Lahko Josip Iličić postane novi Zlatko?

Ni dvoma, selektor je potrdil, da je že pred meseci mislil resno. Takrat je govoril, da ni odpisal nikogar. Zdaj se je izkazalo, da je bil iskren in je dokazal, da njegov ponos ni tako velik, kot se včasih zdi. Marsikdo na težke besede, ki jih je moral iz tabora Josipa Iličića poslušati pred časom, ne bi pozabil kar tako. Srečko Katanec je s potezo, ki jo je izbral, sporočil, da ni egoist. Da si želi predvsem uspeha Slovenije. Osebne zamere je pospravil pod preprogo. A dobro, ta zgodba je že lanski sneg. Zdaj je bolj pomembno, kaj bo v njej sledilo.

Ob tem, kar spremljamo v zadnjem času, ko je nogometaš, ki je pred leti kot meteor udaril v slovenski nogometni prostor, na novem začetku, smo se spomnili na zgodbi dveh posameznikov, ki sta v reprezentanci pustila globok pečat. Ena sega dve, druga pa desetletje v preteklost.

Glavna vloga v prvi je pripadla Zlatku Zahoviću. Ta je leta 1994, nekaj ur pred zgodovinsko prvo kvalifikacijsko tekmo v zgodovini Slovenije, ko je v Mariboru gostovala Italija, demonstrativno zapustil reprezentanco, ker je bil nezadovoljen z vlogo, ki mu jo je na tekmi proti takratni svetovni podprvakinji namenil selektor dr. Zdenko Verdenik. Zato ga nekaj časa ni bilo zraven. Pozneje se je vrnil v izbrano vrsto. In postal brez dvoma najboljši posameznik v njeni zgodovini.

Pri drugi je govora o mladeniču, ki so ga takrat številni označili za Zahovićevega naslednika, o njegovem soimenjaku Zlatku Dediću. Ta je v reprezentanci debitiral že kot najstnik, odigral nekaj tekem, se potem začasno preselil v mlado reprezentanco, tam pa, ko ga je na eni izmed tekem selektor Branko Zupan zamenjal, izgubil živce, zapustil soigralce in si za tri leta zaprl reprezentančna vrata. Vrnil se je povsem drugačen, kot smo ga poznali pred tem. Srčen in borben je prepričal tudi selektorja Matjaža Keka. In bil za svoj odnos do dela nagrajen. Spisal je prvi in zadnji stavek nove pravljične zgodbe, ki je vrhunec doživela ob koncu leta 2009. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010, po mnenju številnih smo v njih spremljali najboljšo Slovenijo do zdaj, je zabil prvi in zadnji gol. Zlatega za zmago nad Rusijo v Mariboru, tega seveda niste pozabili.

Zdaj so vse oči uprte v Iličića. O tem, da gre za fanta, ki je res zelo nadarjen za nogomet, ni dvoma. Tega, da se lahko iz svojih napak in napak predhodnikov nauči marsikaj, ni treba posebej poudarjati. To, da nam in selektorju odnos, ki ga v zadnjem času kaže v dresu Fiorentine, vliva upanje, je prav tako jasno. Ali lahko Josip postane novi Zlatko, še ni. To bomo še videli. Le upamo lahko, da bo.