Ponedeljek, 10. 6. 2019, 16.00
4 leta, 10 mesecev
Senol Günes, avtor turškega nogometnega čudeža
Človek, ki je dvignil Turčijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,61
Senol Günes je poskrbel, da Turki spet močno verjamejo v svojo nogometno reprezentanco.
Turki so v soboto poskrbeli za največji šok v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 in z 2:0 premagali svetovne prvake Francoze, ki tako ponižani niso bili že dolgo. Za prebujenjem turškega reprezentančnega nogometa, ki je že nekaj let v zatonu, je poskrbel človek, ki je Turke leta 2002 popeljal do brona na svetovnem prvenstvu, Senol Günes. Kaj se skriva za turškim nogometnim čudežem in kdo je ta 67-letni trener, ki se lahko pohvali, da so po njem že za časa življenja poimenovali štadion?
Turčija vse od leta 2002, ko je pripravila največje presenečenje svetovnega prvenstva na Japonskem in v Južni Koreji, ni nastopila na največjem nogometnem tekmovanju. Vmes je sicer dvakrat zaigrala na evropskih prvenstvih in nase opozorila predvsem leta 2008, ko se je po dramatični četrtfinalni tekmi proti Hrvaški pod vodstvom Fatiha Terima prebila do polfinala, a to je bil le krajši trzljaj, ki je spomnil na največji uspeh v zgodovini turškega nogometa. Bron, pod katerega se je podpisal Senol Günes.
Ta zdaj 67-letni trener je prej vodil Boluspor, Istanbulspor, Sakaryaspor, Antalyaspor in Trabzonspor, katerega legenda je. Med nogometno potjo, ki jo je prebil med vratnicama, je namreč s Trabzonsporjem v 15 letih osvojil vseh šest naslovov turškega prvaka, s katerimi se ponaša ta klub. Turško klop je grel do leta 2004, ko je po neuspešnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo odšel. Potem se je preselil nazaj na klop Trabzonsporja, pri katerem ima status največje legende. Da je tako, potrjuje ime, ki ga nosi ta štadion za več kot 38 tisoč gledalcev – štadion Senola Günesa.
Kako je Turčija leta 2002 prišla do bronaste medalje:
Brazilija : Turčija 2:1 (0:1)
Ronaldo 50., Rivaldo 87./11m; Hasan Sas 45.
Kostarika : Turčija 1:1 (0:0)
Pakrs 86.; Emre 56.
Turčija : Kitajska 3:0 (3:0)
Hasan Sas 6., Bülent 9., Ümit Davala 85.
Osmina finala:
Japonska : Turčija 1:2 (0:1)
Ümit Davala 12.
Četrtfinale:
Senegal : Turčija 0:1* (0:0, 0:0)
Ilhan 94.
Polfinale:
Brazilija : Turčija 1:0 (0:0)
Ronaldo 49.
Tekma za tretje mesto:
Južna Koreja : Turčija 2:3 (1:3)
Eul-yong 9., Chong-gug 93.; Sükur 1., Ilhan 13., 32.
*-po podaljških
Kar 27 let je čakal na prvo prvenstveno lovoriko
V drugem mandatu na klopi Trabzonsporja je bil z njim v prvenstvu drugi in spomnil na najbogatejša leta v klubski zgodovini, pri katerih je sodeloval. Podobno je bilo v FC Seoulu, kamor se je po kratki epizodi pri Trabzonsporju preselil in z njim postal južnokorejski podprvak, uvrstil pa se je tudi v finale tamkajšnjega pokala. Po dveh letih v Aziji se je leta 2009 vrnil v Turčijo in spet pristal pri Trabzonsporju. Tokrat je z njim spet pristal na drugem mestu prvenstvene lestvice, osvojil pa je tudi pokal in superpokal. Leta 2014 se je za leto dni preselil na klop Busasporja in ga popeljal do finala pokala.
Z Bešiktašom je igral tudi v ligi prvakov.
Velik izziv je dočakal leta 2015, ko je prvič prevzel kakšnega od velikanov turškega nogometa, enega izmed članov velike trojice Bešiktaš in z njim prvič po 27 letih zelo uspešne trenerske kariere prišel do naslova državnega prvaka. Črno-bele je popeljal do naslova leta 2016 in uspeh ponovil leto pozneje. To sta bili prvi prvenstveni lovoriki za Bešiktaš po letu 2009 in dve od štirih, ki jih je 15-kratni turški prvak osvojil v zadnjem četrtstoletju.
Turčijo je spremenil čez noč
Marca letos so se Turki po neuspešnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018, v katerih so bili daleč od uvrstitve na zaključni turnir, in polomu v ligi narodov, v kateri so končali na zadnjem mestu, odločili za spremembo na selektorjevem položaju.
