Radenko Mijatović: Za NZS odgovarjam jaz in ne Čeferin

V prazničnem vzdušju, ki ga je v kotu prostora, v katerem smo sedeli z njim, pričarala tudi okrašena božična smreka, smo se s človekom, ki je 15. decembra lani, ko je Slovenija Uefi dala predsednika, postal predsednik NZS (pred tem je bil dva meseca vršilec dolžnosti), pogovarjali o tem, kako zelo naporno je bilo zadnje leto. O izbiri novega selektorja reprezentance in Srečku Katancu, tudi Kevinu Kamplu.

O tem, zakaj se Matjaž Kek ni vrnil na klop Slovenije. O nesporazumih z zadnjim selektorjem Srečkom Katancem. Tudi o Zlatku Zahoviću, Mariboru in o tem, zakaj reprezentance ni več v Maribor, ter o tem, zakaj organiziranih navijaških skupin Green Dragons in Viole ni na reprezentančnih tekmah.

Govorili smo še o Nacionalnem nogometnem centru na Brdu in o dolgovih NZS, ki so z njim nastali. O prvi in o drugi slovenski ligi. Tudi o uspehih NK Maribor, Janu Oblaku in o tem, kaj vse je ob najbolj pozitivnih zgodbah slovenskega nogometa slišal in doživel.

Dolgoletni gospodarstvenik, ki sedi v upravah celjskega Cetisa in škofjeloškega EGP, je mirno odgovarjal na vsa, tudi tista manj prijetna vprašanja in – razen občasno z nekaj kretnjami telesa, morda – ni dajal vtisa, da ga taka vprašanja motijo. Večino jih je verjetno tako ali tako pričakoval.

Predsednik NZS ima mandat do leta 2020. Foto: Vid Ponikvar Eno leto je minilo, odkar ste postali predsednik NZS. Kako je bilo?
Rahlo drugače od pričakovanj. Nisem si mislil, da bo toliko obveznosti. Obstaja kup stvari, ki jih je treba postoriti, in veliko dogodkov, ki jih je treba obiskovati. Šele ko začneš opravljati takšno funkcijo, odkriješ morje obveznosti, ki jih je treba postoriti. Bilo je zelo naporno, a mislim, da smo vse skupaj izpeljali relativno dobro in uspešno.

Ob predsedniški vlogi opravljate še pomembe funkcije v dveh podjetjih. Kako usklajujete vse obveznosti?
Naporno je, saj opravljam funkcije, ki prinašajo precej dela in odgovornosti, vzamejo veliko časa. Ves prosti čas posvetim nogometu. Veliko ljudi tega, da imam obveznosti v svojem poslu, ne razume. Kličejo in skušajo zadeve, ki so povezane z nogometom, reševati tudi dopoldne, v službenem času, ko imam obveznosti v podjetjih, v katerih sem zaposlen. To predstavlja določene težave, ampak mi s trudom nekako uspeva.

Funkcija predsednika krovne nogometne organizacije spada med najbolj vplivne v slovenskem športu. Odpira vrata tudi v svetu politike?
Politika me nikoli ni zanimala, gospodarstvo me je vedno. Stiki so zdaj seveda nekoliko pogostejši, ne morem pa govoriti o odpiranju vrat.

Vaš predhodnik Aleksander Čeferin je dejal, da ni zadovoljen z odnosom politike do slovenskega nogometa. Se strinjate z njim?
Mislim, da je ciljal predvsem na to, da bi morala politika športu bolj pomagati, saj ima od njega veliko. Dejstvo je, da se to pogosto ne dogaja. Politika se preveč ukvarja sama s seboj, več bi morala pomagati športu. Moj predhodnik je imel popolnoma prav.

Kaj se da glede tega narediti?
Vseskozi skušamo, tudi z ljudmi iz drugih kolektivnih športov v Sloveniji, izboljšati stanje in politiko spodbuditi, da več svojih aktivnosti usmeri v to, da bi slovenskemu športu olajšala delovanje. Vedeti je treba, da se s športom ukvarja ogromno število mladih, pogoji pa so iz leta v leto težji, a je politika pri tem neopredeljena.

Pred časom ste dejali, da kultura za prepoznavnost Slovenije naredi veliko manj kot šport, a je deležna veliko večje podpore. Vam je to izjavo morda kdo zameril?
Mogoče. S tem nisem mislil na to, da bi morali kulturnikom kaj vzeti, saj je njihovo delo izjemnega pomena za identiteto naroda. Kultura si zasluži to, kar dobi. Dejal sem le, da šport v primerjavi z njo dobi premalo. Država bi morala znotraj razporejanja denarja najti sredstva, ki bi jih namenila športu in izenačila z vsoto, ki jo vloži v kulturo.

Z opravljenim je zadovoljen. Foto: Vid Ponikvar Kako bi ocenili svoje delo v zadnjem letu na lestvici ocen od ena do deset?
Težko bi se ocenjeval, to nerad počnem. To prepuščam drugim. Dejstvo je, da ničesar nisem naredil sam, saj tega niti ne morem. NZS je organizacija, v kateri dela veliko število ljudi. Vsak od njih prispeva k uspehom oziroma neuspehom, če do teh pride.

