Pečečnikovi igrački zlomili članska krila

Kaj se dogaja z 38-letnim klubom, ki je po sezoni 2011/12 izginil z obzorja slovenskega članskega nogometa? Veliko. Članske ekipe ni več, nazaj na zemljevid bi jo lahko priklical le še uspešno izpeljan projekt Bežigrajskega športnega parka, o čemer pa po nešteto ovirah in zapletih, ki so bili razlog za ponavljajoče se zamike v napovedih prenove propadajoče Plečnikove razvaline, močno dvomi že Joc Pečečnik, kaj šele drugi. Če potrpljenje in optimizem počasi izgublja eden najbogatejših Slovencev, ki je strast do nogometa začinil z Interblockom, se poraja resno vprašanje, ali bo članska ekipa sploh še kdaj ustanovljena. Podjetnik iz Šmarce pri Kamniku, ki je pred leti premešal karte v slovenskem prvoligaškem nogometu, je napovedal, da bo Interblock pridobil člansko ekipo šele takrat, ko bo lahko nastopil na prenovljenem bežigrajskem štadionu. Do takrat ne namerava trošiti denarja, še manj pa si beliti glavo z nogometnimi težavami, zato se je lani poslovil od mesta predsednika Interblocka.

Najemniki štadiona ŽAK so pogledovali proti Bežigradu, a zaman

Ko je leta 2006 postal predsednik Factorja in načel Interblockovo zgodbo, so ga v prvoligaški druščini sprejeli z nevoščljivimi pogledi, saj je z razkošno in polno denarnico rušil nekatere ustaljene kriterije, Interblock pa so hitro oklicali za umeten klub brez tradicije, navijačev in duše. Pečečnik je povprečno moštvo, zgrajeno na temeljih Factorja, povzdignil z zvezdniškimi nakupi, med katerimi ni manjkalo nekdanjih in občasnih reprezentantov (ne samo slovenskih), in osvojil tri lovorike. Dve pokalni in še superpokalni naslov. V slačilnici kockarjev, kakršen vzdevek so kmalu nadeli enim izmed redkih nogometašev, ki so v Sloveniji prejemali redno in za domače razmere nadpovprečno plačo, torej ni manjkalo znanih imen, z izzivom, da jih povežejo v skladno celoto, pa se je spopadlo nekaj dokazanih trenerjev. Med njimi so bili tudi tuji (Hrvat Dragan Skočić in Italijan Alberto Bigon, ki pa se je zaradi zdravstvenih težav hitro poslovil), nogometaši – najemniki štadiona ŽAK – pa so se pogosto spraševali, kdaj se bodo preselili na svoje, na prenovljeni bežigrajski štadion. Čeprav je predsednik že ponosno razkazoval maketo novega lepotca, oplemenitenega s številnimi dodatnimi dejavnostmi, pa se vsaj za zdaj od tega ni uresničilo prav nič.

Zapuščina Pečečnikove nogometne igračke, ki je pod njegovim patronatom nekaj let vztrajala tudi v drugi ligi, je ponosno ohranila vsaj vrhunsko raven pri delu mladinske šole. Ostala je ena najboljših v državi, še vedno (tako mladinci kot kadeti) nastopa v elitnem razredu v Sloveniji in je daleč od tega, da bi bila lahek zalogaj za tekmece. Dobro delo Interblocka v nižjih kategorijah potrjuje že podatek, da je v reprezentančnih selekcijah veliko nadarjenih igralcev, ki domujejo prav v Ježici. Prvotnem domu nogometnega kluba Interblock, ki je bil leta 1975 ustanovljen z imenom Ježica, igral večinoma v nižjih ligah, po združitvi z NK Črnuče (1997/98) pa napredoval v drugo ligo. Sedem let pozneje se je z imenom Factor uvrstil v prvo ligo, nato pa je mesto predsednika prevzel Pečečnik. Zgodba z naslednico Olimpije, ki ji je ponudil sodelovanje, se mu ni izšla, a je ostal zvest ljubljanskemu klubskemu okolju in izbral novo igračko. Factor, ki ga je primerno okrepil in poskrbel za izpolnitev reka, da je z denarjem v nogometu mogoče veliko postoriti že čez noč.

Tako je klub, ki je v Evropi gostoval celo na kultnem Olimpijskem štadionu v Berlinu, postopno padel v nemilost druge lige, posledično pa so se zniževali vložki vedno bolj razočaranega mecena, ki se je čudil nemoči pri pridobitvi gradbenega dovoljenja za začetek operacije Bežigrajski športni park. Ko je bila sprejeta odločitev, da se odreče dodatnim kvalifikacijam za prvo ligo (po drugem mestu v 2. SNL), je bilo hitro jasno, da se Pečečnik ni bil več pripravljen za vsako ceno iti prvoligaških razvad. Temu se je čudil tudi trener dr. Zdenko Verdenik in razočarano zapustil neambiciozno sredino. Naslednjo sezono je bilo še slabše. Četrto mesto v drugi ligi in premišljena poteza vodstva o "začasnem" mrku članske ekipe. Realnost Interblocka je postal Športni park Štefana Beleta, ki je klub simbolično vrnil tja, kjer se je zgodba tudi začela. Na Ježico, prvotni dom.