Legendarni Romun Mircea Lucescu se na klopi Turčije ni najbolje znašel.
Namesto Romuna Mircee Lucescuja, ki je v 17 tekmah zmagal samo štirikrat, ob tem pa nanizal sedem porazov in šest remijev, so se odločili, da po 15 letih nazaj povabijo Günesa. Ta je izziv z veseljem sprejel, do konca sezone sedel na dveh vročih stolčkih, potem pa zapustil Bešiktaš. Dokončno je postal selektor Turčije, podpisal štiriletno pogodbo, do konca kvalifikacijskega ciklusa za svetovno prvenstvo 2022, in takoj poskrbel za eno lepših zgodb evropskega nogometa v letošnjem letu.
Incident, ki je dvignil veliko prahu
Vrhunec incidentov se je zgodil v 55. minuti pri izidu 0:0, ko se je Olsün nenadoma zgrudil na tla in povzročil prekinitev tekme. Kmalu je postalo jasno, zakaj, nesrečnega trenerja pa so takoj prepeljali v bolnišnico in ga oskrbeli z nekaj šivi. Po tem dogodku nogometaši Bešiktaša niso več hoteli nazaj na igrišče, po nekaj tednih pa so pri turški nogometni zvezi sprejeli presenetljivo odločitev in tekmo registrirali s 3:0 za Fenerbahče, ki se je tako uvrstil v finale.
Močno je zarezal v tkivo turške reprezentance
Pri 38 letih je v reprezentanco vrnil Emreja Belozogluja.
Kako se je Günes lotil izziva? Močno je zarezal v tkivo turške reprezentance in močno spremenil njeno podobo. Poskrbel je za precej presenetljivih potez, ob katerih se je marsikdo čudil, a zdaj mu vsi ploskajo. Temelj je postavil tako, da je iz Istanbul Basaksehirja, ki je v zadnjih letih vseskozi pri vrhu turškega nogometa, potegnil skorajda celotno zvezno vrsto.
Tako je v reprezentanco zacementiral Mahmuta Takdemirja, ki je do 31. leta zbral le osem reprezentančnih nastopov, zdaj pa je eden ključnih mož Turčije. Podobno velja za Irfana Cana Kahvecija, ki je star 23 let in je do prihoda zdajšnjega selektorja nastopil samo šestkrat.
Še večje presenečenje je bil vpoklic Emreja Belozogluja, turškega nogometnega čarovnika, ki je včasih igral za milanski Inter in globok pečat pustil pri Galatasarayu, s katerim je leta 2000 osvojil pokal UEFA. Tehnično izjemnega vezista, ki je eden večjih produktov v zgodovini turškega nogometa, a je star – 38 let. Emre je po izteku pogodbe z Basaksehirjem zdaj sicer brez kluba in je napovedal, da bo letos poleti končal bogato nogometno pot, a morda si ravno zaradi izjemnega vzpona turške reprezentance premisli.
Iz Basaksehirja, ki je bil v tej sezoni turški prvak, je Günes potegnil tudi vratarja Merta Günoka, ki je prej za Turčijo zaigral samo šestkrat in ga v reprezentanci ni bilo več kot štiri leta.
Vse se vrti okoli dragulja iz Rima
Velika poteza je bila tudi vrnitev odličnega strelca Bešiktaša Buraka Yilmaza, ki je pred leti navduševal tudi v ligi prvakov kot član Galatasaraya. Naprej je porinil tudi 22-letnega levega bočnega branilca Zekija Celika, ki navdušuje v francoskem Lillu. Pod Günesovim vodstvom je odigral štiri tekme. Toliko, kot jih je prej za Turčijo skupaj.
Podobno velja za krilnega napadalca Kenana Karamana, ki je star 25 let in je član nemškega Düsseldorfa. Debi je Günes omogočil vezistu Bešiktaša Dorukhana Tökoza, ki je star 23 let. Podobno velja tudi za 21-letnega branilca italijanskega Sassuola Meriha Demirala, ki je nezamenljiv v ožji Olsunovi obrambi.
Mladi as Rome Cengiz Under je gonilna sila nove Turčije.
Ključe igre Turčije je njen novi selektor ponudil Cengizu Underju, ki je zvezda prve italijanske lige, v kateri navdušuje v majici Rome, pri kateri ga verjetno ne bomo spremljali več dolgo. Največji evropski klubi nezadržno trkajo na vrata pisarn kluba, ki domuje na Olimpijskem štadionu v Rimu in ne sprašujejo za ceno. Že zdaj je jasno, da bodo pri Romi, ki ga je leta 2017 prav tako iz Basaksehirja pripeljala za 14 milijonov evrov, mastno zaslužili. Verjetno bodo v klubsko blagajno pospravili nekajkratnik tistega, kar so zanj pred dvema letoma plačali. Toliko bolj, če bo igral tako dobro, kot je igral pri zmagi nad Francijo, ki ji je zabil tudi gol.
