SiolNET. Sportal Nogomet
1,17

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Dominika Čonč, igralka AC Milan in kapetanka slovenske reprezentance

Mariborčanka v dresu slovitega kluba, ki jutra začenja z meditacijo #video

1,17

termometer

Dominika Čonč
27-letna Mariborčanka Dominika Čonč, ena najbolj ključnih igralk v slovenski ženski nogometni reprezentanci, je lansko poletje podpisala enoletno pogodbo z AC Milan. Pogovarjali smo njenem nogometnem razvoju in športni prihodnosti. Foto: Ana Kovač

Dominika Čonč je prva Slovenka, ki je oblekla dres enega najbolj prestižnih italijanskih nogometnih klubov AC Milan. 27-letna Mariborčanka, ki velja tudi za enega najtrdnejših stebrov slovenske ženske nogometne reprezentance, s svojim zgledom, ki dokazuje, da je res prav vse mogoče, želi navdihovati druge. Verjame, da se dobro z dobrim vrača in da si svojo usodo vsak kroji sam. Tudi zato svoja jutra že nekaj let začenja z meditacijo.


S 27-letno Mariborčanko Dominiko Čonč, nogometašico, ki se najbolje znajde v zvezni vrsti, smo se pogovarjali o obdobju v karanteni, prvih korakih v svet nogometne igre, predsodkih, igranju na največjem italijanskem nogometnem odru in slovenski nogometni reprezentanci ter prihodnosti, v kateri bi bil ženski nogomet korak ali več njih bližji moškemu.


Zaradi pandemije in zaprtih mej je več kot dva meseca preživela v Sloveniji. Najdlje v zadnjih desetih letih, ko je zaradi nogometa živela v petih različnih državah. Zaradi pandemije in zaprtih mej je več kot dva meseca preživela v Sloveniji. Najdlje v zadnjih desetih letih, ko je zaradi nogometa živela v petih različnih državah. Foto: Ana Kovač

Dominika, tudi vi ste ena izmed tistih, ki so čas karantene izkoristili tudi za druženje z najbližjimi, starši, staro mamo, za kar nam prevečkrat zmanjka časa. Menda je minilo že desetletje, odkar ste bili nazadnje tako dolgo doma. Kako ste, poleg treningov, izkoristili nepričakovano obilje časa?

Res je, že zelo dolgo nisem toliko časa preživela v Sloveniji. Domov sem pripotovala po reprezentančni tekmi s Kosovom, ki je bila na sporedu 10. marca. Reprezentančna akcija je bila tudi razlog, da sem sploh lahko odpotovala iz Italije. Po tekmi sem, namesto da bi se vrnila v Italijo, zaradi koronavirusa odpotovala v Slovenijo in tukaj tudi ostala.

No, potem pa so se stvari zaradi pandemije dokaj hitro zaostrile, meje so se zaprle in moje bivanje v Sloveniji se je zavleklo.

Prejšnjo nedeljo sem se po več kot dveh mesecih vrnila v Italijo. V naslednjih dneh naj bi začeli trenirati po skupinah. Na odločitev, ali bomo z ligo nadaljevali, še čakamo.

VIDEO: Poglejte, kdo je nogometni vzornik Čončeve, za kateri klub je kot majhna deklica stiskala pesti in katera je njena najljubša tekma.

Kakšno je vaše mnenje glede nadaljevanja lige? V Sloveniji sta ženska nogometna liga in druga moška liga že končani, kar marsikomu ni bilo pogodu.

Jaz osebno si želim igrati. Zakaj? Ker se z ekipo borimo za uvrstitev v ligo prvakinj. Poleg tega sem dobro trenirala tudi v Sloveniji in sem pripravljena na izzive. Res si želim, da bi sezono nadaljevali.

