Sreda, 5. 7. 2023, 14.32
9 mesecev
PRIKLOPI ZA NOVA DOŽIVETJA
Inženir strojništva iz Celja, ki išče popolno "pošrek" linijo
Gorski ekosistem je sestavljen iz različnih profilov obiskovalcev, tudi ljubiteljev bolj adrenalinskih aktivnosti. Gorski kolesarji imajo v Sloveniji na voljo vedno več trail kolesarskih parkov. Ponovno smo se z električnim Rifterjem priklopili za nova doživetja ter se družili s predsednikom društva ŠD Nula3, v katerem se borijo za svoj gorsko-kolesarski košček prostora pod svobodnim celjskim soncem ter tam okoli urejajo, gradijo ter vzdržujejo trail steze.
Predsednik ŠD Nula 3 je bil pobudnik trail parka v Celju. Proge parka, prve so zaživele julija 2021, je skupaj s prostovoljci tudi sam pomagal postaviti. Gorsko kolesarjenje še zdaleč ni zgolj vrtenje pedal, uživanje na spustu ali občasno urejanje gorskokolesarskih poti. Veliko izzivov predstavlja predvsem urejanje poti in tras za gorske kolesarje, ki so z nekaj ur vrtenja lopat, grabelj in krampov primerne za gorske kolesarje, dogovarjanje z lastniki in pristojnimi institucijami. Tridesetletni David Ropotar, predsednik ŠD Nula 3, ki danes celostno skrbi za celjski trail center, je po izobrazbi inženir strojništva. Ukvarja se z orodjarstvom, ima tudi lasten posel. Veliko časa preživi tudi za računalnikom, gorsko kolesarjenje pa mu predstavlja prepotreben vsakodnevni pobeg v naravo.
Priklopi za nova doživetja z električnim Rifterjem
Z Davidom Ropotarjem smo se priklopili za nova doživetja z električnim Rifterjem, s katerim pri znamki ciljajo na kupce, ki želijo vozilo z ničelnim ogljičnim odtisom, hkrati pa veliko potujejo v naravo, po možnosti s kolesom, tudi med tednom. E-rifter ni izgubil prav nič vsestranske uporabnosti (tako je mogoče kolo še vedno naložiti v avtomobil kar skozi zadnja vrata), funkcionalnosti, priročnosti. Cenili ga bodo predvsem aktivni posamezniki oziroma družine z velikimi potrebami, tudi s psom, ki veliko časa preživijo aktivno, v naravi. Tudi gorski kolesarji, ki jih je pri nas iz leta v leto več in s katerimi močno vez gradi tudi znamka Peugeot.
Rifter tako nagovarja ljudi z aktivnim življenjskim slogom in tudi širšo skupino uporabnikov, tako da jih spomni na aktivno preživljanje prostega časa in spodbudi umik iz urbanega okolja v naravo, ki omogoča duševno sprostitev.
Počitek možganov v naravi
Kot pravi, se je v gorskem kolesarstvu znašel povsem naključno. "Gledal sem druge ljudi, kako v tem uživajo. Jaz sem včasih vozil motokros, to me je zaposlilo v popoldanskem času. Ko je nastopila služba, sem dal motokros na stran ter iskal drug hobi. Malce sem videl druge kako kolesarijo, dobil nekaj navdiha na socialnih omrežjih. S tem sem se pričel ukvarjati približno pred petimi leti. Glavni razlog? Aktivnost mi predstavlja odlično sprostitev. Adrenalin ni na prvem mestu. V mojem primeru je na prvem mestu, da pozabim na aktualne težave. Gorsko kolesarjenje je pač takšno, da če imaš eno uro časa, lahko greš pogosto. Moj popoln dan na kolesu je v bike parku, kjer ni treba goniti v hrib, kjer je vlečnica, kjer so raznolike proge in dobra družba. V Sloveniji na žalost ni veliko takih lokacij, ki bi imela tudi gondole, razen Pohorja ali Kočevja, kjer je moč na vrh dostopiti s kombiji. Na večini ostalih destinacij po Sloveniji je treba na vrh kar klasično, 'na noge'. Pa tudi to ni težava, tudi to je del izkušnje, velikokrat se tako recimo v dobri družbi vzpona na vrh sploh ne spominjam," uvodoma pove David Ropotar.
Kako se je začela zgodba celjskega traila?
Tudi sam občuti ekspanzijo priljubljenosti gorskega kolesarjenja. "To je bilo še posebej opazno v času koronavirusa, ko so bili ljudje bolj doma. Na nek način je bilo to dobro, prodalo se je ogromno koles, naredilo se je ogromno nekih novih trailov. Mislim pa, da se je do sedaj vse normaliziralo. Relativno majhen odstotek teh ljudi je ostal v tem športu. Načeloma pa bi rekel, da skozi leta ta odstotek vseeno raste," razloži.
