Soba v Moskvi, ki bo za vedno spremenila nogomet. Na bolje.

Šokantno slovo svetovnih prvakov Nemcev. Padec in vstajenje Lionela Messija in soigralcev. Pa rdeča zapestnica, ki jo okoli gležnja nosi kapetan Argentine. 

Eksplozija Cristiana Ronalda in spodrsljaj, po katerem ni veliko manjkalo, da bi glavni kandidat za novo zlato žogo že danes užival v počitnicah na Madeiri. Neymar in njegova padavica. Švicarski nogometaši in albanski orel.

Šest golov v mreži Paname in eden za hrbtom angleškega vratarja, ki je državi z najbolj znamenitim prekopom na svetu prinesel solze sreče. Mehičani in potres, ki so ga sprožili doma.

Senegalci, ki so brez osmine finala ostali zaradi rumenih kartonov. Španija, ki je ostala brez selektorja pet minut pred dvanajsto. Vzpon japonskega nogometa. Goli Angleža Harryja Kana.

Naštevali bi lahko v nedogled. Zgodb, ki jih je spisal letošnji mundial, je ogromno, a ena je pomembnejša od vseh.

Soba, v kateri v Moskvi ob številnih ekranih sodniki v družbi asistentov televizijskih ekip z več zornih kotov ob super počasnih posnetkih in najvišji tehnologiji preučujejo vsako sekundo vsake tekme v Rusiji.

Da bi VAR lahko ocenjevali, moramo najprej vedeti, kako deluje.

Na oder stopi zgolj in samo v štirih primerih:

• ob golih,
• ob enajstmetrovkah,
• ob neposrednih rdečih kartonih,
• v primeru kazni napačnemu nogometašu.

Kaj se takrat zgodi?

• Sodnik lahko sam prosi za dodatno videoanalizo, lahko pa je obratno in signal o kočljivi situaciji dobi iz Moskve.
• VAR hitro pregleda posnetek z najboljših zornih kotov najbolje postavljenih kamer na štadionu in sodniku pove, kaj je videl.
• Sodnik lahko njegovo odločitev sprejme, lahko ob njej zamahne z roko, lahko pa se odloči za korak, ki je tudi najbolj razburljiv in ob spremljanju tekem letošnjega prvenstva zabava milijardno občinstvo. Poskrbi za minuto ali dve drame, stopi do ekrana in potem razkrije končno sodbo.

Analizirajmo vse štiri primere:

• Pri ocenjevanju nedovoljenega položaja ob zadetkih je možnost napake ob najboljši tehnologiji ničelna. Pri morebitnih prekrških pred zadetki je nekoliko drugače.
• Z enajstmetrovkami je seveda zelo podobno. Zaradi človeškega dejavnika oziroma različne možnosti razlaganja pravil so napake mogoče.
• Za rdeče kartone velja enako.
• Z napačno dodeljenimi kaznimi je spet drugače. Možnosti za napake ni. Na svetovnih prvenstvih se tako žal nikoli več ne bo zgodilo, da bi en nogometaš na tekmi prejel tri rumene kartone. Toliko, kot je jih leta 2006 hrvaškemu reprezentantu Joeju Šimuniću uspelo pokazati Angležu Grahamu Pollu. 

Napake so še vedno in še naprej bodo. Tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu jih je bilo v dozdajšnjih 48 tekmah že nekaj. Kljub vsej tehnologiji ima namreč tudi zdaj na koncu glavno besedo le človek. Sodnik, ki se mora odločiti v nekaj v sekundah, ob tem pa so vanj uprte oči nekaj deset tisoč gledalcev na štadionih in nekaj sto milijonov za televizijskimi ekrani.

Ljudje pa smo še vedno zmotljivi. Pri nogometu, katerega pravila so pogosto zelo subjektivno razložljiva, sploh. Če se včasih ne moremo odločiti niti takrat, ko si posnetek ogledamo stokrat, kako naj bo torej nezmotljiv sodnik, ki mora sodbo o tem, ali bo osrečil ali pa razjezil večmilijonske navijaške množice, podati v sekundi. Včasih tudi po tem, ko je za njim debela ura tekanja po zelenici gor in dol, termometri pa kažejo čez 30 stopinj Celzija.