No, potem pa ocenite delo Nogometne zveze Slovenije.
S številko dela ne bi ocenjeval, je pa dobro.

Na kaj od opravljenega ste najbolj ponosni?
Veliko smo naredili na področju infrastrukture, na tem področju smo dodatno, izven načrtovanih vlaganj, vložili skoraj pol milijona, veliko smo naredili glede organizacije tekmovanj. Sodelovali smo pri kar nekaj dobrodelnih projektih in pokazali socialno odgovornost do ljudi s posebnimi potrebami.

V sodelovanju z Uefo smo skozi projekt in fundacijo pridobili sredstva za ukvarjanje z nogometom tistih, ki nimajo te možnosti. Delali smo tudi pri trženju in povečanju zanimanja prve slovenske lige.

Nekaj novih aktivnosti bomo začeli že v naslednjem letu. Na slovenske štadione bomo skušali pripeljati čim več gledalcev. Drugo ligo smo povečali na 16 članov, kar je močno povečalo zanimanje.

Uspešno smo izpeljali tudi vse glede organizacije eura v futsalu. Ne smemo pozabiti niti na ženski nogomet in mlade reprezentančne selekcije, ki so dosegale odmevne rezultate. Ob vsem tem je treba poudariti, da je zveza finančno stabilna.

Od mesteca v BiH do vodilnega položaja v slovenskem nogometu

V slovenskem nogometu je prišel z dna do vrha. Foto: Žiga Zupan/Sportida Mijatović se je rodil v majhnem mestecu Radjići v okolici Banjaluke v Bosni in Hercegovini. V Slovenijo se je zaljubil v času služenja vojaškega roka in se sem preselil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nogomet je v Sloveniji igral na amaterski ravni za klube, kot so Litija, Slovan, Ilirija, Svoboda, in osem let tudi v nižjih avstrijskih ligah.

Pozneje je gradil dve karieri. Sodniško na NZS in poslovno v različnih podjetij, v Sloveniji je dokončal tudi visoko izobrazbo, njegov mentor pri magistrski nalogi je bil nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik. Bil je sodnik tako v nogometu kot v futsalu. Bil je tudi delegat na tekmah pod okriljem Uefe in predsednik komisije za profesionalni nogomet pri NZS pa tudi član komisije za sodniške zadeve in vodja strokovnega izobraževanja kontrolorjev ter kontrolor NZS.

Od leta 2009 do 2016 je bil podpredsednik NZS. Od oktobra lani, ko je Čeferin postal predsednik Uefe, je bil vršilec dolžnosti predsednika, 15. decembra je postal predsednik NZS.

Predsedniške vloge ne opravlja profesionalno, saj je zaposlen v dveh podjetjih, EGP iz Škofje Loke in Cetis iz Celja.

V letu 2017 ste napovedali visokih 13 milijonov evrov prihodkov. Se bodo napovedi uresničile?
Mislim, da jih bomo krepko presegli. Ustanavljajo se nova tekmovanja, liga narodov bo prinesla kar nekaj denarja. Medijske pravice, ki jih trži Uefa, so vsako leto dražje, s tem je tudi naš prihodek večji.

Zanimanje pokroviteljev za projekte in izdelke NZS je vse večje. Zanimiva je seveda reprezentanca, zanimiva je prva liga, po novem vse bolj tudi druga liga.

Se je pa NZS z nakupom deleža v Športni loteriji Slovenije in gradnjo Nacionalnega nogometnega centra Brdo (NNC) krepko, za okoli sedem milijonov evrov, zadolžila. Kdaj se bosta ta projekta začela obrestovati?
"Nakup deleža v Športni loteriji je bila odlična poteza prejšnjega vodstva, ki se je začela obrestovati že takoj naslednje leto, saj NZS z naslova deleža v Športni loteriji prejme letno toliko denarja iz naslova dividend, kot so njene obveznosti za odplačevanje posojil. NNC pa je izjemna pridobitev za slovenski nogomet, saj predstavlja objekt za vse naše selekcije. Dogajanje z različnih koncev Slovenije se je zdaj preselilo v ta center.

Gre tudi za sedež zveze, ki je sodoben objekt. Ta projekt je 70-odstotno izpeljan s pomočjo sredstev Uefe, nekaj pa tudi s pomočjo Fife in fundacije. NZS se je zadolžila za razliko.

Kredite smo ob tem reprogramirali in poskrbeli za dolgoročne odplačevanje. Uefina sredstva iz štirih let so reprogramirana na več kot 10, tako da so naše letne obveznosti manjše. Z odplačevanjem obveznosti NZS nima težav.

Lahko NNC posluje pozitivno?
O tem, da bi gostili tuje ekipe, smo se veliko pogovarjali, a ko pogledamo, koliko aktivnosti se zdaj dogaja na treh igriščih nacionalnega centra, ostane zelo malo prostora za trženjske dejavnosti. Da bi se najbolj znane svetovne ekipe pripravljale pri nas, pa za zdaj tako ali tako ni realno, saj nimamo ustreznih hotelskih namestitev.

