Matevž Zupančič: Napredek je, da nam bradati možje ne odnesejo kakšnega košarkarja

Matevž Zupančič je prišel v klub leta 2005 in sprva delal kot prostovoljec, nato pa iz leta v leto skozi številne klubske turbulence prevzemal vse večjo odgovornost. Postal je vodja komunikacij, vse bolj obsežne pa so postajale tudi njegove operativne obveznosti. Leta 2012 je začel opravljati funkcijo vršilca dolžnosti direktorja, naziv v. d. pa so mu umaknili na letni skupščini leta 2013.

V košarkarski ustroj Olimpije ste prišli leta 2005 in ste pravzaprav edini, ki ste ohranili funkcijo v tem obdobju. Kakšne bistvene spremembe opazite med letom 2005 in 2014? Nisem edini. V klubu je nekaj zvestih delavcev, ki so tukaj še dlje, a jasno je, da se o ljudeh iz ozadja manj govori. Kar včasih ni prav, saj prav brez njih Olimpija ne bi preživela. Pri Olimpiji sem začel delo kot prostovoljec, ob vseh dogodkih, ki so zajeli klub, pa sem bil vedno pripravljen prevzeti večje odgovornosti in izzive. Veseli me, da so obdobja resnično bizarnih položajev, ko je bil klub daljši čas tudi brez direktorja ali predsednika, preteklost. O tistih časih bi lahko spisali kakšno dramo, ki bi se brala kot komedija ali pa tragedija. Težave smo reševali z gverilsko iznajdljivostjo.

Kriza nas je takrat po svoje tudi združevala. V sezoni 2009/10 smo bili celo na sklepnem turnirju lige ABA v Zagrebu in igrali v polfinalu le s sedmimi košarkarji. Jaka Klobučar je igral celo na mestu krilnega centra. Tisti Final Four v Zagrebu je, prav zaradi okoliščin, za mene eden od večjih klubskih uspehov v polpreteklem obdobju, čeprav se ga redkokdo sploh spomni. Zadnja leta je bistveno bolje. S prihodom v Stožice in nekaterimi novimi organizacijskimi prijemi je klub vrhunsko organiziran. Športna logistika v Stožicah je skoraj na ravni NBA. Upamo, da se enkrat dokončno že uredi tudi okolica športnega parka in projekt dokončajo. Tivoli je imel svojo dušo in tradicijo, nostalgično radi tam odigramo še kakšno tekmo, a če želimo slediti Evropi, je prav, da domujemo v Stožicah. Tu imamo mir, lokali okoli Tivolija so tudi vnašali nemir.

Kako ste spremljali vse spremembe na predsedniških položajih, ni jih bilo malo. V vseh primerih moraš biti profesionalen. Z nobenim osebno nisem imel večjih težav. Rad bi pa ob tem povedal, da v zadnjem času ni bilo toliko menjav in da se ta stigmatizacija kluba preveč drži. Zadnji trije trenerji so zdržali po dve leti in več, kar je povsem normalno, predsednik kluba je isti že tri leta, prav tako upravni odbor. Verjetno ni naključje, da so prav v tem obdobju prišli tudi najboljši poslovni rezultati. Tudi igralci, ki so odšli, niso dezertirali ali kopali jarkov pod dvorano, temveč so bili prodani za spodobne odškodnine.

Kje je po vašem mnenju košarkarski kolektiv Union Olimpija v slovenskem športnem prostoru? Ali ima še takšno veljavo kot v obdobju, ko je bil konkurenčen član evrolige? Ugled ne more nihati, če ga nimaš. Torej ga Olimpija ima. Vsi ti pretresi so ga jasno načeli, vendar se čuti, da se doma spet vrača. S tem se v klubu ogromno ukvarjamo. Tako na parketu z mlado domačo ekipo kot zunaj igrišča s številnimi akcijami, ki krepijo našo družbeno odgovornost.