Sklenjen dogovor med Interblockom in Olimpijo

Na Ježici zdaj domujejo mlade kategorije od 9 do 19 let, mladinci in kadeti pa nemoteno tekmujejo v prvi slovenski ligi. In niso slabi, daleč od tega. Kadeti so na primer v soboto kot prvi v tej sezoni vodilni Olimpiji prizadejali poraz v prvi kadetski ligi, tako da med kadeti po 10. krogu ni več neporaženih, mladinci ljubljanskih tekmecev, a tudi partnerjev, pa so končali z remijem 2:2. Na obeh lestvicah je Interblock v zgornji polovici razpredelnice.

Ne pri vrhu, a dovolj daleč od dna, da se lahko še vedno govori o vrhunskem delu z mladimi: "Mladinski pogon poteka nemoteno, tako kot je deloval v času, ko je imel Interblock še člansko ekipo. Je pa zdaj druga zgodba, saj mladinci, ker ni članske ekipe, ne vidijo konkretne poti za naprej. Dve leti je bila to ogromna težava, zato je bil lani sklenjen dogovor z Olimpijo, da bo spremljala fante in imela možnost prvega izbora. Tako želimo fantom omogočiti, da bi lahko jutri že zaigrali za člansko ekipo Olimpije. Odkar smo sprejeli dogovor, smo zadržali celotno mladinsko ekipo. Prej ni bilo tako, saj mnogi niso videli prave perspektive," nam je pojasnil Agron Šalja, nekdanji nogometaš Olimpije in Interblocka, pa tudi številnih drugih klubov. Ljubljančan je pri Interblocku vodja mladinske šole in kot nekdanji trener kadetske ekipe dobro ve, da se skriva veliko še neizbrušenih draguljev. Zdaj je Interblock torej postal valilnica bodočih talentov za Olimpijo, v času Pečečnika, ki je leta 2012 zapustil klub in z njim ne sodeluje več, pa sta bila goreča tekmeca ter si pogosto hodila v zelje. Dokaz o dobrem sodelovanju je bila tudi prijateljska tekma med združeno ekipo mladih upov Interblocka in Olimpije, ki se je v Lescah pomerila z velikim Galatasarayem.

Odkar ni Pečečnika, ima klub novo vodstvo, ki ga sestavljajo večinoma starši otrok v Interblockovi šoli. Vodstvo so ustanovili v želji, da klub ne bo propadel, nasprotovali so tudi nadaljnji združitvi s klubom Bravo (v zadnjih sezonah je bil klub v tekmovanjih preimenovan v IB Interblock ter Bravo1 Interblock) ter dosegli svoje. Ideja morda ni bila slaba, a je bila združitev vsiljena, vsekakor pa je za veliko slabe volje poskrbelo preveč nasprotovanj in različnih mnenj z obeh strani. Tako je Interblock le zadržal samostojnost in zdaj stopa novim izzivom naproti v mlajših kategorijah. "Športni del vodim sam in imam avtonomijo. Odkar se je umaknil Joc in se je zamenjal upravni odbor, je vse urejeno. Plače niso zamujale niti enkrat," pravi Šaki (vzdevek je dobil po nekdanjem napadalcu zagrebškega Dinama Kujtimu Šalji), nekdaj mladinski reprezentant Jugoslavije, zdaj pa eden redkih zaposlenih delavcev Interblocka. Jezen je na opazke, da Interblock zdaj vodijo starši. Pravi, da klub deluje po enakem principu kot skoraj vsak v Ljubljani. "Pač, klub ima zdaj predsednika, podpredsednika, upravni odbor … Tako kot vsi resni klubi. Financiranje pa poteka tako, da dobimo nekaj sredstev z računa vadnin, nekaj prispeva Nogometna zveza Slovenije (NZS), nekaj Mestna občina Ljubljana (MOL), nekaj manjši sponzor. In nimamo dolgov." To pa je nekaj, kar je danes očitno že redkost. Interblockova realnost je zdaj ta, da je postal inkubator za morebitne okrepitve Olimpije. Grdi raček slovenskega klubskega nogometa, za finalne tekme pokala je celo novačil prostovoljce za navijače, je zaživel v novi podobi, osredotočeni na kakovostnem delu z mladimi. Če se bo kaj spremenilo za Bežigradom, bi na delu lahko še kdaj spremljali člansko zasedbo, drugače pa bo leto 2012 v klubski zgodovini za vse večne čase zapisano kot tisto, ko je za večno ugasnil dvakratni pokalni zmagovalec. Če že govorimo o članih …