Preden bo Hotel Kokra rezerviran za takšne projekte, bo treba opraviti temeljito obnovo. Mislim, da bi se to lahko zgodilo do leta 2020. Potem bomo morda lahko razmišljali tudi v tej smeri.

Je pa znotraj obdobja med koncem spomladanskega dela in začetkom jesenskega dela sezone že zdaj krajši čas zadevo možno tržiti.

Nacionalni nogometni center Brdo je bil odprt maja lani. Foto: Vid Ponikvar Da bi v času pred svetovnim prvenstvom gostili kakšno udeleženko spektakla v Rusiji, torej ne gre pričakovati?
Mogoče za kratek čas, a za zdaj še nismo v fazi dogovorov za junijski termin prijateljskih tekem. Ne skrivamo pa tega, da si želimo odigrati tekmo s kakšno atraktivno udeleženko svetovnega prvenstva 2018.

Kako velik minus je, da Slovenije ne bo tam? Je poslovanje NZS na dolgi rok odvisno od uvrščanja na največja tekmovanja na članski ravni?
Velik minus je predvsem s športnega vidika. Vsak nastop na velikem tekmovanju podvoji zanimanje za nogomet. Več se vlaga v razvoj. Finančno se seveda tudi izplača, saj dobimo več sredstev za vlaganje razvoj nogometa in v nogometno infrastrukturo, a NZS ni odvisna od uvrstitev na velika tekmovanja. Tudi brez njih je njeno poslovanje uravnovešeno. NZS brez težav izpeljuje načrtovane projekte, ne da bi nastopala na svetovnih in evropskih prvenstvih.

Velik, verjetno največji izziv NZS v naslednjem letu je euro v futsalu, ki ga bo Slovenija v Ljubljani v Stožicah gostila od 30. januarja do 10. februarja. Ste zadovoljni s tem, kako potekajo priprave na ta spektakel?
To je največje člansko tekmovanje, ki smo ga gostili do zdaj. Za zdaj kaže, da bo organizacija imenitna. Že danes, en mesec pred začetkom, smo pripravljeni.

Največji izziv bo, kako čim več ljudi spraviti na tribune, da bi si ta spektakel ogledali v živo. Pri tem pričakujem tudi pomoč vas, medijev. Da bomo skupaj vabili ljudi v Stožice, da podprejo futsal in našo reprezentanco. Prepričan sem, da bo, če bo Slovenija uspešna, zanimanje za ta spektakel ogromno.

Bo to prvenstvo prineslo dobiček?
Vsekakor si ga obetamo. Uefa pokriva več kot 95 odstotkov stroškov tega tekmovanja, zato si pri NZS glede na organizacijske sposobnosti in možnosti trženja vsekakor obetamo dobiček.

Spektakel, ki v začetku prihodnjega leta prihaja v Ljubljano

Futsal Euro 2018 se bo začel 30. januarja. Foto: Žiga Zupan/Sportida Euro futsal 2018, 11. izvedbo evropskega prvenstva v futsalu, bo ljubljanska dvorana Stožice gostila od 30. januarja do 10. februarja prihodnje leto. Na njem bo nastopilo 12 reprezentanc, ki bodo razdeljene v štiri skupine po tri. V četrtfinale se bo uvrstilo osem prvouvrščenih reprezentanc.

Slovenija je v skupini A skupaj s četrto z zadnjega eura, Srbijo, s katero bo prvi dan prvenstva ob 18. uri odigrala tudi otvoritveno tekmo. Štiri dni pozneje, 3. februarja ob 20.45, jo čaka še tekma z Italijani, ki so bili na zadnjem euru peti, do zdaj pa so dvakrat osvojili naslov evropskega prvaka.

Za Slovenijo bo to peti nastop na euru v nizu in šesti skupno. Štirikrat je izpadla v skupinskem delu, enkrat, leta 2014, je prišla do četrtfinala.

Evropski naslov v Ljubljani bodo branili Španci, ki so na zadnjem euro futsalu v Beogradu leta 2016 v finalu premagali Ruse.

Z Aleksandrom Čeferinom ste še redno v stikih?
Da, vsekakor. Z njim se zelo rad posvetujem o marsičem. Je vedno na voljo in vedno pripravljen pomagati ne glede na vse obveznosti, ki jih ima. Z njim se slišim pogosto, pogovarjava se tudi o stvareh, ki niso povezane z nogometom.

Ne moremo mimo očitkov, da vas je na čelo NZS nastavil on in kot tak še vedno vleče vse niti iz ozadja. Kako jim odgovarjate?
Na takšne očitke nima smisla odgovarjati. Jasno je, da sva povezana, saj bila tudi takrat, ko je bil on predsednik, jaz pa podpredsednik zveze. Vedno sva dobro sodelovala. Ponosni in veseli smo, da ima NZS dobre odnose s predsednikom Uefe.