Tujina? Drugod po Evropi Olimpije ne povezujejo z denarjem, ampak se jim v spomin prikliče kot tradicionalen klub iz tega prostora. Vsak taksist v Grčiji ali prodajalec girosa ve, kdo sta Jure Zdovc in Slobodan Subotić. V Italiji vedo, kdo sta Marko Milić, Sani Bečirović, od kod izhajata. Številnih evropskih klubov – tudi takih, ki so nam jih številni svetovalci vedno dajali za zgled – ni več na košarkarskem zemljevidu. Kje so Siena, obe Bologni, Split? Olimpija je preživela. Pa ne s pomočjo čarobnih napojev, ampak s trdim delom, trmo in podporo okolja. Drugo leto zapored smo dobili povabilo Eurocupa, ki si ga morda nismo zaslužili po rezultatih, a sta nas rešila ravno ugled in naša organiziranost.

Koliko je Olimpija izgubila leta 2012, ko so se ji zaprla vrata elitnega evropskega klubskega tekmovanja? Pri sponzorjih k sreči nismo izgubili veliko. Še vedno podpirajo projekt. Vedeli so, da izvajamo sanacijo, in niso odnehali. Tudi mesto stoji za nami, zato ni bilo večjih nihanj. Eurocup je malo manjši magnet za občinstvo, kar je normalno, zato je izkupiček od prodaje manjši, strošek z nastopanjem v Eurocupu pa višji od tistega v evroligi. Tudi zato smo morali poseči v proračun za člansko selekcijo. Če si želiš biti del tekmovanja, si hitro ob 150 tisoč evrov.

Z igranjem v evroligi so nastale tudi poglavitne težave, ki vas tepejo še danes. Pred leti so nekateri direktorji in predsedniki podpisovali bajne zneske. Košarkarji naj bi prejemali tudi po pol milijona evrov. Zakaj mislite, da so se takšne stvari dogajale, čeprav denarja ni bilo na voljo? V zadnjih letih, v obdobju zdajšnje uprave, nismo podpisali nobene takšne pogodbe. Verjetno so to storili po obljubah, morda jamstvih, ki se niso izvedli. Odločili so se za manever: saj bo rezultat in bodo prišla dodatna sredstva. Prav zaradi takšnih grehov kdaj zaostajamo pri plačilih tudi danes. Dolgovi do igralcev in partnerjev ne dosegajo stotine tisoče evrov, predvsem pa se do centa natančno ve, koliko komu dolgujemo, krmariti poskušamo kar najbolj smelo.

Ni mogel nihče zaustaviti nepremišljenih odločitev? Verjetno bi jih moral, saj je klub imel tudi takrat upravo in ustrezne organe.

V zlatih letih naj bi bil proračun le za člansko ekipo okoli 2,5 milijona evrov. Koliko je zdaj? Tretjino tega.

Še danes plačujete za grehe iz preteklosti, se pa niste odločili za takšno potezo kot morda drugi klubi na območju nekdanje Jugoslavije, ko so naredili bypass in odpisali dolgove za nazaj. Bi bilo bolje, če bi se tudi Olimpija odločila za podoben korak? Mislim, je prav, da smo ostali pošteni do upnikov. Lotili smo se sanacije, ki je težka. Nekdo dobi prej, drugi pozneje, a na koncu vsak dobi, kar je zaslužil. Piramida, kdo dobi prej, na žalost mora ostajati in je do nekoga vedno krivična. Slovenija je premajhna, da bi si lahko privoščili, da se bi se zamerili toliko ljudem, partnerjem. Resetiranje z ničle bi pomenilo izgubo sponzorjev, izpad dohodka od sofinanciranja Mestne občine Ljubljana (MOL), začetek znova v tekmovanjih najnižjega ranga. Veliko vprašanje je, ali bi se v tej krizi lahko vrnili na evropsko raven ali v ABA. Ne pozabimo, smo v EU in tudi zakonodaje so nekoliko bolj ostre kot morda kje drugje.

