Ponedeljek, 10. 4. 2017, 20.30
6 let, 6 mesecev
Sportalov zakaj, Sportalov zato
Vzvišenost, ki je Angleže v nogometu pošteno udarila po glavi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,68
Zakaj Angleži, samooklicani izumitelji nogometa, ki že desetletja spadajo med nogometne velesile, čeprav na velikih tekmovanjih kot po pravilu razočarajo, niso nastopili na prvih treh svetovnih prvenstvih?
Zadnji Sportalov zakaj, Sportalov zato:
Angleška nogometna reprezentanca, z njo se Slovenija za nastop na velikem tekmovanju poteguje tudi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 v Rusiji, je ob škotski najstarejša na svetu. Prvo tekmo je odigrala že daljnega leta 1872, ko sta se reprezentanci v sploh prvi uradni mednarodni nogometni tekmi udarili na štadionu Hamilton Crescent v Patricku. Tekma, ki je bila na sporedu 30. novembra tistega leta, se je pred približno štiri tisoč gledalci končala z nepriljubljenim izidom 0:0.
Mednarodna nogometna zveza (Fifa), ki zdaj skrbi za največja nogometna tekmovanja, je bila ustanovljena več kot 30 let pozneje. Leta 1904 so jo ustanovile državne nogometne zveze Belgije, Danske, Francije, Nemčije, Nizozemske, Španije, Švedske in Švice. V tej, in sicer v Zürichu, je že od nekdaj tudi sedež ene izmed največjih in najvplivnejših športnih zvez na svetu, ki danes šteje 211 članic.
Na prvih treh jih sploh ni bilo
Pogost prizor - razočarani navijači Anglije.
Svetovna nogometna prvenstva, ki danes ob poletnih olimpijskih igrah veljajo za največja športna tekmovanja na svetu, so pri Fifi začeli prirejati med prvo in drugo svetovno vojno. Prvo svetovno prvenstvo je gostil Urugvaj leta 1930. Drugo je bilo štiri leta pozneje v Italiji in tretje leta 1938 v Franciji. Zmagovalci so bili, po vrstnem redu, Urugvajci in potem dvakrat Italijani. Zmagovalne reprezentance pa na poti do naslova nikoli niso naletele na Angleže. Zakaj? Ker jih na teh prvenstvih sploh ni bilo.
Angleži, ki so predstavljali velik del reprezentanc Velike Britanije – ta je zmagala na prvih treh olimpijskih nogometnih turnirjih, na katerih je nastopila (1900, 1908 in 1912) –, so svetovna nogometna prvenstva namreč prezirali. Zaverovani v svojo večvrednost so ta tekmovanja pred drugo svetovno vojno videli kot nastop drugorazrednih reprezentanc, na katerem nimajo kaj delati.
Želel je, da bi igrali, a so ga ustavili
Angleška nogometna zveza, ki je članica Fife neprekinjeno šele od leta 1946, med letoma 1920 in 1924 ter letoma 1928 in 1946 tudi ni spadala pod okrilje krovne svetovne nogometne organizacije.
Svetovno prvenstvo 1938 v Franciji je bilo zadnje, na katerem Angleži niso želeli sodelovati.
Stanley Rous, takratni sekretar Angleške nogometne zveze (FA), tudi poznejši predsednik Fife, si je zelo prizadeval, da bi Anglija nastopila na svetovnem prvenstvu 1938. Upravni odbor FA, ki še danes, ko šteje kar 92 izvoljenih članov, sprejema ključne odločitve v angleškem nogometu vključno z vprašanjem selektorja članske reprezentance, ga je zavrnil.
Prvim trem svetovnim prvenstvom so angleški mediji namenili komaj kaj prostora. Tudi navijači jim niso namenili prav veliko pozornosti. Angleško prvenstvo, pokal FA, ki velja za najstarejše nogometno tekmovanje na svetu (začelo se je leta 1871), in britansko mednarodno prvenstvo, na katerem so med letoma 1884 in 1984 nastopale reprezentance Anglije, Škotske, Walesa in Severne Irske, so bila tekmovanja, ki so Britancem nekaj pomenila.
Čudež v Braziliji, ZDA so poskrbele za velik šok
Američani so leta 1950 šokirali Angleže.
Sploh prvič je Anglija na svetovnem prvenstvu nastopila šele po drugi svetovni vojni, in sicer leta 1950 v Braziliji, kjer je doživela šok. Najprej je sicer premagala Čile z 2:0, a nato izgubila proti ZDA z 0:1. Britanski mediji – tudi to svetovno prvenstvo, ki na Otoku ni vzbujalo preveč pozornosti, so pospremili bolj skopo – so to označili za čudež. Potem je Anglija izgubila še proti Španiji z 0:1 in se poslovila od tekmovanja.