Z njim bom dobro sodeloval tudi v prihodnje. V tem sodelovanju vidim veliko prednosti za nas, a na koncu je treba vedeti, da kot predsednik NZS za odločitve, povezane z njo, odgovarjam jaz. Zato na takšne očitke ne dam prav veliko.

Kaj njegova funkcija v evropskem nogometu pomeni za slovenski nogomet in kaj je ta že imel od tega?
Ta funkcija je zelo pomembna in izpostavljena. Ogromno ljudi v Sloveniji se tega niti ne zaveda dobro. Kot sem že rekel, je vedno pripravljen pomagati, kadarkoli se z NZS obrnemo na Uefo, smo vedno deležni maksimalne podpore. Čeferin je vedno pripravljen pomagati ne samo NZS, ampak tudi drugim slovenskim športom in gospodarstvenikom tam, kjer je to mogoče.

Predsednika Uefe Aleksandra Čeferina lahko pokliče kadarkoli, vedno je na voljo za pomoč. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Pa očitki o vplivu Rudija Zavrla, dolgoletnega nekdanjega predsednika NZS?
Poznava se že vrsto let, najin odnos je bil vedno korekten, a takšni očitki so nesmiselni. V dogajanje na NZS se ne vtika, seveda pa ne moremo pozabiti na njegove velike zasluge iz preteklosti, da je NZS danes sploh to, kar je. Postavil je temelje, ki jih je Čeferin potem nadgradil. Naša naloga je, da zgodbo nadaljujemo. To je ključnega pomena.

Prihajate iz sodniških vrst, predsednik sodniške organizacije, ki je zelo vplivna, je Vlado Šajn. Tudi očitkov, da ima prevelik vpliv na delovanje zveze, se nikakor ne morete znebiti.
Glede Šajna lahko povem samo to, da je veliko naredil za slovensko nogometno sojenje. Imamo tri sodnike, ki sodijo v ligi prvakov, kar je za tako majhno državo, kot je Slovenija, velik uspeh. Sojenje v slovenski ligi je že vrsto let izjemno. Preostalim državam v naši regiji predstavljamo zgled. Da je tako, je v veliki meri zaslužen prav on. Tudi v tujini je zelo cenjen.

Si lahko naš najboljši nogometni sodnik Damir Skomina kmalu obeta sojenje v finalu največjih tekmovanj, svetovnega, evropskega prvenstva in lige prvakov?
Sodil je en polfinale velikih tekmovanj, dva četrtfinala, finale lige Europa in evropski superpokal. Je dozorel za sojenje enega finala največjega tekmovanja. Upam, da se bo to zgodilo kmalu.

Kako komentirate nove tehnologije, ki jih sodniki uporabljajo pri sojenju nogometnih tekem?
S funkcije predsednika nogometne zveze se težko opredeljujem glede tega. Če bi zdaj nastopal kot človek iz sodniških vrst, bi bilo lažje. Največji pomislek je glede tega, da je ta tehnologija preprosto predraga in kot taka ne pride v poštev za manjša tekmovanja.

V zadnjem času ste bili v središču pozornosti zaradi izbire novega selektorja članske nogometne reprezentance. Na koncu ste s prstom pokazali na Tomaža Kavčiča. Koliko kandidatov je bilo v resnici?
Vsi, ki so se omenjali v javnosti, so bili nedvomno primerni za delo selektorja, a na koncu se je Kavčič po moji oceni izkazal kot najboljša rešitev. Bil je pomočnik pri Srečku Katancu in tudi Matjažu Keku. Vodil je mlado reprezentanco.

Kot pomočnik selektorja je na neki način prišel zato, da bi jutri postal selektor. Ob tem je skozi njegove roke šlo veliko igralcev, ki zdaj tvorijo okostje članske reprezentance. Njegova izbira je logična.

V začetku decembra je za novega selektorja članske reprezentance imenoval Tomaža Kavčiča. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Po naših informacijah naj bi bil Kek, ki je Slovenijo kot zadnji popeljal na veliko tekmovanje, svetovno prvenstvo 2010, zelo zainteresiran, da bi se vrnil na slovensko selektorsko klop. Zakaj ni bil izbran?
On nikoli ni zanikal tega, da vodenje reprezentance Slovenije zanj predstavlja veliko čast, a o podrobnostih najinih pogovorov ne bi govoril. Ne bi bilo korektno.

Na uho nam je prišlo, da je bilo tako, ker njegovega povratka ni želel Čeferin?
To so spet nesmiselne govorice, na katere vam lahko odgovorim podobno, kot sem na prejšnje. Razlogi za to, da ni prišel, so povsod drugje kot pri tej trditvi.

Kavčič ni ovinkaril. Še preden je postal selektor, je dejal, da cilj Slovenije ne sme biti sporen – uvrstitev na evropsko prvenstvo 2020. S tem se boste izognili nesporazumom glede ciljev iz obdobja zadnjega selektorja. Katanec je rekel, da konkretnih ciljev ni bilo, vi ste trdili drugače. Kako se je to lahko zgodilo?
O trditvah nekdanjega selektorja ni treba govoriti, saj brez tega, da nimaš jasnih ciljev, ne moreš vstopiti v kvalifikacijski ciklus. Tudi v preteklosti je bilo tako, cilj so bile vsaj dodatne kvalifikacije. To sem povedal že večkrat. V novem ciklusu si je cilj postavil že kar selektor sam in lahko povem, da je enak našim željam.