V sredo ste na redni skupščini prikazali poročilo za poslovno leto 2013, ko je dolg znašal še 2,8 milijona evrov, pred začetkom sanacije je bil približno pet milijona evrov. So pa terjatve od igralcev največje. Trenutno so ocenjene na 1,7 milijona evrov … Terjatve od igralcev so še vedno največje. Veseli, da ni več primera, ki bi bil tako velik, da bi nas lahko potopil. Jih je pa veliko. Ko sešteješ, prideš do takšne številke. Vsi na Olimpiji so na koncu dobili vse, kar jim je lahko v tolažbo pri mukotrpnem čakanju. Danes smo na primer poravnali del dolga do Gorana Jagodnika.

Neplačane obveznosti do igralcev so se po poslovnem poročilu za letos 2013 glasile 1,5 milijona evrov, a se je letos številka nekoliko povzpela, ker so nekateri iskali pravico na mednarodnem košarkarskem arbitražnem sodišču. Najbolj vas je tepel primer Saša Filipovskega. Koliko zaradi tega letos zamujajo plače fantov? Nekoliko trpijo, vendar ni prehudo. Nekaterim košarkarjem, ki niso več pri nas, še dolgujemo, pa tudi tistim iz te ekipe, ki imajo nekoliko večje pogodbe. Moramo se zavedati, da so sponzorji poleti stopili skupaj in pokrili dolg do Filipovskega, kar je vplivalo na prve mesece sezone. To smo morali narediti, ker sicer tekmovanj ne bi mogli niti začeti.

Svet sponzorjev je letos poleti od nas zahteval pocenitev ekipe in vključitev čim več mladega domačega kadra, poleg tega nam je uspel odličen dogovor z Mirzo Begićem, ki je igral zastonj. Poteza je precej razburkala košarkarski svet v ozadju, predvsem agente, saj je bila presedan. Je pa bila to tudi njegova poslovna odločitev, tudi on ima danes veliko od tega. Hvaležni smo mu, s tem je morda dal zgled drugim. Ekipi smo hitro nato dodali še Klemna Prepeliča, ki se vrača po težki izkušnji v tujini.

Se bojite, da bi igralci zaradi zamud pri plačah odšli, kot se je že dogajalo? Poskušamo biti čim bolj redni in se držati rokov, ki so zapisani v pogodbi. Roki so zdaj veliko daljši in igralci tudi ne morejo kar tako prekiniti pogodbe. Kdor ne sprejme naših pogojev, naj srečo išče drugje. Konkurenca je velika, prostih igralcev malo morje.

Nekateri (Nebojša Joksimović, Dragiša Drobnjak, Dražen Bubnić, tudi člani letošnjega moštva …) naj ne bi prejeli tudi nekaj plač za preteklo sezono. Kako sploh manevrirati v teh časih in kako se dogovoriti s košarkarji, da ne bodo tudi oni svoje pot iskali na arbitražnem sodišču? Našteli ste prava imena. Tem fantom dolgujemo še nekaj iz prejšnje sezone in prav oni so naslednji v vrsti za izplačila po obrokih. Poleg njih je še nekaj fantov iz prejšnjih sezon. Posamezno to niso vrtoglave številke, ampak ni prav, da smo jim dolžni. Na arbitražnem sodišču lahko svojo pravico dandanes išče prav vsak, saj je tako zapisano v pogodbah. Sam menim, da je tako prav, saj to disciplinira tudi klube.

Slišal sem govorice, da naj bi Olimpija leta 2007, ko je bil direktor Igor Dolenc, predsednik pa Dušan Mitič, podpisala pogodbo z nečakom Dejana Bodiroge v vrednosti okoli 150 tisoč evrov, zdaj pa naj bi tudi on prek sodišča zahteval ta znesek. Ali je to res? To ni skrivnost. Zakaj o tem ni bilo mogoče ničesar slišati? To je na sodišču že več let. Obravnav še ni konec. Vse imamo zavedeno in vemo, za kaj gre. Takrat so ga pripeljali na preizkušnjo in sklenili z njim večletno pogodbo. Fant ni dobil niti "letter of clearance". Za Olimpijo ni igral nobene tekme, v Ljubljani je treniral eno leto in odšel. Dokler je primer na sodišču, pa ne bom operiral s številkami.

