Ujetnik obtožb, zaradi katerih je izgubil dva milijona evrov

Igral je za reprezentanco, v kateri je sodeloval tudi z junaki zlate Katančeve generacije. Svojčas je bil najdražji igralec v 1. SNL, kjer je prinašal uspehe Olimpiji, Mariboru, Muri, Domžalam, Interblocku … V slovenskem prvenstvu je dosegel več kot sto zadetkov. Kako je v tujini, je občutil že zelo mlad, saj se je na Portugalsko podal že pri 18 letih. V tujini je tudi končal nogometno pot, in sicer dobri dve desetletji pozneje v vrstah propadlega avstrijskega petoligaša Drautal.

MInilo je eno leto, odkar je odigral zadnjo prvenstveno tekmo, a ljubezen do nogometa v njem še zdaleč ni ugasnila. Simbolično jo ponazarja že družinsko gnezdo v Spodnji Šiški, kjer mu pogled iz dnevne sobe seže neposredno na nogometna igrišča. Z nogometom je povezan kot strokovni sodelavec sindikata Spins, kjer je trener selekcije igralcev brez pogodb. Še dva izpita mu manjkala do trenerske licence A. Opraviti ju namerava poleti, nato pa sledi izziv, zaradi katerega ima nemiren spanec vse od leta 2010.

Nikoli dokazane obtožbe Uefe, da je sodeloval pri nameščanju tekme med Interblockom in Metalurgom iz Donecka, so povzročile veliko škodo, katere posledice plačuje še danes. To želi spremeniti in svetu sporočiti, da se mu godi velika krivica. Če tega ne bo dosegel, se je pripravljen povsem umakniti iz nogometa.

Je eden redkih nogometašev, ki je v 1. SNL dosegel več kot sto zadetkov. Foto: Vid Ponikvar Kako se spominjate svoje zadnje nogometne tekme?
Pravzaprav sploh nisem vedel, da bo zadnja. Bil je zadnji krog pete lige v Avstriji. Lani sem igral za Drautal, moj trener je bil Jože Prelogar. Obstali smo v ligi in se veselili, a nato hitro prekinili sodelovanje, saj je šel klub v stečaj. Škoda, saj mi je bilo zelo všeč.

Preselil sem se k ambicioznemu avstrijskemu četrtoligašu. Avgusta sem obiskoval treninge in odigral nekaj prijateljskih tekem, potem pa je trener zahteval štiri treninge na teden. To je bilo preveč zame. Dejal sem mu, da nimam toliko časa. Imam tri otroke, žena dela vsak dan do 16. ure, tako da me čaka preveč obveznosti. Sinova imata treninge, hčerka plesne vaje. Denar, ki bi ga prejel v Avstriji, ne bi odtehtal vseh družinskih obveznosti, zato sem se odločil, da ne bom sprejel ponudbe.

Čakal sem, ali se bo izcimilo še kaj. Ali me bo še kdo želel, sam se nisem želel ponujati nikomur. Razmišljal sem o igranju za Slovan, a je zmanjkalo časa za registracijo. Pozimi sem še gojil upanje, da bi nadaljeval kariero, a se mi ni izšlo. Zdaj je je konec, a moja nogometna duša še zdaleč ni ugasnila. Zelo pogrešam nogomet. Ker sem zdrav, saj na srečo nisem imel hujših poškodb, si ga še želim igrati. Vsaj v konkurenci veteranov.

Tako se je v dresu Maribora pred 14 leti boril proti zagrebškemu Dinamu. Foto: Reuters Avstrijske nižje lige so postale raj za slovenske nogometaše, ki lahko tam zaslužijo bistveno več kot v večini klubov Prve lige Telekom Slovenije.
Tam je idealno zlasti za nas, malce starejše igralce. Če imaš v Sloveniji službo in želiš še kje igrati, se ti odpira lepa pot v Avstriji. Tam si na igrišču enkrat ali dvakrat na teden in si prislužiš še eno plačo. Če je vse urejeno, lahko v četrti avstrijski ligi z dvema zmagama na mesec zaslužiš od 800 do 1.200 evrov.

Vam je bilo kot nogometašu, ki je bil v neprestanem pogonu več kot 20 let in spoznaval nogomet v reprezentančnem dresu, v številnih slovenskih klubih, na Portugalskem, v Turčiji, Izraelu in na Kitajskem, težko sprejeti, da je vsega konec?
Zelo. Najbolj pogrešam sobote, tisti ritual pred tekmo, ko se pripravljaš na dvoboj. Lahko pa namesto tega uživam z družino. Vsak konec tedna smo skupaj, tako da sem lažje pozabil na nogomet. Še preveč, saj sem se zredil za od pet do šest kilogramov (smeh, op. a.).

