Slovenski dragulj, ki mu v Evropi ni para, izbral drugačno pot

Pred štirimi leti se je za nadobudnega slovenskega košarkarja, takrat 14-letnega Jana Videta, v Madridu začelo novo poglavje na njegovi košarkarski poti. Perspektivni reprezentant vseh mlajših selekcij Slovenije je dres Heliosa takrat zamenjal za dres Reala, od katerega se je ta konec tedna poslovil na najboljši možen način. 20,8 točke, 5,6 skoka in 4,6 asistence na srečanje je povprečje, ki ga je mladi slovenski košarkar dosegel na zaključnem turnirju mladinske evrolige v Kaunasu. Dosežki, ki so v življenjepis mladega Slovenca poleg naslova prvaka evrolige dodali še naziv MVP zaključnega turnirja, na katerem je Real za sabo med drugim pustil tudi Barcelono, Panathinaikos in Žalgiris.

Osemnajstletnika, ki se ne more izogniti primerjavam z Luko Dončićem, poleti čaka svetovno prvenstvo s slovensko reprezentanco do 18 let, nato pa ga čaka nova selitev, saj bo svoj bogat košarkarski talent od jeseni razvijal v univerzi UCLA, ki je z enajstimi naslovi rekorderka po številu naslovov v ameriški študentski ligi NCAA. Kljub sanjskemu zaključku madridske izkušnje pa se slovenski košarkar zaveda, da se trdo delo zanj šele dobro začenja, tako na parketu kot zunaj njega pa kljub rosnim letom kaže veliko mero zrelosti.

Najprej iskrene čestitke za zmago v mladinski evroligi in naslov MVP. Ste že zbrali vtise in misli po izjemnem koncu tedna?

Hvala za čestitke. Glede na celotno dogajanje mi misli vsake toliko časa še malce pobezljajo, nisem še vsega ponotranjil. Dobil sem res ogromno klicev, čestitk. Zdaj se moram najprej malce spočiti, predvsem glavo, sploh zdaj, ko se vračam domov, potem pa me že čaka delo z reprezentanco in svetovno prvenstvo, ki ga že nestrpno pričakujemo.

Jan Vide of @RMBaloncesto U18 is your #AdidasNGT MVP of the tournament! 🔥

Presented by @skweektv pic.twitter.com/x3tnysPSr3

— Turkish Airlines EuroLeague (@EuroLeague) May 21, 2023

Poleg odličnih košarkarskih predstav je bil konec tedna v Kaunasu zagotovo posebna izkušnja, saj so bile na enem mestu poleg najboljših mladinskih ekip zbrane tudi vse najboljše ekipe evrolige in vsa košarkarska smetana. Kako ste sami doživeli to zvezdniško dogajanje?

Zagotovo je vse skupaj še toliko drugače, če veš, da te iz tribune gleda takšna legenda, kot je Juan Carlos Navarro. Zagotovo je zato prisotnega malce več pritiska in ti misli uidejo tudi k temu. A hkrati se tega, ko igraš za takšen klub, kot je Real, slej kot prej navadiš. Tam si namreč ves čas na očeh velikanov, pod drobnogledom vseh in zato je potem nekoliko lažje oziroma znaš take stvari tudi odmisliti in se osredotočiti le na svojo igro.

Z izjemnimi predstavami ste po tem koncu tedna zagotovo vzbudili še toliko več medijskega zanimanja kot zanimanja širše javnosti. Koliko težje je po takšnih uspehih ostati z nogami trdno na tleh, da z mislimi ne zaplavate že nekam v želeno prihodnost?

Uf, ja, včasih res ni preprosto (smeh, op. p.). A tu se moram v prvi vrsti zahvaliti svoji družini, moji sestri. Seveda so vsi zame zelo veseli, saj se dogajajo pozitivne spremembe, a družina je na koncu tista, ki mi pomaga, da ostajam ves čas z glavo pri stvari in predvsem, da ostajam skromen.

Poleti ga z reprezentanco do 18 let čaka svetovno prvenstvo v Debrecenu. Foto: FIBA

Če se najprej ozreva k najbolj svežim novicam, odločili ste za odhod čez lužo, na univerzo UCLA v ameriško študentsko ligo NCAA. Kako to? Ste imeli na mizi še kakšne druge ponudbe?