Format kvalifikacij za evropsko prvenstvo je spremenjen, zdaj se bo nanj možno uvrstiti po dveh poteh, prek kvalifikacij ali lige narodov. Reprezentanca je dobro selekcionirana in relativno mlada. Ob tem dolgo nismo bili na velikih tekmovanjih. Ob vsem tem je jasno, da je tak cilj samoumeven.

Eksperiment, ki slabšim odpira nova vrata do velikih tekmovanj

Uefa je uvedla novo tekmovanje. Foto: Reuters Uefina liga narodov se bo začela septembra 2018 in končala junija 2019. To bo tekmovanje, ki bo nadomestilo tradicionalne prijateljske tekme v terminih Fife. Tekmovanje bo potekalo v štirih jakostnih ligah, v katere bodo reprezentance uvrščene glede na svoje rezultate. V najboljši ligi A bo 12 reprezentanc (štiri skupine po tri ekipe), v ligi B prav tako (štiri skupine po tri ekipe), v C jih bo 15 (ena skupina s tremi in tri s štirimi reprezentancami) in v D 16 (štiri skupine s po štirimi reprezentancami).

Skupaj torej 55 reprezentanc. Te bodo šele marca 2019 začele tudi kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2020, na katerem bo nastopilo 24 ekip, gostilo pa ga bo kar 13 krajev. Iz desetih kvalifikacijskih skupin si bo euro 2020 zagotovilo deset prvouvrščenih. Preostale štiri udeleženke bo dala liga narodov. Iz vsake lige, A, B, C in D, bo tja potovala ena. Slovenija trenutno spada v ligo C skupaj z Albanijo, Bolgarijo, Ciprom, Črno goro, Estonijo, Finsko, Grčijo, Izraelom, Litvo, Madžarsko, Norveško, Romunijo, Srbijo in Škotsko. Žreb skupin lige narodov bo 24. januarja prihodnje leto.

"To tekmovanje se mi zdi dobro, saj reprezentancam omogoča, da se merijo s sebi enakimi. Manjše reprezentance se bodo lažje uvrščale na velika tekmovanja," je novost Uefe komentiral predsednik NZS Mijatović, ki se ne boji ene izmed možnih pomanjkljivosti novega tekmovanja, na katere opozarjajo nekateri. Da bodo reprezentance, ki bodo v kvalifikacijah že izgubile možnosti za napredovanje, nalašč izgubljale, da bi padle v nižjo ligo pokala narodov. "Ne, ne verjamem, da se bo to dogajalo. Ker tudi če si v slabšem bobnu, težko karkoli načrtuješ," je povedal.

Kako ste se razšli s Katancem? Lahko legendarni nekdanji nogometaš in selektor reprezentanci še kako pomaga v kakršnikoli obliki?
Razšli smo se korektno, sodelovanja pa ne pričakujem več. Ko se eno obdobje konča, je treba dati možnosti drugim.

Po tekmi s Škotsko, ki je bila njegova zadnja v vlogi selektorja, je Katanec dejal, da mora biti njegov naslednik Kavčič. Je s tem novemu selektorju naredil medvedjo uslugo in vas spravil v neugoden položaj?
Na neki način je res, da nas je vse skupaj spravil v neugoden položaj, a to sem, ko sem izbiral novega selektorja, odmislil. Ukvarjal sem se samo z argumenti. Kavčič je postal selektor zaradi tega, kar sem povedal prej.

S Srečkom Katancem je sodeloval v neuspešnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018. Foto: Facebook/NZS

Je bilo pritiskov z različnih koncev ob izbiranju novega selektorja veliko?
Bilo je nekaj klicev, a ni bilo pritiskanja. Izbira novega selektorja je vedno težavna, vseskozi je na voljo več možnosti. Če bi vedel, kdo bo zagotovo prinesel rezultat, bi bilo lahko, a žal ni tako. Izbira selektorja ni preprosta, zahteva odgovornost in je tvegana, a ko si enkrat predsednik katerekoli zveze, moraš sprejemati take odločitve.

Javnost je novega selektorja sprejela zelo dobro. Zagotovo dobrodošel podatek po dogajanju v zadnjem obdobju. Katančeva komunikacija ni bila ravno najboljša. Poskrbel je tudi za odmevno izjavo o tem, naj navijači ne hodijo na tekme Slovenije.
Včasih kakšne besede dobijo povsem drugačen pomen, kot je bilo mišljeno. Res je, da je komunikacija z javnostjo zelo pomembna. Zaradi tega me zelo veseli, da je tako strokovna kot celotna nogometna javnost prihod Kavčiča sprejela pozitivno. To me navdaja z optimizmom. Verjamem, da si bomo v pozitivnem okolju utirali pot na evropsko prvenstvo.