Julija lani je z italijanskim klubom AC Milan Femminile podpisala enoletno pogodbo. Januarja se ji je v klubu rdeče-črnih pridružila še ena Slovenka, napadalka Pamela Begić. Julija lani je z italijanskim klubom AC Milan Femminile podpisala enoletno pogodbo. Januarja se ji je v klubu rdeče-črnih pridružila še ena Slovenka, napadalka Pamela Begić. Foto: Proelium sports agency

Kako ste sicer zadovoljni v Italiji? Vam je italijanska miselnost blizu? V preteklosti ste igrali tudi v Španiji, kjer je verjetno čutiti podoben temperament …

Res je, mentaliteta je precej podobna in to mi ustreza. Sicer pa verjamem v to, da tako kot se ti vedeš do drugih, tako ti bodo oni vračali, in to ne glede na to, od kod prihajaš in prihajajo drugi.

Sicer pa mi bolj ustreza, da je nekdo odprt in bolj občutljiv, kot pa hladen in zadržan.

Igrala sem tudi na Danskem, pa tudi tam nisem imela nobenih težav. Če se znaš odpreti, boš vedno našel neko sorodno dušo.

Kako bi opisali razliko med klubom, kot je AC Milan Woman (Femminile), in prejšnjimi? Ste tudi sami čutili strahospoštovanje do kluba?

Ni bilo strahospoštovanja. Samo navdušenje in čast, da lahko igram za tako velik klub. Zelo sem bila tudi pozitivno presenečena. Vsi, ki z nami delajo, so zelo prijazni.

Kako močna je ločnica med ženskim in moškim delom AC Milan?

Precejšnja, tudi treniramo na različnih lokacijah. Oni so v Miranellu, mi pa v Vismari, kjer je tudi Interjeva mladinska šola.

Tekme igramo v Monzi, približno 20 minut vožnje iz Milana.

Dominika Čonč Foto: Ana Kovač

Kakšna je raven igre v italijanski ligi? Je višja kot v drugih ligah, ki ste jih izkusili?

Italijanska in španska liga sta dokaj enakovredni, s tem da je v Italiji razlika v tem, da je med klubi ogromen razkorak. To pomeni, da smo na vrhu razpredelnice Juventus, Fiorentina, mi in Roma, približuje se nam tudi Inter, potem je še nekaj ekip, ki so nekje na sredini, in potem preostale, ki so bolj na dnu lestvice.

Razlika med vrhom in dnom je veliko večja kot v Španiji, kaj šele v Angliji, kjer je ženska liga na res vrhunskem nivoju.

Veste, s čim ste prepričali vodstvo AC Milan Woman, da so vas povabili v svojo sredino?

V klub sem prišla prek svojega agenta. Kaj točno jih je prepričalo, ne vem, verjetno pa kar skupek vsega, klubskih in reprezentančnih akcij.

Dominika Čonč in njena zgodba:

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

I was asked to find a “life happiness”. Quite interesting thing I need to say. Until now, I thought that football is just that (and of course it is still the best job in the world), but during the past weeks I had a lot of time to think and I asked myself what (next to football) truly makes me happy. I came to a conclusion that what truly makes my heart jump is making a difference in someone’s life. When my word, example or just a smile pushes someone to go over his fears, doubts and change his life for the better. So I decided to start a new project...a sort of a podcast where I will be sharing my story along with the stories of people who are chasing and living their dreams, who are constantly going over their fears and out of their comfort zone and who are not afraid to be themselves. Through that I will try to show you that everything is possible and encourage you to pursue your dreams, to believe in yourself and to dare to step out of your comfort zone and into the freedom. Here is the first episode which tells you my story and more importantly my struggles and how I overcame them in order for me to live my dreams now. Hope you will enjoy it! ☺️

A post shared by Dominika Čonč (@dominikaconc7) on

Kaj pa slovenska?

O tem, če sem povsem odkrita, sploh ne morem govoriti, saj že dolgo niti ne živim niti ne igram v Sloveniji, zato težko ocenim. Niti se ne spomnim, kdaj sem si zadnjič ogledala tekmo slovenske ženske lige.

Kaj pa sam odnos do ženskega nogometa? V Sloveniji veliko podpore nima, kaj pa v Italiji? Je sprejemanje večje, medijska in sponzorska podpora tudi?

Vedno se bo našel nekdo, ki bo imel povedati nekaj slabega o ženskem nogometu. To se dogaja povsod. Mislim pa, da je lansko svetovno prvenstvo na področju ženskega nogometa poskrbelo za velik preskok.