Škoti, ki so se obnašali podobno, na tisto svetovno prvenstvo, čeprav so se nanj uvrstili, sploh niso poslali reprezentance, medtem ko so na svetovno prvenstvo, ki je bilo leta 1954 v Švici, poslali samo 13 namesto 22 nogometašev, kolikor bi jih lahko. V Švici se je Anglija uvrstila v četrtfinale, potem ko je v skupinskem delu premagala Švico in remizirala z Belgijo. V lovu na polfinale se je spotaknila ob Urugvaj, ki jo je premagal s 4:2. Toda tudi to prvenstvo v Veliki Britaniji ni naletelo na preveliko zanimanje.
Leta 1958 je začelo zanimati tudi Britance
Drugače je bilo leta 1958, ko je svetovno prvenstvo gostila Švedska. To je bilo prvo prvenstvo, na katerem so nastopile vse štiri britanske reprezentance. Ob Angliji še Škotska, Wales in Severna Irska. Otoški mediji so tekmovanju namenili veliko pozornosti, a od štirih otoških reprezentanc sta v četrtfinale napredovali le dve. Severna Irska in Wales, medtem ko sta se Anglija in Škotska poslovili po predtekmovanju. Angleži so bili sicer neporaženi, a tudi brez zmage. Remizirali so proti takratni Sovjetski zvezi in Avstriji.
Po letu 1958 so Britanci na svetovna prvenstva začeli gledati drugače.
To je bilo prvo tekmovanje, ki so ga v Veliki Britaniji prikazali tudi na televizijskih zaslonih. Britanci so se lahko med spremljanjem Peleja, Garrinche in preostalih brazilskih zvezdnikov, ki so navdušili ob pohodu na naslov, prepričali, da tudi drugje igrajo nogomet. In to zelo dobro, pravzaprav veliko bolje od Angležev samih.
"Angleži še vedno mislimo, da nekaj pomenijo samo tekmovanja, ki jih organiziramo sami, a najboljše ekipe nastopajo na svetovnem prvenstvu. Tukaj se vidi, kdo največ zna. Tukaj se vidi, kdo je dejansko najboljši," je takrat pikro pripomnil George Raynor, selektor drugouvrščene Švedske, ki je v finalu izgubila proti Brazilcem, sicer po rodu Britanec.
Naslov leta 1966 je poskrbel za velik preobrat
Naslov iz leta 1966 je edini, na katerega so lahko ponosni Angleži.
Kljub njegovim besedam Angleži svetovnih prvenstev še naprej niso jemali preveč resno, leta 1962 so v Čilu spet izpadli v četrtfinalu. Tako je bilo vse do leta 1966, ko so pred domačimi navijači osvojili naslov.
Angleži so začeli temu tekmovanju kar naenkrat pripisovati velik pomen, a se na njem, čeprav so si neizmerno prizadevali, nikoli pozneje niso niti približali dosežku iz leta 1966. Tako je, čeprav imajo v zadnjem obdobju najmočnejšo ligo na svetu in vseskozi veliko svetovnih zvezdnikov.
Najdlje so, v letih 1970 in 2002, prišli do četrtfinala. Na tri svetovna prvenstva, in sicer v letih 1974, 1978 in 1994, se celo niso uvrstili. Na zadnjem svetovnem prvenstvu, leta 2014 v Braziliji, so izpadli že v skupinskem delu tekmovanja.
Desetletja suše na velikih tekmovanjih
Podobno velja tudi za evropska prvenstva, na katerih so najdlje prišli do polfinala, leta 1968 v Italiji in leta 1996 pred domačimi navijači. Za prvo evropsko prvenstvo, leta 1964 v Franciji, se sploh niso potegovali. Na štiri evropska prvenstva, nazadnje leta 2008 v Avstriji in Švici, se niso uvrstili.
Steven Gerrard tolaži Wayna Rooneyja po izpadu z zadnjega svetovnega prvenstva.
Podobno "uspešni" so tudi preostali, Wales je prišel še najdlje
Podobno "uspešno" so nastopale tudi preostale tri britanske nogometne reprezentance. Škotska, ki je nastopila na osmih svetovnih prvenstvih, nazadnje leta 1998, nikoli ni prišla iz skupinskega dela tekmovanja. Na evropskih prvenstvih je do zdaj nastopila vsega dvakrat, nazadnje leta 1996, in prav tako obstala v skupinskem delu.
Wales je do zdaj nastopil le na enem svetovnem prvenstvu, leta 1958, na katerem je prišel do četrtfinala. Na evropskem prvenstvu je debitiral lani in bil v Franciji morda celo največje presenečenje tekmovanja. Uvrstil se je v polfinale, v katerem je izgubil proti poznejšim evropskim prvakom Portugalcem.
Severna Irska, ki se je za svetovno prvenstvo prvič potegovala šele leta 1954, je do zdaj nastopila na treh svetovnih prvenstvih, nazadnje leta 1982, in se dvakrat prebila v drugi krog tekmovanja, v katerem je potem takoj izgubila. Na evropskih prvenstvih je, podobno kot Wales, debitirala lani v Franciji in prišla do šestnajstine finala.