Je pa v zraku prav tako primer Portoričana Andresa Rodrigueza. Za kaj gre pri njem? Imel je dveletno pogodbo. Prvo leto je ostal tukaj, nato pa se ni vrnil. Vseeno zahteva izplačilo tudi za drugo sezono. Primer je v rokah sodišča, zato več ne bom komentiral.

Koliko vas tepejo primeri, kot je zgodba z Zoranom Predinom, ki je napadel sodnika? Ste se z glasbenikom že dogovorili, da bo tudi on poravnal obveznosti za incident, ki ga je zakuhal? Z njim smo se dogovorili. Do konca januarja bo poravnaval del kazni, del je bomo nosili mi. Ulebu pa kazni še nismo plačali, a jo bomo seveda morali.

Kakšno vlogo imajo agenti? Čutite kakšne pritiske? Izvajanje pritiskov je v opisu delovnih nalog vsakega agenta. Delajo zase in za svoje stranke, kar je normalno. V rokah kluba pa je, ali tem stvarem podleže. Ne spomnim se, da bi bili zelo umazani pritiski ali grožnje. Tako sam kot tudi trener Pipan pri tem ne delava nobenih razlik. Pipan je trener, ki hoče kakovostnega igralca in takšnega, ki se bo predvidoma dobro ujel v ekipo. Enako obravnava vse, jih ocenjuje na igrišču, ozadja ga ne zanimajo. Igral bo tisti, ki se bo najbolj izkazal na treningih.

Verjetno vas vpliv agentov najbolj skrbi, ko imate v svojih vrstah nadarjenega košarkarja in ga hitro prepričajo, da odide v drug klub. Kako sploh dobiti te bitke, pa čeprav jim ponujate okolje, v katerem mladi lahko dobro napredujejo? Z mladimi moramo delati čim bolje. Pri 18 letih lahko podpišejo pogodbo. Tu se pojavi težava, če so preslabi ali predobri. Če je posameznik predober, je mamljiv za največje. Bogati klubi po Evropi pošiljajo domov letalske karte in pogodbe, ki jim lahko otroci in starši podležejo. Poskušamo konkurirati s športnim programom, s financami včasih preprosto ne moremo.

>b>Zadnji primer je bil Emir Sulejmanović, ki je pri 18 letih raje odšel v Barcelono. Ga resnično niste mogli zadržati? Ponudili smo mu vse in še več. Sedeli smo jaz, trener Pipan, njegov agent, oče in Emir. Večkrat. Pol leta smo ga prepričevali, mu zagotovili mesto in igralno vlogo v ekipi in bonitete, ki si jih lahko privoščimo. Ustno in pisno. Fant se je odločil, kot se je. Čas bo pokazal, ali se je odločil pravilno. Enako smo naredili pri Vasiliju Vučetiću, ta je ostal pri nas in podpisal štiriletno pogodbo. Izsiljeval nas ne bo nihče.

Je zato strah, da boste izgubili nadarjene mlade? Strah obstaja. Trudimo se, da bi jim ponudili najboljše pogoje, zato smo začeli sodelovanje s škofjeloškim klubom, tako fantje v mladih letih okusijo igranje članske košarke. Tam je tudi naš trener, minutažo imajo vsi veliko. To so fantje, stari 17 let, ki nosijo ekipo. Oni so tam nosilci, to potrebujejo. Vzpostavitev mostu iz mladih selekcij v člansko ekipo Olimpije je velika naloga. Zdaj imamo v ekipi dva igralca. Eden je Vučetić, drugi je Paolo Marinelli, ki ne prihaja iz našega pogona. Več kot dveh tako mladih igralcev ekipa, od katere se zahteva uvrstitev v zgornjo polovico lige ABA, ne more prenesti. To lahko počne Mega Leks, ki nima ambicij po rezultatih, temveč je samo in izključno tovarna.