Zdaj se bo treba pozabavati še z vprašanjem Kevina Kampla. Najdražjim nogometašem v zgodovini slovenskega nogometa, ki v zadnjem času, čeprav je v najboljših nogometnih letih, za reprezentanco ni igral veliko.
Dogajanje okoli njega je specifično. To, da so bila nesoglasja, je jasno. Obstajala so, a če se bo novi selektor po pogovoru z njim odločil, da bi ga rad imel v reprezentanci, bomo na NZS naredili vse, da za to poskrbimo.

Omenjalo se je tudi, da se bo reprezentanci pridružil tudi Milivoje Novaković. Letos upokojeni drugi najboljši strelec v zgodovini Slovenije naj bi postal njen športni direktor. Je to res?
Vloge športnih direktorjev reprezentanc me v tem trenutku ne prepričajo. Eno so klubi, ki so v pogonu vseskozi, kupujejo in prodajajo. Ne vem pa, kako je s tem v reprezentanci. V tej smeri z njim nisem govoril. Zadeve ne poznam. Ko si na takšnem položaju, naletiš na ogromno govoric. Ta je še ena izmed njih.

Z Milivojem Novakovićem se o morebitnem prihodu na NZS ni pogovarjal. Foto: Vid Ponikvar

Ko je bil selektor Katanec, se je, tudi zaradi afere Šmarna gora in leta 2002, zdelo, da odnosi med Ljubljano in Mariborom obremenjujejo slovenski nogomet. Se vam zdi, da je tako?
Ne, mislim, da obstaja samo navijaško rivalstvo med dvema najboljšima kluboma v državi. Pri Dinamu in Hajduku je podobno, pri Partizanu in Crveni zvezdi prav tako. Rivalstvo mora biti in dviguje zanimanje za nogomet. Seveda pa je treba ostati v mejah športnega navijanja, kar ni vedno preprosto.

Z NK Maribor dobro sodelujete?
Sodelovanje Maribora in NZS ocenjujem kot zelo dobro. Ne vidim nobenih razlogov, da bi bilo drugače.

Tudi z Zlatkom Zahovićem?
Tudi z njim, seveda.

Pred kratkim je dejal, da bi bil selektorski poklic zanj izziv. Je on lahko selektor Slovenije?
Vsekakor. Če bi se posvetil temu poslu, bi bil zelo uspešen.

Mariborčani prav gotovo niso zadovoljni, ker reprezentanca v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu v Ljudskem vrtu ni odigrala niti ene tekme. Zakaj?
Zaradi več dejavnikov. Štadion v Stožicah je največji in nudi najboljše pogoje za igranje tekem na najvišji državni ravni. To je glavni razlog, da se je reprezentanca preselila v Stožice.

Zaradi tega čutite zamere Mariborčanov?
Ne.

Maribor na novo reprezentančno tekmo čaka že več kot dve leti

Reprezentanca je v Mariboru nazadnje igrala 17. novembra 2015. Foto: Vid Ponikvar Slovenska članska nogometna reprezentanca je v Mariboru nazadnje igrala novembra 2015, ko je v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo gostila Ukrajino. Od takrat naprej je v najbolj nogometnem slovenskem mestu ni bilo.

Marca 2016 je domačo prijateljsko tekmo proti Makedoniji odigrala v Kopru, potem se je preselila v Ljubljano, kjer je najprej junija istega leta igrala prijateljsko tekmo proti Turčiji in potem v Stožicah odigrala še vseh pet domačih tekem v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 (proti Slovaški, Angliji, Malti, Litvi in Škotski).

Skupaj je Slovenija od aprila leta 1993, ko je v prvi domači tekmi v Ljubljani za Bežigradom igrala z Estonijo, odigrala natanko sto domačih tekem.

Kar polovica od teh, 50, jih je bilo v Ljubljani (Bežigrad, Stožice in štadion ŽAK v Šiški, ki je gostil eno tekmo). Sledi Maribor z več kot enkrat manj tekmami, zbral jih je 23. Tretje je Celje, ki je gostilo 17 tekem, daleč zadaj so Koper (štiri), Murska Sobota in Nova Gorica (dve) ter Domžale in Kranj s po eno.

Kdaj se bodo na tekme reprezentance vrnili člani dveh največjih slovenskih navijaških skupin, privrženci Olimpije Green Dragons in Maribora Viole? Kdaj bomo lahko spet doživeli takšno navijanje, kot smo ga bili vajeni še iz časov starega Bežigrada, ko tam ni mogel zmagati skoraj nihče?
Tudi takrat so bili na štadionu, podobno kot zdaj, združeni slovenski navijači. Preostalih ni bilo veliko. Seveda si na NZS želimo, da bi na tekme reprezentance hodilo čim več navijačev, saj nogometaši potrebujejo podporo.

Videli ste, da je prišlo v Stožice na tekmo proti Škotski, čeprav smo izgubili vse možnosti za nastop na svetovnem prvenstvu, enajst tisoč ljudi. To pomeni, da Slovenija ima navijače. Če bomo igrali dobro in dosegali dobre rezultate, se ne bojim, da štadioni ne bodo polni.