Trebuh je malce večji, kot bi moral biti, a me to ne čudi. Prej sem vsaj dvakrat na teden igral veliki nogomet, zdaj tega ni več. V življenju me spremlja dobra hrana. Žena odlično kuha, pa babica, dedek …

Septembra bom dopolnil 40 let. Že razmišljam, kakšne zaobljube si bom dal. Saj veste, tako kot si jih ponavadi dajemo za novo leto.

Je kakšna za javnost?
Ne. Le zame.

Ko je igral za Interblock, se ga je držal sloves najdražjega nogometaša 1. SNL. Foto: Vid Ponikvar Ste odšli v nogometni pokoj z zadovoljivo finančno zapuščino?
S tem, kar sem dosegel v karieri, sem maksimalno zadovoljen. Imam hišo, stanovanje, srečno družino. Normalno živim in delam. Nisem bogat, a nisem niti reven. Žena ima službo, nobenemu v družini nič ne manjka.

Veliko vaših nekdanjih soigralcev, ki so tudi nosili državni dres, je imelo med kariero ali po njej težave z denarjem. Amir Karić, Sebastjan Cimirotić, Nastja Čeh …
Ne, ne. Teh težav nimam.

Druga kariera:

• Jaka Lakovič
• Denis Žvegelj
• Špela Pretnar

Na Ljubljanskem maratonu v družbi gostinca Jova Majkića. Foto: Vid Ponikvar Kako pa gledate na očitke, da so nogometaši za svoje delo na igrišču preplačani, hkrati pa ne veljajo za preveč inteligentne osebe?
O tem sem se veliko naučil. Pri Spinsu je veliko projektov, ki pomagajo pri ozaveščanju igralcev. Tako o bontonu kot o tem, kaj narediti z denarjem, o osnovni komunikaciji z javnostjo …

V tujini je veliko tega. Tam ti skušajo takoj dopovedati, da nisi klasični debil. Tudi klubi na veliko ozaveščajo in skrbijo, da gre šola vedno bolj z roko v roki z nogometom. Zahtevajo se dobre ocene mladih nogometašev.

Dobro, vmes se najde tudi kaka izjema, ki res ne mara šole, a tako izjemnih talentov res ni veliko. Morda dva, trije … Drugače pa nogometaši potrebujemo izobraževanje. Šola je zelo pomembna. Imamo potrebno športno disciplino, potrebujemo le še izkušnje.

Ste izkoristili možnost za pridobitev izobrazbe?
Ne. Končal sem tretji letnik srednje elektro šole. To me ni prav nič zanimalo, a moj oče je bil električar. Ko sem z 18 leti odšel na Portugalsko, ni bilo več možnosti, da bi nadaljeval šolo. Zdaj, ko sem končal kariero in sem zaposlen pri Spinsu, veliko hodim po sestankih z Nogometno zvezo Slovenije, ministrstvom ali kom drugim. Sodelujem, poslušam in opažam, da moraš nekaj znati. Moraš imeti izobrazbo in znati po koncu kariere živeti dalje.

Moraš razmišljati o tem, kaj sledi, da se ne loviš v življenju. Dosti je nogometašev, ki se po tem, ko nehajo igrati, hitro izgubijo. Sam sem ujel ritem. Vsak dan sem v službi pri Spinsu in mi je lažje.
 

Pri Sindikatu profesionalnih igralcev nogometa Slovenije (Spins) sodeluje s predsednikom Dejanom Stefanovićem in Markom Levovnikom. Foto: SPINS Kako bi se počutili, če po koncu nogometne kariere ne bi opravljali prav nič?
Pol leta sem živel tako, a mi ni ustrezalo. Nikakor. Nisem tak tip, da bi lahko shajal brez obveznosti in spal vsak dan do 11. ure. Potrebujem nekaj.

Kako poteka vaše sodelovanje s sindikatom Spins?
Sem strokovni sodelavec. Skrbim za stike z igralci iz prve in druge lige, sem tudi trener selekcije brez pogodb. Letos smo dosegli dogovor z NZS, da bodo priprave potekale na Brdu pri Kranju. Naleteli bomo na odlične pogoje.

Povabil bi vse kandidate, ki ne bodo imeli kluba, da se jih udeležijo. Priprave se bodo začele 19. junija. Trajale bodo dva tedna, nato pa bomo nastopili na turnirju na Hrvaškem, kjer bo veliko menedžerjev. Dobro bo poskrbljeno za vse, tako da bi lahko igralci veliko pridobili.