So te smernice pri delu z mladimi edina prava rešitev za Olimpijo, ker je v preteklosti na tem področju zaspala? Temu posvečamo veliko pozornosti in imamo zato tudi odlične trenerje, da dobro delajo z mladimi, ki so zelo uspešni v tej sezoni v vseh kategorijah. Gašper Potočnik, Žiga Mravljak in Lojze Šiško uspešno vodijo svoje selekcije, produkcija pa je dolgotrajen proces. Za nas je pomemben tudi rezultat, ker brez njega nimaš ugleda, o katerem ste me spraševali. Izbrati moramo vmesno pot, da bomo med najboljšimi v ligi ABA in si sami, brez povabil priigrali evropska tekmovanja, vseeno pa v vsaki sezoni naprej potisnili dva mlada igralca. Vedeti je treba tudi, da teh ne sme biti preveč, saj za svoj napredek ob sebi potrebujejo izkušene mentorje.

Drugo leto zapored igrate v drugorazrednem evropskem klubskem tekmovanju Eurocupu, ki pa ga lahko poimenujemo vreča brez dna. Je finančno zahtevnejši projekt kot evroliga? Prej sem že omenil, da moramo za nastop v Eurocupu dati približno 150 tisoč evrov na sezono, z nastopanjem v evroligi pa bi prejeli približno 100 tisoč evrov od televizijskih pravic.

Od mesta Ljubljana pa dobite nekaj več denarja, če igrate v Eurocupu. Ste se zaradi tega načrtno odločili za to tekmovanje, čeprav so se v javnosti pojavljale ideje, da bi bilo bolje priti najprej na zeleno vejo? Na MOL imajo javni razpis, v katerem se ve, na kakšni ravni tekmovanja nastopaš. Če ne bi nastopali v Eurocupu, ne bi dobili toliko denarja, kot ga. Če bi se povlekli iz evropskih tekmovanj, kot je bila ideja nekaterih, bi pri mestu takoj izgubili pol milijona.

Dobite od mesta kaj manj denarja zdaj, ko igrate v evroligi, ne v Eurocupu? Ne.

Kakšen pa je odnos z županom Zoranom Jankovićem glede na to, da je trenutni predsednik Olimpije Jani Möderndorfer nekdaj z njim sodeloval, zdaj pa nista na istih bregovih? Moram reči, da je to vprašanje, ki si ga zastavlja vsak. Tega mi ne čutimo. Mestna občina pomaga, kolikor lahko. Ne čutim, da bi se metala polena pod noge. Kaj imajo v političnih sferah, je njihova stvar. Mi tega ne čutimo. Vsi so toliko pošteni, da je Olimpija projekt, ki je nad tem.

Ker mu ni uspelo zavzeti predsedniškega položaja na Olimpijskem komiteju Slovenije, mislite, da bi lahko imel vpliv na predsedniško funkcijo košarkarske Olimpije? Prihodnje leto je namreč skupščina, ko se iztečejo mandati, Möderndorferja pa je takrat nastavil prav Janković. V prvi polovici dela nas čaka težko delo, saj se nekaterim glavnim sponzorjem iztečejo pogodbe. Vse bo odvisno od tega. Naša naloga je, da delamo trdo in sponzorjem pokažemo zaupanje, da se v nas splača vlagati. Da je šport v Ljubljani tisti del družbene odgovornosti, ki je vreden podpore. Da dobro delamo v mlajših selekcijah. Mislim, da nam uspeva, a mrtvi in lovorike se vedno štejejo na koncu.

