Nepozabna finala SP v nogometu

Sprehod najboljših sklepnih dejanj svetovnih prvenstev začenjamo leta 1930, ko sta se v velikem finalu pomerila južnoameriška soseda, gostitelj Urugvaj in favorizirana Argentina. Zmaga je po mogočnem preobratu v drugem delu ostala doma. Kasneje so se izkazali še dvakratni italijanski strelec v finalu SP 1938 z Madžarsko - Silvio Piola, leta 1958 se je na Švedskem začel mit o čudežnem Brazilcu, tedaj še najstniku Peleju, osem let kasneje so Angleži izkoristili prednost domačega igrišča in tudi s pomočjo še do danes ne povsem razjasnjene dileme okrog veljavnosti zadetka Geoffa Hursta (dosegel je kar tri zadetke, največ v zgodovini final SP) in vprašanja, ali je žoga po njegovem strelu od prečke le končala prek črte, Brazilci so tretji pokal Julesa Rimeta osvojili leta 1970, ko se je od svetovne javnosti poslovil strelec več kot tisoč zadetkov v karieri, Pele, pod drobnogled smo vzeli tudi zaključke SP v Argentini (1978), Mehiki (1986) in Italiji (1990), na katerih so se v finale uvrstili ''gavči'' ter dvakrat tudi osvojili prvenstvo, leta 1986 po nepozabnih predstavah Diega Armanda Maradone, pred 19 leti pa jim je v Rimu načrte prekrižala nemška zasedba.

''Galski petelini'' so v Franciji povsem nadigrali blede Brazilce, slednji pa so se štiri leta kasneje znova povzpeli na prestol in na krilih Ronalda lažje od pričakovanega zasenčili Nemce.