Polni že morda, a navijanje se ne more primerjati s tistim, za kakršno znajo poskrbeti najglasnejši slovenski organizirani navijači.
Ne bi se strinjal s to trditvijo. Na tekmah proti Angliji, Slovaški, tudi Rusiji in Ukrajini, je bilo navijanje izjemno. Tukaj ne vidim težav.

Green Dragons in Viole torej niso dobrodošli na tekmah reprezentanc?
Ne, to sploh ni res. Zelo so dobrodošli. Zelo rad bi videl, da bi prišli in podprli reprezentanco brez navijaških izgredov. O tem govorim.

Morda z njimi potekajo pogovori o tem, da bi se vrnili?
Jaz sploh ne vem, da jih na tekmah ne bi bilo. Pogovorov s katerimikoli navijaškimi skupinami nismo imeli.

Ko ste postali predsednik NZS, ste dejali, da je slovenska liga poleg reprezentance prioriteta vašega delovanja. Obljubili ste, da se boste pogovorili z vsemi klubi. Ste se in kaj ste ugotovili?
Seveda smo se. Klube pesti veliko stvari, na nogometni zvezi jim skušamo pomagati ustvarjati ustrezne pogoje za igranje prve slovenske lige. Delamo na tem, da bi ligo naredili čim bolj prepoznavno. Uspelo nam je, da zdaj vseh pet tekem na krog gledalci lahko spremljajo v neposrednem prenosu.

Aktivni smo tudi pri trženju lige. Veliko se dela tudi na tem, kako na štadione zvabiti čim več gledalcev. Skušamo narediti vse, kar se da, glede na pogoje in možnosti, ki jih imamo.

Naj kaj v prvi slovenski ligi ste najbolj ponosni?
Kakovost nogometa raste. Povečala se je tudi gledanost, predvsem na televizijskih ekranih. Derbi med Olimpijo in Mariborom si je lani ogledalo več gledalcev, kot jih je spremljalo el clasico. Podatek, ki potrjuje, da je zanimanje za slovenski klubski nogomet vse večje. To klubom omogoča lažje delovanje in boljše trženje.

Na NZS si prizadevajo, da bi dvignili priljubljenost prve in tudi druge slovenske nogometne lige. Foto: Vid Ponikvar

No, ampak medtem ko v tujini z naslova televizijskih pravic klubi prejemajo milijone, je pri nas drugače. Klubi se pritožujejo tudi zaradi tega, ker ne dobijo nič denarja od Športne loterije.
Ko govorimo o milijonih, ki se pretakajo v tujini, je treba vedeti, da je slovensko okolje drugačno, manjše. Tudi standard je nižji, ni tako velikih podjetij, kot so v tujini. Takšne primerjave so nerealne.

Da klubi ne dobijo nič, ni res. Da dobijo premalo, se lahko strinjam, a mi skušamo produkt prve slovenske nogometne lige tržiti najbolje kot lahko. Imeli smo združenje prvoligašev, pa vemo, kako se je vse skupaj končalo. Treba je sodelovati s klubi, da bo tekmovanje postalo še bolj zanimivo, da bomo dobili še več sponzorjev.

Vedeti moramo, da je v slovenskem oglaševalskem prostoru, ki je relativno majhen, veliko športov, zvez in klubov, ki jih podjetja podpirajo, tako da je obseg sredstev za oglaševanje omejen. Če vemo, koliko je športov in koliko oglaševalskega proračuna, potem zgodba ni tako preprosta, kot se marsikomu zdi.

Z obiskom tekem prve lige ste zadovoljni?
Odkar je Olimpija konkurenčna, se je obisk povečal, a seveda si želimo, da bi bil še večji. Toda dejstvo je, da je na televiziji dnevno na voljo toliko tekem iz najrazličnejših in najboljših lig na svetu, da je nogometa kar naenkrat lahko preveč.

Smo Slovenci razvajeni? Smo na tribunah večinoma le takrat, ko pride do uspehov?
Rekel bi, da je tako. To je eden izmed razlogov, drugega pa bi lahko iskali tudi v tem, da ni pravega udobja na štadionih in stvari, ki bi ljudi vabile na tekme.

Tedensko oddajo o prvi ligi bomo dočakali?
Pogovarjamo se z nekaj različnimi televizijami, a ne vem, ali se bo kdo opogumil in poskusil. Mislim, da bo. Dobro organizirana in dobro vodena tedenska oddaja o slovenski ligi bi lahko prinesla dobiček tistim, ki bi z njo začeli.

Nekaj kratkih vprašanj ob prehodu v novo leto:

Novost je tudi 16 klubov v drugi slovenski ligi. Se je obnesla?
To je bila izjemna poteza. Za drugo ligo vlada veliko zanimanje. Dobili smo večje število lokalnih derbijev, več je gledalcev. Nekaj drugoligašev bi organizacijsko gledano zlahka nastopalo v prvi ligi. Ta odločitev je bila zadetek v polno.