Nočem pa ostati vse življenje na Spinsu. Doživljam ga kot odskočno desko za nadaljnje delo v nogometu. Kot trener, direktor ali svetovalec. V nogometu želim ostati, ker imam veliko izkušenj in me ta zanima. Živim z nogometom, zato bom slej ko prej začel delovati s klubi. V Sloveniji ali pa v tujini.

Dragocene trenerske izkušnje pridobiva kot trener selekcije Spinsa. Foto: SPINS Vam je vloga trenerja pisana na kožo?
Lahko bi tako rekli. Ustreza mi. Opravljam jo z lahkoto, ne kot nekaj prisiljenega. Treninge sem vodil že kot igralec in hitro spoznal, da je to resen posel. Potrebujem le še licenco. Manjkata mi dva izpita za A-licenco. Poleti ju nameravam končati, saj se želim oktobra vpisati na PRO.

Kako vam je kot nekdanjemu nogometašu na izpitih za pridobitev trenerske licence, ko vas postavijo v šolske klopi?
Zanimivo. To moraš doživeti. Na predavanjih sem se naučil veliko novih in potrebnih stvari. Imel sem že izkušnje, a ne s pedagoškega vidika. Ko si igralec, misliš le nase, ko si trener, misliš na 20 igralcev, hkrati pa moraš vedeti, kdo s kom in kako s kom … V sebi imam ta občutek. Znam z igralci, vem, koga je treba pohvaliti, koga pa ne.

Torej so vam znane osnove motivacijskih tehnik?
Nekaj imam v sebi, tega ne skrivam. Je pa še prehitro govoriti o tem. Za zdaj sem bil le trener pri Spinsu. Delal sem še pri Slovanu z mlajšimi nogometaši, a se ni obneslo. Prehitro sem se navezal nanje, bili smo preveč prijateljski. Ni bilo več prave avtoritete, hierarhije v ekipi. Če postaneš prevelik prijatelj z izbranci, ki jih treniraš, ni več poti nazaj.

Na mednarodnih srečanjih se srečuje s številnimi znanimi nogometnimi imeni. V Amsterdamu je tako leta 2015 poziral z nekdanjim češkim nogometašem Vladimirjem Šmicerjem. Foto: SPINS Bi kdaj trenirali lastnega otroka?
Ne. Moj sin je igral za Olimpijo. Bil je tretji vratar, zdaj je v Ljubljani, kjer igra v zadnji ligi. Žena me je vedno spraševala, zakaj je rezerva, a se nikoli nisem vmešaval v to. Pri Olimpiji je bil tretji vratar. Ko so ga odslovili na grd način, smo odšli drugam.

Nikoli ga nisem forsiral. Vzgojil sem ga v pridnega šolarja. To je najpomembneje. Je pošten fant. Nogomet izraža njegov športni duh. Ko se preznoji, se bolje počuti, hkrati pa pridobiva športno disciplino.

Niste forsirali lastnega sina? Na tekmah mlajših kategorij ne manjka številnih staršev, ki se povsem vživijo v tekme. Vi ne spadate v omenjeno skupino?
Nikakor. Na tribunah sem tiho. Ostajam miren in spremljam, kaj se dogaja s starši. Norišnica. Misli ohranim zase in se jim nasmejem. Zdaj se je stanje malce popravilo, saj je bilo na ta račun kar nekaj izgredov, a na nekaterih kadetskih ali mladinskih tekmah poslušaš tako nore komentarje, da je to nekaj neverjetnega. Sploh od mamic, česar si ne bi nikoli mislil. Pa jih je 70 odstotkov na tekmah. Hodijo na tekme in odločajo o velikih ambicijah sinov.

Imaš pa tudi očete. Nekateri niso nič dosegli v karieri, zdaj pa mislijo, da bo njihov sin zaslužil bogastvo. So tudi takšni, ki niso bili nikoli nogometaši, a imajo zelo nore ambicije. Menedžerji stopajo v stik z igralci pri 14 letih, sledijo dodatni treningi, pa sanje o Fiorentini, Napoliju … Otrokom perejo možgane. To se po mojem mnenju vsekakor dogaja prehitro.

Kot predstavnik Spinsa sodeluje s krovno nogometno zvezo. Foto: Vid Ponikvar

Torej so težava tudi menedžerji?
Saj imaš tudi dobre menedžerje. Ne bom govoril čez njih, so moji prijatelji in sodelavci. Ne razumem zlasti staršev, ki dovolijo, da se njihov otrok pri 14 ali 15 letih pogovarja z menedžerji in sklepa pogodbe. Naj ga raje pustijo pri miru, da normalno odrašča do 17. ali 18. leta. Tako pa na tekmah poslušaš, kako ima vsak otrok svojega menedžerja. Poslušaš, kdo je čigav, očetje se hvalijo, koliko so zapravili za nogometne čevlje … Prisotne so nore ambicije. Sploh ni več nogometa, kot je bil včasih. Tudi otroci so drugačni. Ko vidiš, kako se obnašajo ob igrišču z napihnjenimi glavami ... To je z mojega vidika prezgodaj. Morda se motim, a to mi ni všeč.