Ali se sicer vpliv politike pri Olimpije čuti? Nekateri pravijo, da ga je veliko, drugi pa, da brez politike Olimpije ne bi bilo več … Treba se je vprašati, kaj je politično, če ta pojem razširimo. So nepolitični Cibona, Partizan, Crvena Zvezda, Partizan? CSKA je vojaški klub, Real Madrid kraljevski, Barcelona katalonski, da Maccabija niti ne omenjam? Podpirajo nas velika državna podjetja, nekaj mestnih, kar se mi zdi najbolj normalno. Vse je pregledno. Velikega zasebnega mecena ni na spregled, pa bi bil dobrodošel. Izključno s prodajo vstopnic, oglasnega prostora in igralcev na našem trgu ne bi mogli ohraniti ABA in evropske ravni. Igrali bi slovensko ligo. Slišim, da se morajo Ljubljančani voziti v kino v Kranj, saj Hobit ne pride do najlepšega mesta na svetu. Naj ljudem vzamemo še košarko, rokomet, nogomet?

Kdaj bo spet čas za napad na evroligo? Za zdaj je naša realnost zgornji del lige ABA in Eurocup, v katerem želimo priti prav tako čim višje. Tudi zato je težko reči, kako bodo videti tekmovanja, ker sta FIBA in Uleb na nasprotnih polih in poskušata uveljaviti svoj prav. Ambicija Ljubljane, takšna je tudi želja, je, da se vrnemo v evroligo oziroma v najmočnejšo evropsko klubsko tekmovanje, kakor koli se bo imenovalo. Prepričan sem, da bi s to ekipo povsem spodobno igrali v evroligi. Ne bi se sramotili. Ne bi nas bilo strah igrati s to ekipo. Če dodamo še bolj polno dvorano, pa sploh.

Verjetno le sanjate, da bi vam evropska tekmovanja prinesla toliko sredstev kot nogometnemu kolektivu Maribor v ligi prvakov ali ligi Europa … Primerjava je nemogoča. Morda lahko primerjamo nogometno Olimpijo in Maribor. To sta druga svetova. Kot bi primerjali šah in motociklizem. Vsaka zmaga v Evropi nas stane, zneski, ki jih dobijo v Mariboru, pa so za nas le sanje. Tudi odškodnine za igralce so desetkratne v primerjavi s košarko. Vse je drugače. Tudi mi smo veseli, da je Mariboru to uspelo, ker je v primerjavi z Evropo še vedno majhen klub, a je to ogromen uspeh. Mi navijamo za vsak klub, ki mu uspe iz Evrope potegniti denar.

Nekateri se zavzemajo za to, da bi šla tudi evropska košarkarska pot v smeri nogometne Uefe. Verjamete, da se bo to zgodilo in bodo imeli klubi več koristi? Zlasti tisti manjši, med katere spada Olimpija … Moralo bo se bo zgoditi. Težava je rivalstvo med Ulebom, ki ima evroligo in Eurocup, ter Fibo, ki je krovna evropska košarkarska organizacija. Če bodo imeli klubi izbiro, bodo šli tja, kjer bodo dobili več. Tisti, ki bodo hoteli prepričati deset največjih evropskih klubov, bodo morali nekaj ponuditi. Je pa to slabo zaradi sponzorstev, saj so vsako leto drugačni tekmovalni sistem, poimenovanja tekmovanj, spremembe pri pravilih .... Od Fibe in Uleba dobivamo na primer tedensko dopise, kaj slabo dela kdo od tekmecev. Ta pingpong košarki ne koristi.

Za konec še povejte, kakšno leto 2015 pričakujete in ali ste že pisali Božičku. Pisali smo vsem trem dobrim možem v decembru. Miklavž je nekaj malega prinesel, večja pričakovanja pa imamo od Božička in Dedka Mraza. Napredek je že, da ti bradati možje česa ne odnesejo, kar so v preteklih veselih decembrih počeli. Očitno smo tudi pri njih dobili nazaj nekaj ugleda (smeh, op. p.).