"Zgodba s celjskim trailom se je začela tako, da sem, potem ko mi je aktivnost postala vedno bolj ljuba, iskal poti, kjer bi se lahko vozil sam. Začel sem razmišljati o trailu. Po domače povedano – nisem imel pojma, v kaj se spuščam in sem tukaj v Celju v bližini Starega gradu pričel izdelovati trail. Sredi dolgotrajnega postopka se mi je posvetilo, da bi bilo dobro te poti tudi legalizirati (smeh op. p.). Lotil sem se vseh nujnih postopkov na občini in na gozdni službi ter na vseh pristojnih ustanovah. Hitro sem uvidel, da to ni tako enostavno, kot sem sprva mislil. A ker sem imel voljo, vizijo in entuziazem, so me različni udeležnci sčasoma začeli jemati resno. Z občino in Zavodom za gozdove smo tako skupaj našli prostor, kjer smo lahko regulirano začeli razvijati trail steze, na način, da je bilo vse korektno tudi na papirjih. Nič ni bilo težko, nobeni žulji in znoj, tudi zato, ker smo imeli zagon, ker so se hitro videli rezultati, steze. Ker smo se lahko vozili. Zdaj pa že prihaja drugi cikel, veliko imamo že zgrajenega, je pa treba vse vzdrževati, obnavljati. Zdaj smo na točki, ko se tudi z občino dogovarjamo, kakšna bo vizija traila za naprej. Obisk imamo, sem prihajajo kolesarji iz različnih koncev, mladi, stari," nadaljuje David Ropotar.
Ko se družba nabere, je tudi proga narejena prej
Izdelava nove poti je svojevrsten postopek. "Mesec ali dva lahko tudi samo hodimo po gozdu, iščemo, trasiramo, izbiramo, kje je najboljši, primeren teren. Zdaj med poletjem je to kar težko zaradi zaraščenosti niti ne vidiš, kje so ravnine, kje so strmine. To se ponavadi dela pozimi, ko ni toliko podrastja. Z Zavodom za gozdove vedno predebatiramo predvideno traso, nato pridejo gozdarji na lokacijo pregledat, če kje povzročamo erozijo, če so kje kakšne težave, eventuelno naredimo potencialne korekcije, potem pa začnemo z delom. Po tleh pobiramo star material, podrto drevje, ga uporabljamo za opore, odvajamo vodo, kakšno cev kje postavimo, da nam voda ne pokvari trailov. Pri izbiri, pripravi steze je med drugim pomembno, kakšen je naklon terena, zvrst samega gozda, zemlje. Tehnično gledano so pristopi k gradnji posamezne steze drugačni, se pa načeloma vsepovsod da graditi nove, spet pa je odvisno, ali se izdelujejo težje ali lažje proge, kakšen je teren," razloži David Ropotar in dodaja: "To je čisti entuziazem, čisto veselje do tega hobija, če tega ne bi bilo, to ne bi moglo obstati. Nastopijo seveda kdaj tudi kaki dnevi, ko se ti mogoče ne ljubi, pa dnevi, ko je res vrhunsko. Ko se družba nabere na trailih, je tudi delovna akcija lahko hitrejša."
V društvu je sicer okoli 70 članov. "Res aktivnih nas je okoli 30, trail pa uporablja veliko več ljudi, kot je nas članov. Marsikdo niti ne ve, kdo stoji za tem trailom. Ko so delovne akcije, ponavadi sodeluje in pomaga okoli 30 ljudi, okoli deset nas res še malce bolj angažirano sodeluje. Včasih se za delovne akcije dogovorimo čisto individualno, včasih naše namere o delovni akciji delimo tudi na socialnih omrežjih in tako dobimo še dodatno pomoč," pove.
Dinamičnost prog kot ključna prednost celjskega traila
Od preostalih trailov po Sloveniji se, kot pravi, ločijo predvsem zaradi dinamičnosti prog in velikega števila naravnih prog. "Dinamičnost je bila vseskozi naša želja. Številni traili so zgrajeni z gradbeno mehanizacijo, stroji, posledično je tudi več utrjenih poti. Pri nas se je zbrala skupina kolesarjev, ki uživa tudi v teh bolj naravnih stezah. Jaz sicer vedno rečem, da lahko pri nas kolesarijo tako tisti s poganjalčkom kot tisti zahtevnejši kolesarji. Steze se po zahtevnosti ločijo po barvah, zeleni, modri, rdeči, črni. Zelena je najlažja, črna pa najtežja. Na najlažjih lahko vidimo malčke s poganjalčki, na najtežjih pa tiste naprednejše kolesarje. Imamo jasno vizijo, da se tukaj zraven vključi občina. Zdaj smo že kar daleč v pogovorih, da se bo to kot nek javen objekt razvijalo skupaj z vsemi ostalimi in da bo to na nek način postalo del mestne športne infrastrukture. Vidimo, da je obisk velik, nismo si na začetku predstavljali, da bo takšen, zato je tudi posluh na strani pristojnih mestnih organov," meni.
