Euro 2024
Nedelja, 23. 6. 2024, 16.50
6 mesecev
Navijaška cona Westfalenpark v Dortmundu
Dobrodošli v Nemčijo, kjer se znajo iti posel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,82
Od našega poročevalca
V Westfalenparku se je v soboto med srečanjem med Portugalsko in Turčijo zbralo več kot 20 tisoč ljubiteljev nogometa.
Nogomet predstavlja zabavo in način druženja. Če hočeš tekmo na tako vrhunskem dogodku, kot je Euro, spremljati v živo na stadionu, moraš imeti srečo, da sploh prideš do vstopnice, za vse skupaj pa odšteti nemalo denarja. Tistim, ki ne pridejo do vstopnic, ostane posrečena alternativa. Organizirane navijaške cone z brezplačnim vstopom. Da so zadetek v polno, smo se v soboto prepričali v Dortmundu, kjer smo v očarljivem okolju zelenega Westfalenparka spremljali rajanje Portugalcev v simpatičnem turškem navijaškem kotlu. Zbralo se je več kot 20 tisoč ljudi, a je vse skupaj minilo brez enega samcatega incidenta. Zmagal je šport!
Dortmund je zelo ponosno nogometno mesto. Letos ni manjkalo veliko, pa bi postal celo evropska prestolnica, dom zmagovalca lige prvakov. Borussii se je zalomilo šele pri zadnji stopnički, tako da je porursko mesto, ki prisega na rumeno-črno barvo, ostalo brez največje lovorike. Dortmund je znan po izjemni navijaški energiji in zvestobi, na katero so lahko ljubosumni mnogi svetovni velikani. Izžareva nekaj posebnega, v njem pa živi tudi ogromno Turkov.
Pogled na največje prizorišče v navijaški coni v Westfalenparku. Ker je bilo podobno mravljišču in polno skoraj do zadnjega mesta, smo se raje odpravili proti drugim. V parku jih je bilo še nekaj, lahko pa so ponudila več. Več prostora in celo prijetno zelenico namesto sedeža:
Na letošnjem Euru sicer že dolgo kroži šala, kako ni gostiteljica evropskega prvenstva le Nemčija, ampak tudi Turčija. Zgolj v Nemčiji namreč živijo vsaj štirje milijoni Turkov, ki veljajo za fanatične ljubitelje nogometa. Zato nas prizori, ki smo jih uzrli v soboto, ko smo se iz Wuppertala, kjer je baza slovenske nogometne reprezentance, odpravili v okrog 50 kilometrov oddaljen Dortmund, niso presenetili.
Počutili smo se kot na turških tleh, vsake toliko časa pa nas je v prijetnem vrvežu v središču mesta katera od manjših skupin portugalskih privržencev opominjala, da danes v Dortmundu ne igra le Turčija, ampak tudi Portugalska. Močna Portugalska s Cristianom Ronaldom na čelu.
Cristiano Ronaldo je na Portugalskem deležen statusa nogometnega božanstva.
O njegovi priljubljenosti in medijski veličini smo se nazorno prepričali že pred tremi meseci, ko je gostoval (in izgubil) v Ljubljani (0:2), tokrat, ko je govora o Euru, največjem tekmovanju stare celine in morda celo zadnjem izmed velikih tekmovanj, na katerih bo še nastopil 39-letni mladostni veteran, pa je bilo vse skupaj še bolj izraženo. In strastno. Portugalci ga naravnost obožujejo, že davno je prestopil mejo zgolj nadpovprečnega nogometaša. Pooseblja bistveno več, malodane religijo, simbol največjega portugalskega ponosa. In okna v svet, ki je ob spoznanju, da na tem planetu ni bolj prepoznavnega športnika s tako visokimi številkami sledilcev na družbenih omrežjih, še bolj grel srca portugalskih navijačev. Velikega spoštovanja je deležen tudi med Turki.
Desno? Stadion. Levo? Park.
Levo ali desno? Ker nismo imeli vstopnice za tekmo, smo se odločili za drugo možnost.
Ko smo se odpravili proti znamenitemu Westfalnu, stadionu z mogočnim rumeno-črnim navijaškim zidom, trdnjavi Borussie, smo prišli do zanimivega kažipota. Če bi nadaljevali desno, bi se sprehodili proti stadionu (s sponzorskim imenom Signal Iduna Park), proti kateremu so se v zgodnjih popoldanskih urah v sončnem vremenu valile kolone vzhičenih turških in portugalskih navijačev. Podobno številčna množica pa se je pomikala tudi levo.
Smerokaz je kazal v smeri Westfalenparka, ene najlepših zelenih površin v tem delu Nemčije. Mlado in staro, opremljeno pretežno z rdečimi turškimi državnimi simboli, skoraj ni bilo navijača brez zastave, se je v omenjeno smer odpravljalo skoraj z enako vnemo, kot da bi šli na tekmo na stadion.