Iskreno sem si vzel nekaj časa za razmislek. Imel sem tudi druge ponudbe, a enostavno v Evropi napraviti preskok iz mladinske v člansko vrsto je res težek korak. Zato sem tudi razmišljal v smeri, da ne bi imelo smisla podpisati za enega od evropskih klubov, če bi potem večino časa presedel na klopi in na ta način vrgel stran delo, v katerega vlagam toliko časa. V ZDA pa so mi omogočili, da bom imel veliko igralnega časa, kar mi je v tem trenutku za moj razvoj tudi najbolj pomembno.  

Ko ste ravno omenili ta zahteven prehod med člane. Ta je pri mladih košarkarjih pogosto težava, da se potem izgubijo v povprečju oziroma ne najdejo prave poti v člansko košarko. Predvidevam, da je pritisk, ki ga čutite mladi košarkarji, res ogromen. Kako se sami spopadate s tem? Dajete poudarek tudi mentalni pripravi?

Seveda, zavedam se, da je to velik del športa. Pri psihološki pripravi mi ogromno pomaga Sara Isaković. Z njo sem pogosto v kontaktu in mi je kot nekakšna mentorica. Gotovo so v glavi prisotni strahovi in pomisleki v smislu, kaj pa če mi ne uspe, ali pa kaj pa če nisem dovolj dober. In vsakič ko pridem v takšno situacijo, mi potem tudi Sara pomaga, da znam misli usmeriti k temu, da moram zaupati vase, še bolj trenirati in verjeti, da se bodo stvari odvile v pravo smer.

Kot svetovalec mi veliko pomaga tudi nekdanji reprezentant Saša Zagorac, ki ima tudi sam ogromno izkušenj. Zagi ve, kako je v takšnih situacijah, v kateri sem trenutno tudi sam. Res mi pomaga in me usmerja po njegovih najboljših močeh, tako da sem tudi njemu zelo hvaležen.

Z odhodom v ZDA boste bližje tudi dogajanju v ligi NBA, ki predstavlja sanje skoraj vsakega košarkarja. Tudi vaše?

Absolutno, o ligi NBA sem sanjal, odkar sem začel trenirati košarko. Še zdaj imam v svoji sobi doma nad posteljo poster z logotipom lige NBA in vsakič, ko sem ga pogledal, sem vedel, zakaj počnem to, kar počnem. Zdaj imam še toliko večjo motivacijo za trdo in vztrajno delo, ker vem, da me lahko samo to pripelje do uresničitve sanj.

Z reprezentanco na lanskem SP do 17 let. Foto: FIBA

Zadnja štiri leta ste preživeli v vrstah Real Madrida. Kako zdaj gledate na prehojeno pot v Španiji?

V teh štirih letih, ki sem jih preživel v Madridu, je bilo ogromno tako dobrih kot slabih trenutkov. Veliko je bilo tudi težkih trenutkov, a zdaj, ko se ozrem nazaj, se spominjam predvsem tistih dobrih, lepih stvari. Na koncu se je trdo delo vseh let poplačalo s tem zadnjim turnirjem mladinske evrolige in potrditvijo v obliki naziva MVP, da delam dobro. V teh letih sem res ogromno delal, ogromno je bilo žrtvovanja. Pogosto sem se na račun tega moral odpovedati marsičemu, a sem ves čas stremel k jasnemu cilju in sem se zato bil pripravljen vsemu odreči in vse podrediti ljubezni do košarke.

Že pred odhodom v Madrid pa so za moj razvoj res dobro skrbeli pri Helios Suns, kjer so mi ogromno dali tudi pri mojem osebnemu razvoju. Brez Heliosa ne vem, kje bi bil danes, in res sem jim hvaležen. Tudi med poletji, ko sem prihajal domov iz Madrida, so mi omogočili treninge, ogromno sem delal tudi s svojim nekdanjim trenerjem Gašperjem Papežem, ob tem sem imel vedno na voljo tudi fitnes, tako da sem jim za to res hvaležen.

Selitev v špansko prestolnico pri 14 letih zagotovo ni lahek korak. Kakšne imate zdaj spomine na tisto obdobje in usodni klic iz Reala?