Mura, steber prekmurskega nogometa, ki med prvoligaši nima niti enega predstavnika, je na dobri poti, da se vrne.
Muro slovenski nogomet potrebuje, Prekmurje je zdaj siva lisa slovenskega prvoligaškega nogometa. Mura bi bila zagotovo osvežitev. Veseli me, da gre dobro tudi Nafti. To sta dve zelo pozitivni zgodbi.

Nekoliko manj pozitivna je zgodba Ankarana, ki prvoligaške tekme igra v več kot 200 kilometrov oddaljenem Dravogradu. Kako je prišlo do tega?
Strinjam se, da to ni pozitivno. Vsekakor je slaba reklama za prvo slovensko ligo in velika obremenitev za klub, kot je Ankaran. O tem, zakaj je tako, ne bi govoril. Žal ni v moči NZS, da pri tem karkoli naredi.

Ankaran je v prvo ligo prišel namesto Kopra, ki ni dobil licence za nastopanje v prvi ligi. Še ena žalostna zgodba slovenskega klubskega nogometa.
Pred odločitvijo mednarodnega športnega razsodišča (Koprčani so se nanj pritožili, op. p.) zadeve ne bi komentiral. Lahko rečem le to, da so v Kopru vedno igrali dober nogomet. Koper potrebuje prvoligaša. Počakajmo, čas bo naredil svoje.

Tudi zgodbe s tujimi vlagatelji v slovenskem nogometu se večinoma niso izkazale za dobre. Kako gledate nanje?
Načeloma nisem proti tujemu kapitalu, a odgovorne ljudi v klubih pozivam, naj dobro pretehtajo, komu in na kakšen način bodo zaupali vlaganje v slovenske klube.

Bilo je nekaj primerov, ki so se izkazali za negativne. K sreči so se te zgodbe hitro končale in izkazalo se je, da klubi lahko delujejo tudi brez njihove pomoči. Če gre za sodelovanje z vlagatelji, je treba pridobivati preverjene ljudi, in ne tistih s sumljivo preteklostjo.

Skočiva za konec še na bolj pozitivne zgodbe slovenskega nogometa. Maribor in njegova tretja uvrstitev v ligo prvakov.
Izjemen podvig, ki kaže na to, da je slovenska liga kakovostna. Ni naključje, da je Maribor trikrat igral v ligi prvakov in trikrat v ligi Europa. Tako rekoč vseskozi je v skupinskem delu evropskih tekmovanj, kar kaže na izjemno organiziranost, dobo delo in tudi kakovost.

Ne samo, da se je v ligo prvakov uvrstil, ampak je v njej tudi relativno dobro igral. Posebno poglavje so v ligi prvakov spisali navijači Maribora, ki si zaradi tega zaslužijo najvišjo možno oceno.

Jan Oblak je z naskokom najbolj cenjen slovenski nogometaš ta hip. Foto: Morgan Kristan / Sportida Velik produkt slovenskega nogometa je tudi Jan Oblak, na račun katerega v zadnjih tednih takšna in drugačna priznanja kar dežujejo. Nazadnje je postal najdražje ocenjeni vratar v zgodovini nogometa.
Ko govorimo o slovenskem nogometu, najdemo veliko morje kritik, takšnih in drugačnih natolcevanj, lahko bi se več pogovarjali o dosežkih naših najboljših nogometašev. Oblak je zagotovo eden izmed njih in kaže na to, da slovenski nogomet ustvarja sijajne nogometaše.

O njem ne gre izgubljati besed. Ne samo, da je vrhunski vratar, je tudi izjemen športnik in človek. Vsa priznanja, ki jih je dobil, so prišla v prave roke. Za svoja leta je tudi zelo močna osebnost. Pred njim je še vsa kariera.

Je soavtor fenomena o slovenskih nogometnih vratarjih, ki so neverjetno dobri. Vas o tem, kako to, da imamo tako veliko število dobrih vratarjev, v tujini kaj sprašujejo?
Seveda, pogosto, a jim težko razložim. Lahko rečem le, da očitno dobro delamo s svojimi nogometaši. Dobro delo z mladimi prinaša rezultate. Sprašujejo je tudi po drugih, ne samo o vratarjih.

Oblak pa je tako ali tako zvezdnik. To sem nazadnje ugotovil, ko smo gostovali na Slovaškem. Podpredsednik tamkajšnje zveze me je prosil, ali lahko njegovemu sinu, ki je navdušen nad Oblakom, prinesem njegov dres s podpisom. Po tekmi mi ni uspelo, sem pa to naredil naknadno in ga na Slovaško poslal čez tri tedne. Bil je izjemno vesel in se je zahvaljeval.

Vas sprašujejo tudi o Mariboru?
Da, seveda. Marsikdo ga izpostavlja kot svojevrsten fenomen, ki ga težko razumejo.

Kaj jim poveste?
Da gre za nogometni prostor, za dobro organizacijo kluba, ki je dobro voden, ob tem pa ima fanatične in klubu zelo privržene  navijače. Da z Mariborom živi celotno mesto.