Jaka Lakovič: Slovo s ponosom in kančkom grenkobe

Pretekli mesec, natančneje 9. julija, je dopolnil 36 let, zato mu odločitve o tem, da po sedmih evropskih in dveh svetovnih prvenstvih ter skupno 86 odigranih uradnih tekmah, kar je največ v slovenski zgodovini, sleče reprezentančni dres, ni zameril prav nihče. Na klubski ravni bo še vztrajal, saj ima z italijanskim prvoligašem Avellinom še enoletno pogodbo. Nekdanji član Slovana, Krke, Panathinaikosa, Barcelone in Galatasaraya pa ob tem že razmišlja tudi o aktivnostih po igralski upokojitvi.

V debelem desetletju zdomstva se vsako leto vračate v domačo Ljubljano. Opazite veliko sprememb, ne le v podobi mesta, temveč na obrazih mimoidočih? Ljubljana je fantastično mesto. To priznavajo tudi številni moji tuji znanci, ki se na prvi pogled zaljubijo v mesto. Sam se vedno z veseljem vračam. To je moj dom. Moj dom bo ostal tudi v prihodnje, čeprav se s partnerico še nisva odločila, kje se bova dokončno ustalila. Ker želim po igralski karieri postati trener, bom verjetno tudi v prihodnje veliko potoval. Saj poznate izjavo izkušenega trenerja Duška Vujoševića. Dejal je, da obstajata le dve vrsti trenerjev. Odpuščeni trenerji in tisti, ki jih bodo klubski delodajalci odpustili. No, na Ljubljano bom v vsakem primeru ostal zelo navezan. Opažam pozitivne spremembe. Vedno lepša in bolj privlačna je. O vplivu krize na ljudi pa težko govorim. Domov namreč večinoma prihajam poleti, ko so ljudje zaradi toplega in sončnega vremena bolj vedrih obrazov, na ulicah v središču mesta pa mrgoli turistov. Ne vem pa, kakšna je v teh časih Ljubljana v meglenih novembrskih jutrih.

Letos lahko v svojem mestu še bolj sproščeno uživate. Če izvzamemo reprezentančno mrtvo poletje 2012, je to za vas po desetletju in pol prvo poletje brez treningov za slovensko izbrano vrsto. Vas čudijo proste ure? Pogrešate reprezentančno vznemirjenje? Malce nenavadno je že. Reprezentančne aktivnosti so zame postale sestavni del obdobij med dvema sezonama. Priznam, pogrešam reprezentančne prijatelje in košarkarski utrip v slovenskih barvah. Po drugi strani pa vidim tudi, kako pomembni so pri mojih letih prosti tedni. Prvič sem si lahko dodobra odpočil, odpravil vse manjše poškodbe, predvsem težave z ahilovo tetivo, in glavo pripravil na novo sezono.

So se ob zapiranju reprezentančnega poglavja v vaše misli prikradli kakšni občutki obžalovanja? Bi danes kaj storili drugače? Nič si ne očitam. Kaj naj bi spremenil? Vselej sem dajal vse, kar je bilo v moji moči. Prav gotovo mi je žal, da s Slovenijo nisem osvojil kolajne na evropskem prvenstvu ali pa zaigral na olimpijskih igrah. Po drugi strani pa sem ponosen na prehojeno pot in uspehe. Minili so časi, ko je slovenska reprezentanca z avtobusom potovala na kvalifikacije za evropska prvenstva. Zdaj smo evropska velesila, reprezentanca, ki se redno uvršča med najboljše. Zdaj, ko je reprezentančna kariera končana, lahko rečem, da čutim ponos s kančkom grenkobe.

Smo Slovenci v pričakovanjih nerealni? Realnost pogosto ni skladna z željami. Po drugi strani pa je prav, da sanjamo o velikih stvareh. Ne skrivam, vedno sem z reprezentanco želel osvojiti kolajno na velikem tekmovanju. Želja igralcev je vedno močnejša od želje najbolj gorečih navijačev. A ko na koncu potegneš črto, ugotoviš, da Slovenci v športu delamo čudeže. S kolajnami ali brez.

Če bi se zdaj postavili v vlogo navijača. Dres katerega košarkarja bi kupili pred vhodom v dvorano? Hm … (dolg razmislek, op. a.). Ne, ne znam odgovoriti. Če bi se odločil za enega, bi preostali enajsterici storil veliko krivico. Fante poznam in jih spoštujem.

Kaj pa Goran Dragić? Je dostojen naslednik v vlogi kapetana reprezentance? Vsekakor! Iz tistega golobradega mladeniča, ki se nam je pridružil pred svetovnim prvenstvom leta 2006, se je v nekaj letih razvil v odgovornega moža in odličnega košarkarja. Pridobil si je ugled in v očeh soigralcev potrebno avtoriteto. Prepričan sem o tem, da bo tudi pravi kapetan.