Ko je nosil dres Olimpije, se je znašel na seznamu osumljencev po evropski tekmi s Širokim Brijegom. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Še manj so vam verjetno všeč zgodbe iz preteklosti, v katerih so vas povezovali z nečednimi dejavnostmi v nogometu. Od nameščanja tekem do sodelovanja v ilegalnih stavah.
To se sploh še ni končalo. Žal! Uefa me je povabila le na pogovor, a še danes na moji spletni strani na Wikipedii piše, da sem del obtožb. To so že desetkrat izbrisali, a se vedno vrne. Sprašujem se, kdo stoji za tem. Danes izbrišeš, jutri je spet tam.

Govoril sem z Aleksandrom Čeferinom, ali bi se lahko to kdaj raziskalo. Hrvata Robina Bokšića (nekdanji raziskovalni sodelavec Uefe, za katerega se je pozneje izkazalo, da je prevarant, op. p.), ki me je namočil, so že zdavnaj odpustili. Ni nobenih dokazov proti meni, meni pa je bila storjena dvomilijonska škoda. V evrih.

Zakaj?
Ko sem bil nazadnje s selekcijo Spins v Turčiji, smo igrali prijateljsko tekmo z romunskim prvoligašem. Zadovoljil sem klub, ki ga je treniral Gheorghe Hagi. Nas je vodil Bojan Prašnikar. Prišel je klubski menedžer in dejal, da hočejo Romuni z menoj takoj podpisati pogodbo. Prišel sem v hotel in prejel njihovo opremo za trening, nato pa je v sobo vstopil neki mož in mi rekel, naj zapustim hotel. Bil sem začuden, a mi je dejal, da mu je predsednik rekel, da prodajam tekme in podobno. Poklical sem menedžerja, ki mi je odvrnil, da so o tem brali na internetu.

To je bila le ena od desetih podobnih izkušenj. Ponudbe so bile krasne, od 400 do 500 tisoč evrov na sezono, a po tej aferi s stavami nisem podpisal prav nobene. Narejena mi je bila ogromna škoda.

Do danes torej še niste dočakali nobene uradne razlage ali potrdila Uefe?
Ne. Ne jaz ne Joc Pečečnik. Oba sva bila na zaslišanju. Spraševali so me tri ure, a skoraj nič o tekmi. Dopovedoval sem jim, da sem vendarle napadalec. Kakšno povezavo imam z vratarjem, če so bili Ukrajinci trikrat boljši od nas? Pošteno so nas premagali, igralci pa smo bili očrnjeni v medijih. To me najbolj boli.

Ko bom trener, se bo še vedno pisalo o tem, zato hočem, da Uefa pojasni, kaj, zakaj in kako. Sam imam zaradi tega ogromno škodo. Še danes se ozirajo za mano po cesti in pravijo, poglej ga, to je on, ki stavi.

Interblocku je pomagal do pokalne in superpokalne lovorike. Foto: Vid Ponikvar

To je posledica druge afere, ko ste bili udeleženci ilegalnih stav v Mariboru.
Res je, stavil sem. Daleč od tega, da bi to zanikal, a nikoli v življenju se nisem prodal, nikoli nisem igral na svojo tekmo, niti ni bilo nikoli dokazano, da sem. Bilo je tako, da smo imeli osebo, ki je nosila denar v Avstrijo. Tam so bile boljše stavne kvote, za razliko od nas pa si lahko takrat igral tudi samostojno stavo, le z enim parom. Vedno sem stavil le s svojim denarjem. Od nikogar si ga nisem izposodil, še manj ukradel. Nobenega nisem namočil, vse je bilo legalno. Potem pa so šle zadeve v večje številke. Veliko ljudi je to počelo, oni pa so začeli sprejemati nase in delali na črno. A tega nisem vedel.

Kako je sploh živeti s takšnim madežem?
Rad bi pridobil trenersko licenco PRO. A če se ne bo kaj spremenilo pri tej aferi Uefe, se ne bom več spuščal v nogomet. Tako me bo vedno spremljal črn madež, vedno bo nekaj ob mojem imenu. V tem primeru ne bom trener, ampak bom raje zaplul v druge vode.

Hočem, da Uefa razišče zadevo. Nočem nobene odškodnine, želim le, da imam za naprej oprano ime. Za to si bom prizadeval na vse kriplje, saj mi ni vseeno.