Četrtek, 12. 6. 2014, 22.51
8 let, 7 mesecev
V štirih letih ovenelo kar šest tulipanov
To je bila tekma ... Evropski spopad za svetovno krono na največjem južnoafriškem štadionu kar ni in ni hotel dati zmagovalca. Španci so imeli več od igre, Nizozemci pa lepše priložnosti. Dišalo je že po loteriji kazenskih strelov, igrala sta se podaljška, ko se je končno zatresla mreža. Srečanje je v prid rdeče furije odločil Andres Iniesta.
Španija se je povzpela tja, kjer ni bila še nikoli, Nizozemcem pa so se cedile sline, saj jim je še tretjič zapored spodletelo v velikem finalu (po letih 1974 in 1978). V solzah so premlevali, kako lepo je biti svetovni prvak. Takega občutka žal še niso doživeli, najbolj pa je bilo žal Arjenu Robbnu, ki je imel pred nosom veličastno zmago, a si je dovolil, da bitko z Ikerjem Casillasom zapusti kot velik poraženec.
Kapetan van Persie opozarja: Ne smete nas podcenjevati
Nizozemska je v zgodovini svetovnih prvenstev zapisana kot ena od največjih reprezentanc, ki je kdaj koli blestela na največjih turnirjih, a vedno zgrešila glavno nagrado. To je bila kaj klavrna tolažba po bolečem porazu s Španci, ki je nakazal viharno obdobje. Ko se je Nizozemska spopadla s položajem, je namensko pomladila vrste, po polomu na Euru 2012 zamenjala selektorja in vstopila v novo obdobje, s tem pa zaigrala na nove karte. No, skoraj nove karte.
V napadu je še vedno vse po starem, saj so glavni zvezdniki obdržali vabilo za druženje v svetu tulipanov, povsem drugače pa je v obrambi. ''Zdaj imamo mlajšo ekipo kot pred štirimi leti, a smo še vedno dobri. Tega ne smete pozabiti, niti nas podcenjevati. A ima Španija najboljšo ekipo na svetu,'' pred spopadom z branilci naslova v Salvadoru razmišlja nizozemski kapetan Robin van Persie. Ne čuti več težav z zdravjem, tako da napoveduje obrambni vrsti tekmecev zahtevno delo, njegovi zadetki pa so za mlado ekipo suho zlato. Samo v kvalifikacijah jih je dosegel 11.
Del Bosque je z rdečo furijo še lačen lovorik
Če Španci danes bolj ali manj brenkajo na iste strune, saj od finalistov zadnjega svetovnega prvenstva manjkata le Carles Puyol in Joan Capdevilla, je pri Nizozemcih opazna velika sprememba. Manjka kar šest igralcev.
Tulipani zdaj izvabljajo nogometno melodijo iz novih instrumentov, ki stojijo v novi postavitvi 5-3-2 (v Johannesburgu je van Marwijkova četa igrala po sistemu 4-3-3), orkester pa bo kmalu zapustil dirigent Louis van Gaal. V kvalifikacijah je dokazal, da ga krasi vrhunski občutek, kako mlade nogometaše vključevati v utečeno ekipo. Zdaj ga čaka najtežja naloga, saj je zaradi poškodb ostal brez nekaterih orožij (Strootman, Van der Wiel, Van der Vaart, Locadia in Willems), na drugi strani pa bo stala motivirana Španija, za nameček močnejša še za kralja strelcev Diega Costo.
Še vedno jo zelo uspešno vodi Vicente del Bosque, ki je na krilih tiki-take pogorel le enkrat. Le na pokalu konfederacij (2013), ki pa se ne more primerjati z bliščem ali vrednostjo svetovnih ali pa evropskih prvenstev. Brkati Španec je še lačen lovorik, zaveda pa se tudi, da bi ga lahko morebitni spodrsljaj z Nizozemci v osmini finala usmeril k nevarni Braziliji. Zato bo vložek na tekmi, na kateri se bo ponovil finale izpred štirih let, izjemen. To pa je lahko dober temelj za prvovrstno nogometno poslastico med izkušenimi prvaki ter pomlajenimi izzivalci.