Ko ga je kot prvega zvezdnika reprezentance na eni od tekem lanskega EuroBasketa selektor Božidar Maljković poklical na klop, na parket pa poslal vas, se je ob medlem aplavzu v Stožicah slišalo tudi negodovanje. Opazite takšne stvari? Slišite psovke? Se vas dotaknejo? Igral sem v okoljih, v katerih navijači izvajajo izjemen pritisk na igralce, zato imam debelo kožo. Igral sem za evropske košarkarske velikane in bil junak, naslednji dan pa tragični lik. S tem se torej ne obremenjujem. Vem, kakšna je bila moja vloga ob koncu kariere, obenem pa sem prepričan, da poznavalci košarke vedo, kaj sem dal slovenski košarki. To znajo ceniti, ne glede na to, ali sem na določeni tekmi zgrešil pet zaporednih metov.

Poosebljali ste reprezentančno zvestobo. Ste se kdaj spraševali, od kod izvira ta predanost slovenski izbrani vrsti? To je bilo zame samoumevno. Igranje za reprezentanco sem označeval za veselje in čast. Vsak košarkar goji svoje vrednote. Moje so vse od prvih korakov vključevale tudi reprezentanco.

Vaša reprezentančna kariera je torej končana. Kaj pa klubska? Koliko časa vas bomo še spremljali pod koši? Do sebe sem iskren, zato si priznavam, da se tudi moja klubska kariera bliža koncu. A do nadaljnjega bom vztrajal. Koliko časa, ne vem. Zdaj še čutim dovolj motivacije. Tudi zdravje mi še služi. S temi mislimi odhajam v Avellino. Prihodnje leto pa … Če bom našel dovolj motivov, bom nadaljeval. Poslovil se bom, ko ne bom čutil prave želje.

A zdi se, da so vaša najboljša leta na najvišji tekmovalni ravni – "poklonili" ste jih Panathinaikosu, Barceloni in reprezentanci Slovenije – končana. Se je težko sprijazniti z nižjimi cilji, krajšim dometom in skromnejšim delovnim okoljem? Leta prinašajo svoj davek. Vem, da bi danes težko zdržal dvojen tekmovalni ritem z nastopanjem v državnem prvenstvu in evroligi. Vem tudi, da sem se pred leti boril za evropski vrh, naslov državnega prvaka v Grčiji ali Španiji pa je bil samoumeven cilj. Toda z nižjimi cilji, v novi sezoni se bom z Avellinom skušal prebiti v končnico italijanskega prvenstva, se ne spopadam s polovičnim pristopom. Na papirju so cilji res bolj skromni, a kot športnik skušam v svojem delovnem okolju doseči največ, kar se da.

Ni skrivnost, da želite po karieri postati trener. Srečevali ste se s številnimi mojstri trenerskega dela. Verjetno se ne zmotimo, če za največjega označimo Željka Obradovića, s katerim sta sodelovala v Panathinaikosu. Ne smem pozabiti Duška Ivanovića in še nekaterih trenerjev, ki so name naredili velik vtis, a Obradović je bil vendarle največji.

Košarkarski opazovalci trenerje ocenjujejo po rezultatih. Kako pa košarkar prepozna prave trenerske odlike? Obradovića je na primer ob nespornem znanju in občutku za vodenje tekem vselej zaznamoval specifičen odnos do sodelavcev in projektov. V komunikaciji je bil vedno energičen in agresiven, lahko bi dejal celo, da vselej na robu incidenta. A pri tem je bil prepričljiv. Do izraza je vselej prišla njegova karizmatičnost. Njegovi igralci mu namreč verjamejo in se mečejo za žogami. Vseskozi ti sloni za vratom in te z vulgarnimi psovkami pošilja na vse mogoče konce. A že v naslednji sekundi boš storil vse zanj in za ekipo. Obradovićeve metode so mnogi posnemali, a odziv igralcev ni bil takšen. Na tej točki je torej vidna razlika med trenerji, torej tista meja, ki loči povprečneža od velikana.

Ali tudi košarkarskega "bleferja" tako zlahka prepoznate? Oh, kaj ga ne bi?! Vidi se ga z letala.

Ste jih na svoji poti srečali veliko? Pravzaprav sem imel veliko sreče, saj sem večinoma sodeloval s kakovostnimi trenerji, ki so bili tudi na osebnostni ravni veliki ljudje.

Kakšen slog trenerskega vodenja pa boste ubrali vi? Čeprav sem še vedno aktiven pod koši, razmišljam tudi o tem, kako bo, ko bom stal ob parketu. Sanjam o tem, da bi postal vrhunski trener. Moja trenerska filozofija se bo izoblikovala postopoma. Dejstvo pa je, da bom skušal črpati iz izkušenj, ki sem jih pridobil ob sodelovanju z vrhunskimi košarkarskimi strokovnjaki. Učbeniki lahko posamezniku zelo koristijo. Pogosto brez njih ne gre, a osebne izkušnje so še bolj dragocene in unikatne. Tega se ne da kupiti ali naučiti. Ponavljam, sodeloval sem s trenerskimi velikani in črpal znanje. Te priložnosti nima vsak. To bo moja velika prednost.

Ob naznanitvi vaše reprezentančne upokojitve smo v našem mediju zapisali, da se bo Jaka Lakovič morda nekega dne vrnil v izbrano vrsto – kot selektor. Smo imeli prav? Pripravljen sem na trenerski boj. Zmage v teh bojih pa prinašajo nove in nove priložnosti. Če bom uspešen, bo morda ena od teh tudi trenerska taktirka slovenske reprezentance. Ne bi se je branil.