Bolj kot je na "pošrek", bolje je
"Zdaj imamo šest stez. Ena izmed njih se imenuje Vesoljc, nova naravna proga, potem imamo Hudo oso, ki je podobne težavnosti, imamo flow trailse, Friderik I in Frider II, ki sta povezana skupaj. Potem imamo tudi progo, ki se v zgornjem delu imenuje Divja svinja, v spodnjem delu pa Mali pujs," našteva.
V gorskem kolesarjenju je v zadnjem času poplava novih trailov, tudi skakalnice so zelo aktualne. Kot pravi, se ljubitelji trailov med sabo radi merijo po tem, kdo gre na skakalnicah najbolj "pošrek". "Bolj kot gre na pošrek (počez op.p.), bolje je. To je naš žargon, da ne greš naravnost čez skakalnico, da se nekaj v zraku še zgodi (smeh op.p.)," razloži.
Ljubezen do gorskega kolesarjenja goji prednostno predvsem z vožnjo po trailih, pa tudi s turnim kolesarjenjem. "Tu gre v prvi vrsti za ljubezen do narave. Treba je pa seveda ločiti trail centre in turno kolesarjenje. Trail centri so v zadnjih letih v vzponu, medtem ko je turno kolesarska slovenska pot že nekaj časa kar dobro začrtana. Povprečen gorski kolesar vse to kombinira, je pa res vse več tistih, ki so usmerjeni bolj na spust, downhill. Slovensko turno kolesarska pot gre čez izjemno naravo, po izjemnih terenih, z izjemnimi razgledi. Tu je Pohorje, Gorenjska, Primorska, Koroška, tudi Zgornja Savinjska dolina. Fantastično," našteva.
Spoštovati naravo in drug drugega
Kot pravi, je drugod po Evropi bolj ustaljena praksa, da si pohodniki in gorski kolesarji v sožitju delijo pohodniške poti "Denimo v Švici je tako, tam obstaja nek bolj jasen fair play med kolesarji in pohodniki. Mi smo glede tega še malce zadaj, je pa po drugi strani zaradi tega tudi narava bolj neokrnjena. Sožitje med pohodniki in kolesarji pri nas še ni tam, kjer bi moralo biti, obe strani bi morali nekaj narediti. Vse to je v naravi ljudi in mogoče malo v nepotrpežljivosti na obeh straneh. Treba je delati na bontonu, na obeh straneh. Treba je upoštevati dve načeli, treba je spoštovati naravo in drug drugega," meni.
In kje v Sloveniji najraje kolesari? "Jaz sem tak entuziast, da mi je vsepovsod lepo. Posebej pa bi izpostavil gozdove v okolici Ljubljane. Radi gremo na Pohorje. Park Kočevje zadnja leta piše zelo dobro zgodbo. Primorska ima ogromno predelov, kjer se nahajamo pozimi, ko je pri nas slabo vreme," odgovarja.
Korak po koraku
Nekomu, ki ga tovrstna aktivnost zanima, svetuje, naj ne gre takoj v nakup nove opreme. "Naj si kolo najprej izposodi, da vidi, če je to sploh zanj. Imamo trgovine, ki ponujajo možnost izposoje opreme. Treba si je tudi postavljati realne cilje. Spet ne gre za tako enostavno aktivnost, uspeh te ne čaka takoj za prvim vogalom. Najprej moraš priti na nek nivo, da lahko začneš zares uživati. Marsikdo ima izkrivljeno predstavo glede tega tudi zaradi socialnih omrežij, kjer vidimo le zadovoljne fotografije kolesarjev na idiličnih lokacijah. A do te suverenosti niso prišli v enem dnevu. Korak za korakom. Najprej izposoja opreme, predlagal bi obvezno tudi kakšen tečaj," svetuje.
Bliskovit razvoj koles, pri ceni se zamiži na eno oko
Kot inženir strojništva z navdušenjem opazuje razvoj koles, ki se dogaja v zadnjih letih. "Daleč je vse to prišlo. Včasih resda kaj poškripa tudi pri teh boljših kolesih, je pa res, da tudi mi kolesa kar obremenjujemo (smeh op. p.). Velik napredek so naredila tudi električna kolesa s kapaciteto baterije," ocenjuje.