Nova Turčija pod vodstvom Senola Günesa:
Albanija : Turčija 1:2 (0:1)
Yilmaz 21., Calhanoglu 55.
25. marec 2019, kvalifikacije za EP 2020:
Turčija : Moldavija 4:0 (2:0)
Kaldirim 24., Tosun 26., 53., Ayhan 70.
30. maj 2019, prijateljska tekma:
Turčija : Grčija 2:1 (2:0)
Ünder 11., Karaman 17.; Kourmpelis 90.
2. junij 2019, prijateljska tekma:
Turčija : Uzbekistan 2:0 (1:0)
Celik 17., 57.
8. junij 2019, kvalifikacije za EP 2020:
Turčija : Francija 2:0 (2:0)
Ayhan 30., Ünder 40.
Francozi potolčeni, kot že dolgo niso bili
Prav tekma proti svetovnim prvakom je bila tista, s katero so Turki najmočneje opozorili na to, da se z njimi dogaja nekaj zanimivega. Ne samo zato, ker so Francoze premagali z 2:0, ampak še bolj zato, ker so jih ob tem povsem nadigrali. Francozi v več kot 90 minutah tekme v Konyi, kjer domuje Konyaspor Nejca Skubica, niso sprožili niti enega strela v turška vrata! Kako nebogljeni so bili, potrjuje dejstvo, da je edini reprezentant svetovnih prvakov in evropskih podprvakov, ki si je po tekmi zaslužil pozitivne ocene, njihov vratar Hugo Lloris.
Razočarani francoski zvezdniki po tekmi v Konyi, ki so jo izgubili z 0:2.
Njihova zmaga je bila šokantna, a ne slučajna. Da je Olsunova Turčija nekaj povsem drugega od tistih, ki smo jih spremljali v zadnjem desetletju, smo namreč lahko ugotovili že pred časom. Pred prihodom zdajšnjega selektorja so Turki v zadnjih desetih tekmah zmagali samo dvakrat, potem so začeli nizati zmage eno za drugo in so zdaj pri številki pet. Kar je še pomembneje, pa je dejstvo, da so pri vsaki od zmag nadigrali svojega tekmeca in do njih prišli povsem zasluženo.
Kvalifikacije za evropsko prvenstvo so začeli z zmago z 2:0 na zahtevnem gostovanju pri Albaniji v začetku marca, potem so tri dni pozneje doma s 4:0 razbili Moldavijo, vmes na prijateljskih tekmah odpravili Grčijo (2:1) in Uzbekistan (2:0), za piko na i in zagon nove zgodbe pa na kolena spravili Kyliana Mbappeja, Antoina Griezmanna, Paula Pogbaja, Raphaela Varaneja in preostale zvezdnike francoske reprezentance.
Po treh tekmah samevajo na vrhu kvalifikacijske skupine H s stoodstotnim izkupičkom devetih točk. Zabili so osem golov, prejeli niso nobenega.
Že zdaj odlični, a bi lahko bili še boljši
"To je reprezentanca, ki ni sposobna samo osvojiti prvih dveh mest v naši skupini in se uvrstiti na evropsko prvenstvo, ampak še marsičesa drugega. Če bodo Turki igrali tako, kot igrajo v zadnjem času, to drži kot pribito. Povsem zasluženo so nas premagali in nas nadigrali. Zamisliti se bomo morali," je Turkom in njihovemu selektorju po sobotni tekmi najlepše priznanje podal selektor Francije Dider Deschamps. Eden treh ljudi v zgodovini nogometa, ki so svetovni prvaki postali kot igralci in tudi trenerji.
Lahko 67-letni trener ponovi uspeh, ki ga je dosegel leta 2002, ko je Turčijo popeljal do brona na svetovnem prvenstvu?
Ob vseh pohvalah po odmevni zmagi nad Francozi je tisto, česar se vročekrvni turški navijači še bolj veselijo, to, da so bili Turki v soboto močno oslabljeni. Manjkala sta namreč kar dva pomembna nogometaša. Napadalec Cenk Tosun, za katerega je Everton lani Bešiktašu odštel 22 milijonov evrov, in zvezdnik Milana Hakan Calhanoglu, ki je v vrste sedemkratnega evropskega prvaka leto poprej prišel za milijon evrov manj. Kaj bo šele, ko se priključita še onadva?