V Italiji je to zelo opazno. Za to so seveda poskrbele Italijanke, ki so na prvenstvu dosegle dober rezultat (uvrstitev v četrtfinale) in so od prvenstva naprej v domovini prave zvezde. Ko se z našo kapetanko Valentino Giacinti sprehajamo po ulici, jo ljudje ustavljajo, pristopijo …

Skratka, je pa bilo svetovno prvenstvo potrebno zato, da so ljudje sploh vedeli, da tudi ženske igrajo nogomet.

Nekateri so ga obsojali, ne da bi sploh videli, kako ženske igrajo. Marsikdo je zdaj spremenil mnenje in v Italiji se to zelo opazi. Tudi v številu navijačev na tekmah, pri kupovanju dresov z našimi imeni, sponzorski podpori in podobno.

"Vedno se bo našel nekdo, ki bo imel povedati nekaj slabega o ženskem nogometu. To se dogaja povsod. Nekateri ga obsojajo, ne da bi ga sploh videli." "Vedno se bo našel nekdo, ki bo imel povedati nekaj slabega o ženskem nogometu. To se dogaja povsod. Nekateri ga obsojajo, ne da bi ga sploh videli." Foto: Ana Kovač

Preseliva se še v slovensko izbrano vrsto, kjer imate zelo pomembno vlogo, vlogo kapetanke reprezentance. Kako daleč bi rekli, da seže domet slovenske reprezentance? Trenutno ste na 49. mestu Fifine lestvice, kar je najvišje v zgodovini, ter na tretjem mestu kvalifikacij za uvrstitev na Evro 2021.

Naš domet sega zelo daleč. Mislim, da smo dokazale, da razmišljanje o tem, da bi se uvrstile na Euro 2021, ni nekaj nemogočega.

Ne, da je mogoče, to nam bo tudi uspelo.

Bi pa bil to ob vložku, ki je namenjen slovenskemu ženskemu nogometu, res velik dosežek.

Mislim, da v reprezentanci iz nič delamo čudeže in kaj šele bo …

Še posebej zdaj, ko bo kar nekaj reprezentantk poleti odšlo igrat v tuje klube. Prav to, igranje v tujini, je prvi in najpomembnejši pogoj za to, da z reprezentanco nekaj dosežemo.

Za zdaj je preskok iz slovenske lige na evropsko in svetovno igrišče preprosto prevelik. Zato pride na primer do tega, da smo do neke točke konkurenčne Nizozemkam, ki so svetovne podprvakinje, nato pa nam zbranost popusti in iz prekinitev dobimo dva zadetka.

"Zadnji dve leti je preskok v slovenski reprezentanci ogromen." "Zadnji dve leti je preskok v slovenski reprezentanci ogromen." Foto: Ana Kovač

Omenili ste že, da se je s spremembo trenerskega štaba marsikaj spremenilo. Borut Jarc je na mestu selektorja nasledil Damirja Roba. Kje je sprememba najopaznejša?

Res je, zadnji dve leti je preskok v reprezentanci ogromen. Če sem povsem konkretna: dvakrat smo igrale proti nizozemski reprezentanci in dvakrat vodile. Če bi imele malo več izkušenj – v naši ekipi je glavnina zelo mladih igralk, starih od 18 do 20 let –, bi bil rezultatski razplet morda drugačen.

Največji preskok se opazi v energiji, v tem, da vsak točno ve, kakšna je njegova vloga, kakšna je hierarhija, pri čemer se vsi zavedamo, da smo v ekipi vsi členi pomembni. No, predvsem pa je pomembno to, da so v nas vsadili prepričanje v to, da lahko. Da zmoremo. Da se lahko uvrstimo na Evro.

Vse delamo za isti cilj. In vsi smo pomembni.

V Sloveniji je obisk tekem ženske lige precej skromnejši kot pri moških, pa tudi vse moške tekme se ne morejo ravno hvaliti z obiskom. Koliko navijačev se zbere na vaših tekmah?