Ko kupuje novo kolo, najbolj gleda na vzdržljivost kolesa. "Pa tudi na geometrijo, vzmetenje. Ker je težko kar vsako kolo testirati, se naredi spletna raziskava, velikokrat o tem diskutiramo tudi s prijatelji, na spletu se pogleda kakšna recenzija. Mi entuziasti si pri ceni velikokrat pokrijemo eno oko, ko vidimo številko, ki jo je treba odšteti za izbrano kolo. Jaz izbiram predvsem med tistimi za okoli šest do sedem tisoč evrov. Obstaja kar precejšna razlika med tistimi za tri tisoč ali šest tisoč. Pozna se predvsem pri tem, da so stvari bolj vzdržljive, da nisi vsak teden pri serviserju. Pri višjih cenah, od sedem tisoč evrov naprej gre že za bolj butična kolesa, od tu naprej v tehničnem smislu niti ni toliko razlik," razlaga.
Del njegovega gorsko kolesarskega načina življenja je – jasno, v maniri inženirja strojništva, da kolo vedno servisira sam. "Tedensko, mesečno, ura ali dve na teden skoraj vedno. Tudi to vzdrževanje je čar vsega, ne samo spust," pravi David Ropotar.
Sveža zemlja, novo zapadli sneg ali novi skalni oprimki?
Meni, da se jih čedalje manj drži stereotip gozdnih divjakov. "Za nekatere zunanje opazovalce bi mogoče še vseeno rekel, da imajo o nas tak stereotip. Je pa tega manj tudi na račun na novo zgrajenih trailov, ker več ne dirkamo na pohodniških poteh. Marsikdo nas tako ne vidi več, ker imamo sedaj veliko nam namenjenega prostora. Je pa pomembno, da se to počne varno, kjerkoli že, najbolje na namenskih poteh in da so poti strokovno zgrajene," nam pove.
Za profil gorskih kolesarjev je velikokrat značilno, da aktivnost kombinirajo tudi s smučanjem in plezanjem. Tudi sam se, poleg gorskega kolesarjenja, rad odpravi na smuko, medtem ko ga plezanje še ni premamilo. "Tu in tam se odpravim na kakšno bolj zahtevno pohodniško pot ali ferato, me pa najverjetneje pri plezanju malce omejuje strah pred višino," meni.
Kaj pa ima raje? Svež, zapadel sneg, svežo zemljo na novo zgrajenem kolesarskem trailu, ki ob polaganju ovinkov švigne naokoli ali sveže začrtane skalne oprimke? "Zagotovo prednjačita prva in druga izbira. Težko bi se odločil med prvim in drugim," odgovarja.
V Evropi ga je najbolj očarala Madeira
Kot meko gorskega kolesarjenja izpostavlja Kanado. "Tam še nisem bil, se bom pa definitivno odpravil. Največkrat se z družbo sicer odpravimo na različne evropske destinacije, ki nudijo dobro gorsko kolesarsko infrastrukturo. Denimo v Francijo, Italijo, Avstrijo, kjer je obilo kolesarskih bike parkov in kjer se da kolesariti tudi v visokogorju. V gorsko kolesarskem smislu me je v Evropi sicer najbolj očarala portugalska Madeira, ki na osebnem vrhu seznama prednjači predvsem zaradi naravnih danosti. Gre kot za nek hrib sredi morja, ki ima ogromno naravnih prog. Ko gremo na pot s prijatelji in partnerko, je sicer kolo rdeča nit potovanja, velikokrat se vozimo tudi od jutra do večera, jasno, v dobri družbi," pripoveduje.
Prija mu tudi kakšen dan povsem brez kolesa. "Včasih mi ga ni niti za pogledati," nam zaupa.
Avtomobil, ki se prilega aktivnemu življenjskemu slogu
Trail v Celju ima lokacijsko zelo blizu, na ostale destinacije po Sloveniji in drugod pa se odpravi z avtomobilom. "Zagotovo je ključnega pomena, da imaš primeren, uporaben avtomobil, kakršen je Rifter, v katerega je moč naložiti vse vrste opreme, v njem nenazadnje tudi prespati. Rifter se odlično prilega v kulturo raznolikih aktivnosti. Rifter je pisan na kožo vsem, ki imajo aktiven življenjski slog, pa naj se ukvarjajo s supanjem, plezanjem, smučarijo, kolesarjenjem. S seboj imam praviloma različne rezervne stvari. Kar nekaj je te opreme, za vse to je seveda nujen prostoren in funkcionalen avto. Za aktivne posameznike, družine, navadni avto velikokrat ne pride v poštev. Tudi jaz sem bil na točki, ko sem kolesa vozil na strehi, je pa življenje z avtomobilom, kot je Rifter, zagotovo bolj enostavno. Pri avtomobilu preprosto želiš imeti partnerja, na katerega se lahko zaneseš. Rifter gotovo ima prav vse, kar kolesar potrebuje," sklene.