Eden izmed glavnih vhodov na navijaško cono Westfalenpark v Dortmundu.
Odločili so se namreč za ogled srečanja v eni izmed dveh navijaških con, ki jih je za njih v sodelovanju z Evropsko nogometno zvezo organiziralo mesto Dortmund. Ena je v strogem središču mesta (Friedensplatz), obkrožena z betonom in velikimi zgradbami, druga, ta je kmalu premamila tudi nas, pa leži v osrčju parka Westfalen. Ta se bohoti na kar 70 hektarjih in ponuja obilico zabave, idej za kakovostno druženje v krogu prijateljev ali družine, obožujejo ga tudi rekreativci.
Po prihodu v park smo naleteli tudi na gruzijske navijače. Njihovi ljubljenci so osvojili zgodovinsko točko proti Češki, a v zadnji sekundi zapravili imenitno priložnost za zmago.
Za svojega pa so ga v času Eura vzeli tudi ljubitelji nogometa. Ker je na prvem mestu varnost, prireditelji pa v času vsemogočih političnih napetosti in vojnih viher po svetu nočejo ničesar prepustiti naključju, so obiskovalci uradne navijaške cone (Fanzone) deležni temeljitega pregleda. S tem preprečijo, da bi na območje, kjer naj bi prevladovala strast do nogometa in druženje navijačev obeh ekip, kdo prinesel kaj takšnega, kar bi lahko nato uporabil v zlovešče namene. Na srečo je prevladovala misel, da je nogomet zgolj šport in imenitno sredstvo za sklepanje novih prijateljstev.
Park, ki ponuja marsikaj
Sredi parka je Florianov stolp (Florianturm). Poimenovan je po svetem Florijanu, zaščitniku vrtnarjev. Je televizijski stolp, zgrajen leta 1959, visok pa skoraj 220 metrov. V svojih časih je celo veljal za najvišji samostoječ objekt v takratni Zahodni Nemčiji. Do danes je na omenjeni lestvici zdrsnil na 14. mesto.
V parku, kjer smo se tako sprehajali po številnih stezicah, ob tem pa pazili, da ne trčimo v katerega izmed praviloma turških navijačev, smo tako začutili nogometno strast s pomočjo očarljive narave. Nemci kot Nemci so se organizacije navijaških parkov lotili skrbno in premišljeno. Poskrbeli so za domala vse, kar je lahko obiskovalcem le še olepšalo izkušnjo.
Kot spretni poslovneži so z veseljem izkoristili pregovorno nagnjenje nogometnih navijačev do piva. Ni pa ostalo le pri pijači, postavljeno je bilo še ogromno gostinskih obratov z jedačo, tako da so ogledi srečanj na številnih velikanskih zaslonih, v parku so prevladovali kar štirje, potekali ob mikavnih vonjih specialitet, ki so kar klicale po prihodu k stojnici.
Zaradi ogromnega obiska, v soboto je vendarle igrala Turčija, je bila večina prostorov zasedena skoraj do konca. Veliko bolj prostorno je, ko se v parku prenaša tekma, na kateri ne igrajo Turki. Takrat je obisk nekoliko manjši, gledalci pa lahko spremljajo tekme v še bolj naravnem okolju.
V neposredni bližini velikanskih zaslonov za spremljanje tekem je v Westfalenparku tudi manjše jezero.
Na travniku lahko sedijo, se sezujejo, si pogrnejo kakšno odejo in so pripravljeni na nogometni spektakel. Tako smo v soboto v parku uzrli ogromno družin z majhnimi otroki, ki so se na sončno popoldne odpravile v najbolj zelen del mesta. To pa je tudi nekaj najlepšega, kar lahko omogoči športni dogodek.
Turškim navijačem je uspelo pretihotapiti na prizorišče tudi nekaj pirotehničnih sredstev:
Pred tekmo so iz zvočnikov v parku donele turške skladbe, vrelišče pa je predstavljalo izvajanje himne pred začetkom spopada v Dortmundu. Turki so bučno navijali, a jih je hitro ohladil prvi zadetek Portugalcev.
Tako je bilo na prizorišču – med tekmo smo se odpravili na več njih –, ki leži tik ob jezeru.
Takrat so med množico prvič prišle do izraza skupine portugalskih privržencev, ki jih tudi ne manjka v tem delu Evrope. Ko so Turki tragikomično prek avtogola omogočili Portugalcem vodstvo s kar dvema zadetkoma, je večina navijačev v rdečem obmolknila, častilci Ronalda in preostalih portugalskih zvezdnikov pa so si lahko dali duška.
