Kaj car ... Kaj kralj ... Cesar!

• Kvalifikacije za SP 2018, 10. krog (Slovenija : Škotska)

Slovenski slavljenec Boštjan Cesar je v skoraj dveh desetletjih prehodil zahtevno pot. Kot golobradi mladenič se je odpravil v Zagreb, danes pa je s kapetanskim trakom, slovenskim rekordom in že uveljavljenim klubskim stažem v najbolj nogometnih evropskih državah postal prvi Slovenec, ki je odigral 100. tekmo za reprezentanco.

Kapetan Boštjan Cesar je vstopil v klub 100 in prejel darilo predsednika @nzs_si Radenka Mijatovića. Čestitke! #SLOSCO @SiolSPORTAL pic.twitter.com/a1O8yu4TLc

— RokPlestenjak_PS (@RokPlestenjak) October 8, 2017

Slovenski Beckenbauer

Na gostovanju Slovenije v Alžiriji (2014) se je srečal z legendarnim Brazilcem Pelejem. Foto: Reuters Kot da bi že njegov priimek nakazal, s čim se bo ukvarjal. Bil je nadarjeni najstnik Olimpije s priimkom Cesar. Po nemško Kaiser, takšen pa je ravno nesmrtni vzdevek Franza Beckenbauerja, nekdanjega nemškega asa in svojevrstnega predhodnika modernega branilca, ki se je v času nogometnih romantikov naposlušal pohval.

Slovenski Cesar ne bo nikoli kot velika Bayernova legenda spadal v sam svetovni vrh, se je pa nekajkrat znašel zelo blizu. Selili so ga že v marsikateri klub, veliko je bilo neresnic, omenjali pa so se tudi Celtic, Rangers in Liverpool. Na koncu je zaigral v najmočnejšem razredu v Franciji in Italiji ter se vmes ustavil še v angleškem drugem razredu. To pa ni mačji kašelj, sploh za majhno Slovenijo, ki je vesela vsakega prodornega nastopa v tujini.

Zlati zadetek proti Italiji, kjer neizmerno uživa

Veselje soigralcev po zgodovinskem zadetku Cesarja, s katerim je v deževnem Celju (2004) padla mogočna Italija. Foto: Vid Ponikvar Ko je bil Boštjan star 23 let, ga je zagrebški Dinamo prodal nekdanjemu evropskemu prvaku Marseillu za dva milijona evrov, kar je bil v tistem času imeniten poslovni uspeh za igralca, ki igra v obrambni vrsti.

Pomagal je tudi zadetek proti Italiji. Njegov prvi, ki ga je dosegel za reprezentanco. Kot rezervist – odigral je le zadnjo šestino srečanja – je vstopil v igro ter pred natanko 13 leti v deževnem Celju odločil srečanje proti ekipi modrih zvezdnikov, ki je dve leti pozneje postala svetovni prvak in na poti do veličastne krone po knežjem mestu ni več doživela nobenega poraza.

Simbolično ali ne, prav lahko bi se pripetilo, da bo strelec odločilnega zadetka kariero sklenil prav na Apeninskem polotoku. Vztrajati želi vsaj še nekaj sezon, pri 35 letih čuti, da se njegov čas še ni izpel.

Podobno razmišlja tudi selektor Srečko Katanec, ki ga je kot njegovi predhodniki doživljal kot nenadomestljivi obrambni steber.

Prišla sta dva, pri Dinamu pa je napredoval le en

Cesar je kapetan, znan po veliki srčnosti, borbenosti in pripadnosti do državnega dresa. Bori se kot lev. Tako je pestoval mladega levčka v Johannesburgu med SP 2010. Dan po zgodovinski zmagi nad Alžirijo. Foto: Vid Ponikvar Kako je Cesar, otrok ljubljanske Olimpije, konec prejšnjega stoletja sploh pristal v Zagrebu? Hrvaška si je s tretjim mestom na svetovnem prvenstvu v Franciji (1998) ustvarila imenitno reklamo, prvenstvo z Dinamom in takrat veliko močnejšim Hajdukom je krasil poseben čar. Želel je storiti korak naprej v karieri in prispel v hrvaško prestolnico.

Prišel je v paketu z Miho Permetom, ki je takrat ogromno obetal. Igral je v napadu. V nasprotju z Boštjanom, ki je skokovito nabiral izkušnje in napredoval iz tedna v teden, pa je Perme le redko tresel mreže. Ostal je neopažen in pozabil na napredek, s katerim si je pot med nogometne zvezde utrl Cesar.

Zagreb mu je bil zelo všeč. Spoznal je srčno izbranko Nives, postal hrvaški zet in se razmeroma hitro dokopal do najboljše enajsterice zagrebškega Dinama. Osvajal je lovorike, se vmes po nepotrebnem zameril mariborskim navijačem, ko je v žaru strasti poskušal preprečiti pretep med jeznim vijoličastim napadalcem Erminom Rakovićem in nekaterimi soigralci zagrebškega kluba, ki so med srečanjem provokativno vzeli na piko slovenskega napadalca. Naneslo je, da je besni Raka po izpadu slovenskega prvaka v kvalifikacijah za ligo prvakov proti Zagrebčanom sprostil jezo prav na njem ...