Toda po novem ima teh sekund na voljo nekaj več. Včasih tudi minuto ali pa celo dve. Ob tem mu pred nos servirajo številne parametre, po katerih je njegova odločitev zagotovo bolj objektivna, možnost napak pa veliko manjša. Nepravilnosti bo zagotovo drastično manj. Že danes, jutri pa še manj.

Ena plus ena je dve. Rešitev je prava.

"Ampak tehnologija bo uničila nogometno romantiko, raztrgala igro in močno podaljšala čas trajanja tekme." Očitno ne. Statistiki so izračunali, da so bile dozdajšnje tekme na letošnjem svetovnem prvenstvu v povprečju le minuto daljše od tistih, ki smo jih spremljali pred štirimi leti. Tisto minutko več bomo brez težav potrpeli. Sploh zato, ker jih danes nogometaši z zavlačevanjem in dramskimi igralskimi vložki porabijo še nekajkrat več.

"To je velik zalogaj. Takšne tehnologije si v marsikaterem tekmovanju ne bodo mogli privoščiti." Res je, vsaj še nekaj časa zagotovo ne, ampak v najpomembnejših tekmovanjih si ga bodo. Svetovna in evropska prvenstva, liga prvakov, liga Europa in še nekatere najmočnejše lige pa so tako ali tako bolj ali manj vse, kar na globalni ravni poganja nogometno kolesje.

Pomanjkljivosti, ki jih ima VAR, so v primerjavi s tem, kar prinaša, zanemarljive. Nogomet je postal preprosto prevelik, da bi si mu lahko dogajalo to, kar se mu je v preteklosti. Poglejte le nekaj mesecev nazaj in zagotovo se boste spomnili še kakšne anomalije, ki je ob najnovejši tehnološki novosti v nogometu ne bi bilo. V preteklosti pa je bilo takšnih še veliko več.

Brazilci so bili do zdaj petkrat svetovni prvaki, Nemci in Italijani štirikrat, Argentinci in Urugvajci pa dvakrat. Izbrano družbo osmih držav, ki se ponašajo s tem podvigom, s po enim naslovom končujejo Francozi, Angleži in Španci. Če bi bil VAR zraven že od nekdaj, bi bilo verjetno drugače.

Fantomskega gola Geoffa Hursta v finalu svetovnega prvenstva leta 1966 proti Zahodni Nemčiji, ko so Angleži prišli do svojega edinega naslova, ne bi bilo.

Božje roke Diega Maradone v polfinalu svetovnega prvenstva 1986 proti Angliji prav tako ne in Argentinci bi na nov naslov morda čakali 40, ne 32 let.

Italijani bi bili prav mogoče pri treh, ne štirih naslovih svetovnega prvaka. V trdi četrtfinalni tekmi proti Avstraliji v osmini finala odločilne enajstmetrovke v peti minuti sodnikovega dodatka namreč zagotovo ne bi bilo.

Našteli smo le nekaj največjih napak s svetovnih prvenstev, ki so odločale tudi o končnem zmagovalcu in nam padle na pamet. Letos tako velikih zagotovo ne bo.

Še vedno bo ogromno pritožb in razburjenja. Zagotovo. Nogometna pravila so pač subjektivna, čustva navijačev premočna, v igri za nogometaše pa je vse več in več. 

Toda nekaj je jasno. Vse kaže, da bo VAR, ki so ga sicer že dodobra spoznali v Italiji, Nemčiji, občasno tudi v Angliji in še kje, uspešno prestal svoj glavni preizkus. Po kameri na golovi črti, ki smo jo spoznali pred štirimi leti v Braziliji, je Rusija tehnologiji vrata v nogomet odprla še veliko bolj na široko in prepričala.

Soba v Moskvi bo za vedno spremenila nogomet. Na bolje.

Dobrodošel, VAR!