Zelo različno, odvisno od nasprotnika. Na derbiju z Interjem je bil stadion – mislim, da sprejme 5000 ljudi – razprodan. Verjamem pa, da bi bilo navijačev, če bi igrale na našem stadionu v Monzi, še več.

Dominika Čonč Foto: Ana Kovač

Hodite na tekme, kot navijačica?

Da, seveda. Že od nekdaj. Z očetom sva hodila v Ljudski vrt, še preden je bil ta prenovljen. To pomeni, da sem že s petimi, šestimi leti začela obiskovati nogometne tekme.

Kako je bil oče navdušen nad vašo odločitvijo, da se lotite nogometa? Menda ste kot otrok sanjali o tem, da bi vihteli teniški lopar?

Res je. Ko sta me starša vprašala, s čim bi se ukvarjala, saj z nečim sem se morala (smeh, op. p.), sem odgovorila, da s tenisom.

Ne vem, zakaj, morda zato, ker se je ravno takrat na televiziji vrtel tenis in mi je bilo všeč, ko so v zrak dvignili pokal. Dobro je bilo videti (smeh, op. p.).

No, ampak oče je očitno že takrat vedel, da česarkoli se bom že lotila, to ne bo samo hobi, ampak bo resna zadeva, in takrat zelo hitro pride tudi do zahtev po vse večjem finančnem vložku.

Sem si pa menda že kot majhna deklica, ko sem prvič lahko sama izbrala darilo za rojstni dan, izbrala žogo, tako da nekaj je na tej moji povezavi z nogometom.

Dominika Čonč Foto: Ana Kovač

Ste se pogosto srečevali s stereotipnimi predstavami, češ da nogomet ni šport, ki bi bil primeren za dekleta?

Uf, zelo pogosto. K sreči pa nikoli v lastni družini – doma so me pri nogometu od nekdaj zelo podpirali. To je pravzaprav edina konstantna podpora v mojem življenju.

Kariero sem začela pri NK Železničar v Mariboru ... Bila sem edino dekle v ekipi.

Deklica z dolgimi blond lasmi?

(Smeh, op. p.). Ne, takrat s kratkimi. Bila sem kot fantek. Dokler moji starši na tekmah niso začeli navijati, nekateri sploh niso vedeli, da je v ekipi tudi punčka.

Moram reči, da takrat nisem čutila predsodkov, so se pa ti pojavili pozneje – ko kar naprej poslušaš, da nisi dovolj dober, da nogomet ni za dekleta, da ne moreš dobiti kluba v tujini in podobno.

Ste si potem zadali, da dokažete nasprotno? V spletnem pogovoru z Marcosom Tavaresom, kapetanom NK Maribor, ste na vprašanje, kako bi bilo naslov vaši knjigi, če bi jo napisali, odgovorili, da jo boste in da bo naslov Vse je mogoče.

Da, že od nekdaj sem si želela in v to tudi verjela, da bom postala profesionalna igralka nogometa.

To željo sem neprestano gojila v svoji glavi in zadala sem si, da bom naredila maksimalno vse, kar lahko, da pridem do želenega cilja. Tudi če mi to ne bi uspelo, bi vedela, da sem storila vse, kar je bilo v moji moči, in ne bi ničesar obžalovala.

Verjamem v to, da če se res trudiš in znaš, se ti poti odprejo. Kolikor daješ, toliko dobiš. Kar daješ, to dobiš nazaj.

Predsednik Uefe Aleksander Čeferin zelo poudarja pomembnost ženskega nogometa, ki da ga je treba tudi finančno in medijsko bolj podpreti. Opazite razliko, odkar je on za krmilom Uefe?

Največja razlika in preboj se mi zdi, da se je zgodil lani na ženskem svetovnem prvenstvu. Zagotovo je dobrodošlo, da je za krmilom Uefe nekdo iz Slovenije.

Zdi se mi, da se stanje izboljšuje na vseh segmentih. Težko zdaj sodim, ali je za vse skupaj zaslužen samo on, saj nimam vpogleda v celotno ozadje, je pa dejstvo, da je zagotovo tudi on pripomogel k vsemu temu, kar se je v zadnjem času dogajalo, tudi glede slovenske reprezentance.