Odšel na jug Francije in pogrešal večne hrvaške derbije

V Marseillu si je delil slačilnico s številnimi zvezdniki. Tudi Franckom Riberyjem. Foto: Reuters Cesar je za Dinamo odigral skupaj skoraj 80 tekem. Vmes se je za kratek čas ustavil še v Ljubljani, njegovo posojo je izprosil takratni trener zmajev Milivoj Bračun, ki je bil kot nekdanji nogometaš Dinama v odličnih odnosih z vodstvom hrvaškega kluba.

V kratkem času je slovenskemu občinstvu pokazal, da gre njegov razvoj v pravo smer in da je bil njegov vpoklic v reprezentanco, prvič je zaigral leta 2003 pod vodstvom Bojana Prašnikarja, upravičen. Olimpija nanj ni mogla računati dolgo časa. Plače so zamujale, tako da ga je Dinamo še pred rokom vrnil, nato pa segel v roke s francoskimi snubci.

Ko je Boštjan zapuščal hrvaško prestolnico, je potožil, da bo najbolj pogrešal večne derbije med modrimi iz Zagreba in belimi iz Splita, na katerih je užival. Številni so bili prepričani, da bo v Marseillu, ki slovi po temperamentnih in strastnih navijačih, hitro pozabil na adrenalin, ki ga sprošča najmikavnejši hrvaški spopad, a se v Franciji ni pretirano naigral. V prvi sezoni si je poškodoval čelo, kar ga je za nekaj časa odstranilo z igrišč. Ko se je vrnil, ni nikoli več dobil toliko priložnosti kot takoj po prihodu.

V mestu ljubezni postal šef

Pri WBA je združil moči z rojakom Korenom. Želel je stran, za nekaj časa izbral West Bromwich Albion in se na Otoku kot posojeni branilec Marseilla pridružil Robertu Korenu. Končno je začel spet igrati vsak teden, ko pa se je vrnil na jug Francije, je zahteval dokumente in se odločil, da gre drugam.

Opazil ga je novinec Grenoble, sodelovanje je trajalo eno sezono, nato pa je sledilo povabilo Chieva. Odšel je v Verono in v mestu ljubezni naletel na okolje, ki mu izjemno ustreza. Zdaj je pri letečih osličkih že sedmo leto zapored. V sezoni 2014/15 je podiral rekorde, kar zadeva prejete rumene kartone v serie A. Na koncu jih je zbral kar 18, a se jih ni sramoval. Dojemal jih je kot logično sredstvo in orodje, s katerim želi preprečiti, da bi njegovo moštvo prejelo zadetek.

Ne čudi, da si je v slačilnici veronskega kluba prislužil vzdevek Boss. Šef. Tako ga kliče tudi soigralec in rojak Valter Birsa.

Valter Birsa in Boštjan Cesar sta nerazdružljiva soigralca veronskega Chieva. Foto: Guliverimage/Getty Images Kako nepopustljiv in trmast je lahko, je dokazal s tem, ko je napovedal, da bo nastopal za Slovenijo, dokler ga bo ubogalo telo in bo selektor mnenja, da lahko pomaga reprezentanci. Večkrat v karieri je že nosil zaščitno masko. Že pri Dinamu, pozneje tudi v Chievu in pri slovenski izbrani vrsti. Prenese marsikatero bolečino, ko je čas za tekmo, nanje ponavadi pozabi.

Pred tremi leti prehitel Zahovića

Barve Slovenije je branil tudi z zaščitno masko. Foto: Vid Ponikvar Reprezentančni kapetan je brezkompromisen. Ne pozna strahu. Redno se trudi, da se soigralcem ne bi godila krivica. Veliko se pogovarja z njimi in jim poskuša vliti samozavest.

Je pogost sogovornik pri sodnikih, če pa je premagan in zapušča zelenico s sklonjeno glavo, to športno prizna. Tako kot je to storil tudi po tekmi z Anglijo in 15. novembra 2014 postal slovenski rekorder. Takrat je vknjižil 81. nastop in na večni lestvici prehitel Zlatka Zahovića. Rekord je doživljal s ponosom in častjo, a ga je bolj peklo spoznanje, da je Slovenija ostala brez točk.

Slaba tri leta pozneje ima general slovenske obrambe po novem že okroglih 100 nastopov za reprezentanco! Od igralcev iz njegovega rodu sta mu najbližje klubski soigralec Valter Birsa in poslovni partner Bojan Jokić. Cesar ni nikoli javno izrazil želje, da bi prekinil reprezentančno pot. Želi še pomagati, če bo novi selektor menil, da ga reprezentanca še potrebuje. Bo pa moral naslednjo tekmo počivati, saj je proti Škotom prejel rdeči karton.

V Štepanjskem naselju bo kmalu z njegovo pomočjo ugledal luč sveta večnamenski športni center Baza. Foto: Rok Plestenjak

Napočil je torej dan, ko je padla stotica in je Slovenec zbral sto reprezentančnih nastopov. V številnih državah je to že nekaj običajnega, na svetu je natanko 433 nogometašev s trimestnim številom nastopov. Da bo še vedno tako dobro pripravljen in eksploziven, skrbi tudi njegov brat Igor Cesar, priznani strokovnjak za telesno pripravljenost, eksplozivnost.

Volje in borbenosti mu ne bo nikoli zmanjkalo, po novem jo bo lahko dobil tudi v novem športnem centru v Štepanjskem naselju, katerega solastnik je. Reprezentanci bo na voljo, dokler ji bo lahko pomagal. Čestitke, rekorder.