Vedno sem rekel, da če te pokliče Real Madrid, ne moreš reči ne. Kakorkoli obrneš, je velika čast, če si te takšen klub želi v svojih vrstah. Tako da takrat iskreno nisem veliko razmišljal. Zavedal sem se, da ne bo enostavno, da bo zelo težko. Imel sem sicer to srečo, da sem imel pripravljalno obdobje enega leta, da sem se lahko v miru pripravil na odhod. Ko pa je zares prišla ponudba, sem bil z glavo in mislimi že v Madridu. Že v pripravljalnem obdobju sem se začel učiti španski jezik, nestrpno pa sem čakal tudi na to, da spoznam nove soigralce.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Jan Vide (@jan.vide)

Ves čas so mi bili v oporo tudi moji starši oziroma celotna družina. Vsi smo vedeli, da delamo v pravo smer, da bo selitev prava odločitev. Seveda mami ni bilo najlažje, da sem se pri 14 letih odselil od doma, oče pa je ves čas poudarjal, da je to nujno, če želim slediti svojim sanjam. Sem pa ves čas čutil neizmerno podporo z vseh strani.

Ob tem mi je bilo lažje tudi zaradi soigralcev. Ko sem prvič prišel v Madrid, je bil namreč tu še Žiga Samar, bila sva tudi cimra, tako da sem se lažje navadil na vse stvari. Ko pa sem podpisal pogodbo, ko sem se za stalno preselil v Madrid, pa sta mi bila v veliko oporo tudi Urban Klavžar in Dan Duščak. Onadva sta mi res ogromno pomagala. Dan sploh prvo leto, saj je bil tu že dlje časa, zatem pa sva bila skupaj z Urbanom in res ni bilo dneva, ki ga nisva preživela skupaj.

Kako pa je potem bil videti vaš vsakdan?

Velik poudarek je tu na šolanju. Iskreno sem pred odhodom v Madrid pričakoval, da bo v prvi vrsti košarka, šele nato šola, tako da sem imel ob prihodu kar nekaj težav in sem se moral na vse skupaj navaditi ter se prilagoditi na povsem nov ritem. Začetki so bili res težki, ker imaš vsak dan zgoščen do zadnjega trenutka. Najprej šola, nato celo popoldne preživiš v telovadnici in potem, ko se zvečer vrneš v sobo, namesto počitka sledi še delo in učenje za šolo. Zato sem tudi potreboval nekaj več časa, da sem ujel pravi ritem, a skozi čas vse skupaj bolj ali manj postane rutina. Hkrati pa si ves čas osredotočen na svoj cilj in veš, zakaj počneš, kar počneš.

Foto: FIBA

Na treningih pa ni toliko individualnega dela, vse skupaj je bolj ekipno usmerjeno. Treningi so dolgi tri ure, od tega smo uro in pol v fitnesu, uro in pol pa na igrišču. Individualnega dela pa je toliko, kot ga vložiš sam, npr. da prideš pred treningom ali ostaneš še zatem in tako izkoristiš dodatno priložnost.

Košarka, selitev k Realu pri mladih letih, velik talent … Verjetno ne mine dan ali vsaj teden, ko se ne srečate s primerjavo z Luko Dončićem. Vas takšne primerjave motijo ali vas še bolj motivirajo?

Vedno znova pravim, da primerjava z njim res ni na mestu, saj je Luka res edinstven in neverjeten košarkar. S tem se iskreno ne obremenjujem, sem mu pa zares hvaležen za vse, kar je naredil za nas, mlade slovenske košarkarje. A gojiva tudi povsem drugačen slog igre. Če bi me že primerjali, je moj slog igre bolj primerljiv z Goranom Dragićem, ker mi bolj ugaja hitra in napadalna, prodorna igra.

Kot ste že omenili, je Dončić nekako tlakoval pot mladim slovenskim košarkarjem v Madridu. Kako pri Realu še danes gledajo nanj?