Mlajši obiskovalci so se znašli in si boljši pogled na zaslon omogočili s tem, da so splezali na stranišča.
Od turških navijačev ni bilo sovražnih pogledov. To so bili večinoma Turki, ki so odraščali že v Nemčiji. Da reprezentanca predstavlja nekaj svetega, dokazujejo tudi prizori, ko smo med občinstvom uzrli številne Turke v dresih največjih klubov. Zlasti trojice iz Istanbula. Galatasaraya, Fenerbahčeja in Bešiktaša. Vemo, kako bi se končalo v katerih drugih primerih, če bi se tako drug poleg drugega znašli navijači v dresih največjih klubskih rivalov. Tokrat pa je bilo vse skupaj drugotnega pomena, važna je bila le ljubezen do Turčije.
V parku obstajajo tudi prostori, namenjeni različnim nogometnim igram, ob katerih se lahko kratkočasijo obiskovalci navijaških con:
Za pivo je treba odšteti bistveno več kot v Sloveniji
Pivo je teklo v potokih, prirediteljem in gostincem pa je šlo na smeh, saj je bilo tako veliko gostov, da so bili deležni ogromnega zaslužka. Gneče navijačev, ki so želeli priti do priljubljenega hmeljnega napitka, so bile predolge. To je bil tudi edini očitek, ki smo ga zasledili pri obiskovalcih.
Gneča pred stojnicami, ki so ponujale pijačo in jedačo.
A močno sonce, ki je pripekalo, je ob nogometnem druženju naravnost klicalo po pivu, za katerega je moral vsak odšteti 8,5 evra. Cena velikega kozarčka (pol litra) je torej bistveno dražja kot v Sloveniji, a je treba upoštevati, da je v ta znesek prišteta tudi kavcija za plastičen kozarec (dva evra). Ta pa je prav poseben, prava dragocenost za zbiralce tovrstnih nogometnih spominskih relikvij, tako da so se mnogi odločili, da ga raje vzamejo domov, kot pa vrnejo za dva evra. Tako je vsako drugo pivo, če so ga naročili, stalo 6,5 evra.
Takšne so cene za pijačo v navijaški coni na Euru 2024.
Čeprav so Turki upali, da bi lahko v drugem polčasu dočakali preobrat, so tudi v nadaljevanju spremljali boljšo predstavo Portugalcev. ''Siiiiiiiiuuuuuu,'' je odmevalo z vedno več koncev, vsi skupaj bi privoščili Ronaldu, da bi se vpisal med strelce, zato so mu še toliko bolj od srca zaploskali, ko je z nesebično asistenco omogočil zadetek soigralcu.
Turki so kanček upanja videli ob vstopu v igro mladega bisera Arde Gülerja, ki si je prislužil največji aplavz, Portugalci pa so nekaj minut pred koncem srečanja, ko so že vodili z neulovljivih 3:0, namenili ovacije Pepeju, ko je zapustil zelenico nekaj minut pred končnim sodnikovim piskom.
Za vsemogoče pripravljene krompirje, polnjene z različnimi dodatki, je treba odšteti okrog osem evrov.
Končalo se je s prepričljivo zmago Portugalcev, Turki pa so z razočaranimi obrazi, a tudi iskrenim priznanjem, da je bil tekmec bistveno boljši in si zaslužil zmago, počasi zapuščali prizorišče. O tem, kako mirno je bilo ozračje, priča tudi brezdelje zdravstvenih in gasilskih kolegov, ki so čakali sredi parka, če bi slučajno prišlo do kakšne kočljive zadeve. Niso je dočakali. Večina množice se je razkropila in zapustila park, v njem so ostali le še tisti, ki so si želeli v večernem terminu v živo ogledati dvoboj med Belgijo in Romunijo. Teh pa je bilo bistveno manj kot tistih, ki so uživali na portugalsko-turškem spektaklu.
Veselje portugalskih navijačev po zmagi nad Turčijo:
Tako so navijaške cone dokazale, zakaj so prerasle v enega najbolj priljubljenih druženj ob ogledu nogometnih tekem. Še sploh, če spremljaš tekmo v tako lepem okolju, kot ga ponuja Westfalenpark. Zelo veseli pa bodo tudi pogledi gostincev, ko bodo ob koncu dneva preštevali, koliko pijače in jedače so prodali. To je pač nogomet, ki je prerasel v edinstven način za posel.
Zunaj parka, kanček proti stadionu, smo uzrli tudi gostinski kotiček z nekoliko zmernejšimi cenami.
Za primerjavo. Cena piva na stadionu v Münchnu med otvoritveno tekmo med Nemčijo in Škotsko je bila deset evrov, od tega je bilo treba plačati tri evre kot kavcijo za kozarec.
