi prag dobrega okusa.

Njegova reprezentančna soigralca sta celo storila samomor. Reprezentanca se je po najbolj črnem dnevu v zgodovini brazilskega nogometa prvič zbrala šele dve leti pozneje, šele takrat pa se je končal neverjeten šok, za katerega so na prepolni Maracani poskrbeli sosedi iz majhnega Urugvaja.

Z nogometnim virusom jih je okužil sin škotskega inženirja

Le kaj je zakuhal Charles William Miller, da je kot pozneje oklicani oče brazilskega nogometa domovino sambe spremenil v vrelišče čustev? Sin škotskega inženirja, ki se je najbolj spoznal na železnice, življenjsko srečo in ženo pa našel v São Paulu, se je konec 19. stoletja odpravil na kratko šolanje v Anglijo. V Brazilijo se je vrnil z dresi, žogami ter knjigo o nogometnih pravilih. Krogu bogatih prijateljev, ki so takrat uživali v razkošju prebujajočega se velemesta São Paula, je malce pred vstopom v 20. stoletje predstavil novi šport.

Če verjamete ali ne, prijel se je v trenutku. Vrh priljubljenosti je dosegel v tridesetih letih minulega stoletja, ko je populistični voditelj Getulio Vargas sprejel odločitev o profesionalizaciji nogometa. Ni veljala le za premožnejše belce, temveč tudi za temnopolte Brazilce, potomce nekdanjih sužnjev, ki so si vsakodnevno krajšali čas z nogometom. V njem niso prepoznali le orodja za športni spopad ter primerjanje, kdo je dosegel več zadetkov. Daleč od tega.

Nogomet je sčasoma prerasel v nekaj več. Prevladala sta prvinski občutek ter nagnjenje k temu, da se na igrišču uživa. Privedel je do rojstva čarobnih potez, ki jih drugod po svetu ni bilo mogoče opaziti. Na vsakem koraku, pa naj je šlo za peščeno plažo, betonsko igrišče sredi natrpanega siromašnega okrožja ali pa travnik v bogatih mestnih četrtih, se je razmišljalo o tem, kako nogometni igri vdihniti dodatno lepoto. Kot odlični plesalci sambe so se lažje izmikali nogam tekmecev, atraktivna preigravanja so postajala del vsakdana. Igralo se je z dušo, kar so prepoznali tudi tujci, osvajati so se začeli tudi svetovni naslovi. Nogometaši že vrsto let veljajo za najbolj prepoznavne brazilske ambasadorje na svetu, izročilo pa se prenaša iz roda v rod. Vsak Brazilec dobi vbrizgan zajeten odmerek nogometne strasti že takrat, ko priveka na svet.

Šolski zvonci obmolknjejo, banke zaprejo vrata

Nogomet je postal državni simbol, Brazilija pa svetovna rekorderka, saj je kot edina nastopila prav na vseh največjih tekmovanjih in naslov osvojila že petkrat. Danes je prepoznana kot ''O pais de futebol'' – kot dežela nogometa. Ko nastopi čas za največje tekme, šolski zvonci obmolknejo. Pouka ni, vlada ne zaseda, poslovalnice bank zaprejo vrata. Prebivalstvo si nadene prepoznavna rumeno-zelena oblačila in zabava se lahko začne.

Vsaj za nekaj časa pozabijo na tegobe, ki jih v državi, kjer je veliko različnih družbenih slojev ter vladajo velikanske razlike, ne manjka. Ko se začne tekma, se začne ura resnice. Oziroma je trenutek za obdobje, ko jaguar pije vodo, kot veleva star brazilski pregovor. Nogomet je prinesel vsaj eno izmed redkih stvari, v kateri se lahko družijo bogati in revnejši.

Kot da bi karneval prenesel na štadione

Nogomet je postal božanstvo in sredstvo, prek katerega lahko uresničiš sanje. Resda to uspe le peščici, a najmlajši vztrajno posnemajo svoje idole tako, da se ljubezen do nogometa prenaša iz roda v rod. In le redko obupa. Nogomet je postal druga brazilska religija, Maracana pa njen tempelj. Nogomet ne pomeni le tekme, ampak veliko več. Je način življenja in izražanja, eden od redkih privilegijev, ki lahko v trenutku združijo Brazilce.

Nogometaši so največji brazilski ambasadorji. Nočejo pa le igrati, ampak v nogometu tudi uživati. Razvil se je "joga bonito", osmišljeno bistvo brazilskega nogometnega izraza. Ne smemo pa pozabiti še na navijače, ki veljajo za najbolj strastne na svetu. Fantje, dekleta, staro, mlado, vsi. In vse skupaj daje celoto, ki ji na svetu ni videti para.

Brazilci so zelo strasten narod. Vse, kar delajo, delajo s ponosom in navdušenjem. Navijačice se ne branijo najbolj drznih oblečil. Vesel jih je vsak fotograf, ko se v ritmu sambe z državnimi simboli pozibavajo z boki in pomagajo ljubljencem do novih podvigov. Ne manjkajo niti kostumi, lica in še kaj drugega je mikavno pobarvano, bleščijo se svete barve brazilske zastave. Kot da bi lepote karnevala preselil na štadione ter ugotovil, da Brazilci doživljajo nogomet večplastno, najbolj pa kot način užitka in zabave.

Zato je lahko nogomet, z njim vred pa tudi milijoni njegovih ljubiteljev, počaščen, da bo svetovno prvenstvo prav v Braziliji. Komaj čakamo.