Luka ima pri Realu status legende, še danes so po hodnikih in okolici njegovi portreti. Vsi ga dojemajo kot košarkarskega boga. Luka nam je res vsem tu odprl pot. Meni, pa pred mano tudi Žigi Samarju, Danu Duščaku, Urbanu Klavžarju. Njemu gredo zahvale, da so ogledniki Reala sploh pogledali do Slovenije in opazili, da je košarkarski talent prisoten tudi na naših tleh. Z Luko se sicer nisva še nikoli srečala, a za slovenske košarkarje je naredil res ogromno. Ko bo prišel čas za to, se bo tudi to zgodilo.

"Luka ima pri Realu status legende." Foto: Reuters

Poleti vas čaka še en vrhunec sezone, svetovno prvenstvo do 19 let. Verjetno še eden izmed pomembnih ciljev v sezoni?

Res bi rad, da se celotna ekipa pokaže v najboljši luči, sploh glede na lansko evropsko prvenstvo, ko so fantje osvojili četrto mesto (Vide je lani poleti nastopal na SP za reprezentanco do 17 let, op. p.). Mislim, da so letos ambicije še višje. Jaz sem že nekajkrat poudaril, da ne skrivam želje po medalji, a bomo videli, kako se bodo stvari odvijale na parketu.

Glede na vaš razvoj in napredek, če malce po novinarsko prehitevamo stvari in pogledamo v prihodnost, verjetno ni daleč niti dan, ko vas čaka debi v članski izbrani vrsti. Kaj bi vam pomenilo oziroma vam že zdaj pomeni igranje v dresu s slovenskim državnim grbom?

Igrati v dresu z državnim grbom je nekaj največjega, kar se lahko zgodi v moji karieri. Že igranje za mlajše reprezentančne selekcije je izredna čast. Priti v člansko reprezentanco, pa bi bil, uf … Res tak dosežek, ki ga sam težko opišem. Igrati za svojo državo z najboljšimi soigralci v državi je res nekaj neverjetnega in zame ni večjega dosežka, kot je to.

Kje pa mogoče sami vidite še največje možnosti za napredek v svoji igri?

Prostora za izboljšave je res še ogromno. Zdaj moram res maksimalno vložiti v svoj met z razdalje oziroma v met za tri točke, predvsem da pridobim samozavest. Pri svoji igri pogosteje iščem možnost za prodor, ker se v tem počutim veliko bolj domačega. Zavedam se, da bo čedalje težje in da moram zato delati na raznolikosti. Ob tem pa bom moral postati boljši tudi v razigravanju svojih soigralcev, da jim bom ustvarjal več situacij za zaključek, torej da bom še nadgradil svojo igro na položaju organizatorja igre, saj zdaj bolj ustvarjam situacije zase.

Prostora za nadgradnjo svoje igre ima še ogromno. Foto: FIBA

Kje pa se trenutno počutite bolj domačega? Na položaju enke ali dvojke?

Če bi lahko izbiral sanjski položaj, bi rekel na 1,5 oziroma med enko in dvojko (smeh, op. p.). Rad dajem ritem ekipi oziroma nadziram potek dogajanja na igrišču, da vem, kdaj moramo igrati hitreje in kdaj moramo stvari umiriti. Hkrati pa rad prodiram in iščem tudi situacije za igro 1 na 1.

Kdo pa je Jan Vide zunaj košarkarskega igrišča? Kaj vas veseli v prostem času, kolikor ga pač imate?

Tukaj je prostega časa res res malo (smeh, op. p.). Prosti čas tako ponavadi namenim druženju s prijatelji tu v Španiji, ali pa tistih nekaj ur, ko sem prost, izkoristim za regeneracijo in gledanje filmov. Drugače pa sem velik ljubitelj nogometa. Že preden sem se preselil v Madrid, sem bil ogromen navijač Real Madrida. S selitvijo sem pa imel tudi privilegij, da sem lažje dobil vstopnice za tekme, tako da imam še danes posebej spravljeno vstopnico z lanskega obračuna lige prvakov med Realom in PSG. To je bil zagotovo eden izmed vrhuncev mojega bivanja tu.

Preberite še:

Sportal Slovenski reprezentant pred novim začetkom?

Sportal Veliki up slovenske košarke iz Španije v ligo NCAA

Sportal Real evropski prvak U18, MVP pa slovenski biser!

Sportal Norih 27 točk slovenskega bisera za evropski finale