Dominika Čonč Foto: Getty Images

Kaj je največja razlika oziroma sprememba v vaši reprezentanci in kje vidite vi največjo razliko v primerjavo s preostalimi reprezentancami?

Za zdaj je največja razlika v naši reprezentanci sprememba vodstva in to, da se vsi trudijo, da imamo več reprezentančnih akcij kot prej, a še vedno je to premalo.

Če je Uefin termin deset dni na tekmo, nam dajo na tekmo tri dni in je to to.

Preostale reprezentance se pripravljajo precej dlje kot me, igralke so na pogodbah in podobno.

Lahko rečemo, da gre na bolje, tudi na NZS nam pomagajo, je pa še ogromno manevrskega prostora na področju promocije.

Ko igramo reprezentančno tekmo, večina Slovenije za to sploh ne ve. Za medije smo večinoma nezanimive. Vsaj smo bile do zdaj.

Kaj pa na področju plačilne (ne)enakosti med nogometaši in nogometašicami? Opažate, da bi se razkorak zmanjševal?

Vem, da javnost meni, da imajo nogometaši previsoke plače, meni pa se zdi, da če ne bi toliko denarja tudi prinesli, jih tudi v klubu ne bi tako bogato plačevali.

Ne pravim, da bi ženske morale biti plačane enako, že zato ne, ker moški res prinesejo toliko več denarja, je pa res, da si zaslužimo več in da je razlika v plačah prevelika.

Če pridemo do točke, ko bodo ljudje začeli spremljati ženski nogomet, ko bodo naše tekme prenašali na televiziji, ko jih bodo navijači hodili spremljat v živo, bomo prinesle več denarja in bomo zato lahko tudi več plačane.

Dominika Čonč Foto: Ana Kovač

Nogometno pot ste začeli v Mariboru, v svojem rojstnem kraju, bi jo tu želeli tudi končati?

Seveda. Pod pogojem, da bi v Mariboru imeli močan ženski klub. Mislim, da bi NK Maribor moral imeti tudi ženski klub, tako kot ga imajo vsi močnejši evropski klubi. Ženska ekipa je v primerjavi z moško res skromen finančni vložek.

Vedno pravim, da je odlično igrati v tujini, a kariero je najlepše končati doma.

Moja družina je nekaj najlepšega v mojem življenju, a če želim igrati nogomet in živeti svoje sanje, ta hip preprosto ne morem živeti v Sloveniji.

Kako dolgo se še vidite v tekmovalnem nogometu?

Uf, dolgo, kakor dolgo bo šlo. Veliko vlogo bo pri tem odigrala glava.

Od tega, kaj misliš o sebi, je odvisno, kako se počutiš, kako deluješ in tako naprej …

Kar zadeva mene osebno, mislim, da imam najboljše življenje.

Dominika Čonč je svojo nogometno pot pri 13. letih začela pri NK Železničar v Mariboru. Šest let pozneje, ko v moški vrsti ni več smela igrati, se je pridružila ŽNK Maribor, nato pa sezono odigrala v dresu Krke, kjer je prvič zaigrala tudi sezono v Ligi prvakinj.

Sledila je selitev v ZDA, kjer je na univerzi v Tennesseeju končala študij in igrala za tamkajšnjo univerzo. Po štirih letih se je vrnila v Slovenijo, kjer je polovico sezone nosila dres Pomurja, drugo polovico sezone pa je odigrala v domačem Mariboru.

Leta 2016 je podpisala svojo prvo profesionalno pogodbo. V sezoni 2016/2017 je nosila dres danske ekipe Fortuna Hjorring, kjer je drugič zaigrala v Ligi prvakinj.

Leto pozneje se je prvič preizkusila v Španiji, kjer je igrala za ekipo RCD Espanyol de Barcelona, sezono 2018/2019 pa je brcala žogo za španski klub Malaga CF.

Julija lani je podpisala enoletno pogodbo z AC Milan. Že oktobra je bila razglašena za igralko meseca.

Od 16. leta je redna članica slovenske ženske nogometne reprezentance, zadnje obdobje tudi kot kapetanka.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 21
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin