Ponedeljek, 5. 6. 2017, 19.17
7 let, 1 mesec
Sportalov zakaj/Sportalov zato
Hišna številka, ki je zaznamovala dres Dražena Petrovića
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,10
1
V sredo bo minilo že 24 let od tragične smrti dalmatinskega košarkarskega virtuoza Dražena Petrovića, čigar življenje je zaznamovala tudi številka tri. Ta je, kot razkrivamo v tokratni rubriki Sportalov zakaj, Sportalov zato, skupni imenovalec prve hišne številke in zadnjega klubskega dresa.
Dražen Petrović (22. 10. 1964–7. 6. 1993)
Golobradi mladenič z bujno kodrasto pričesko v dresu Šibenke. Motor, ki je zagrebško Cibono popeljal na evropski prestol. Hladnokrvni ostrostrelec v snežno belem dresu madridskega Reala. Evropejec, ki je dal Američanom vedeti, da se napredna in učinkovita košarka igra tudi na drugem koncu oceana. Most med jugoslovanskimi reprezentančnimi rodovi. Kapetan prve hrvaške reprezentance, zaradi katere je moral v višjo prestavo prestaviti celo sloviti in originalni "dream team".
Vse to je bil Dražen Petrović, ki je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja navduševal pod koši, dojemanje tega športa dvignil na novo raven, predvsem pa dokazal, da je s trdno voljo in odrekanjem mogoče premikati meje, ki so se pred tem zdele (pre)globoko zasidrane.
Kjerkoli je igral, je pustil svoj pečat. Ni se zanašal le na nadarjenost, vedno je poskušal sam storiti še korak več. Tudi tekmeci, ki so sovražili njegovo natančno roko, nos za prodore in ubijalski instinkt, so mu z grenkobnimi besedami in cmokom v grlu znali priznati izjemno kakovost. Le kdo mu je ne bi, ko pa je znal predramiti vso ekipo, odločati tekme in s kakšno atraktivno potezo ogreti dlani navijačev?! Bil je košarkarski genij, neumorni garač in mož, ki je izstopal iz kolektiva, a mu tega soigralci in trenerji niso zamerili.
Zakaj s številko 3?V sredo bo minilo že 24 let od prometne nesreče, v kateri je prezgodaj zapustil košarkarski svet. Njegov muzej v Zagrebu in spominska soba v Šibeniku sta še danes dobro obiskana, replike njegovih dresov pa med najbolj zaželenimi spominki. Pri tem je zanimivo, da je v vsakem klubu nosil ali izbral drugačno številko. V reprezentanci je bila zanj rezervirana štirica, s katero je navduševal tudi v Šibenki. V Ciboni ga je krasila desetica, v Realu številka pet, v Portlandu 44, v zadnjem moštvu New Jersey Nets pa tri.
Prav dres s številko tri pa ima tudi najbolj globoko ozadje. Ob selitvi iz Portlanda v New Jersey se je namreč leta 1991 Petrović oklenil svojih korenin. Spomnil se je prvega stika s košarko, prvega domačega koša … Zgodba se je začela v Šibeniku, streljaj od športnega parka Baldekin, med stanovanjskimi bloki, na ulici Petra Preradovića. Stavba, v kateri je bivala družina Petrović, je nosila hišno številko 3. Prav zaradi nje je Dražen v zadnjem klubu v ZDA izbral dres s to številko.
Stavba, v kateri je v Šibeniku živela družina Petrović.
Mozart pod koši
A zgodba o košarkarskem Mozartu se je začela 27 let pred tem. Medtem ko je Aco Petrović že razkazoval košarkarsko nadarjenost, je mlajši brat Dražen z občudovanjem opazoval vrtenje žoge v zraku in se navduševal nad zvokom, ki nastane ob stiku žoge in mrežice. Ta zvok je poslušal vse življenje. Od uličnega igrišča na že omenjeni ulici Petra Preradovića v Šibeniku do največjih dvoran v Severni Ameriki.
V skorajda mitsko pripoved so prerasle pripovedi o tem, kako je še kot šolar v rodnem Šibeniku pred poukom odklepal vrata dvorane, preigraval stole in metal proti košu, vaje pa ponavljal tudi po šolskem pouku in treningih. Samoiniciativno delo, s katerim je odpravljal svoje košarkarske hibe in pilil met, ki je na koncu postal eden od njegovih zaščitnih znakov, mu je dalo krila, s katerimi se je dvignil visoko nad košarkarsko povprečje.
Okolja, v katerih je igral, so ga iz leta v leto vse bolj utesnjevala ter ga silila v selitve in napredovanje. Najprej mu je pretesen postal dres domače Šibenke, s katero je leta 1983 v sumljivih okoliščinah v odločilni tekmi jugoslovanskega prvenstva ugnal sarajevsko Bosno. Dan po slavju je krovna zveza izničila rezultat zadnje tekme in zahtevala nov spopad na nevtralnem terenu. Dalmatinci so pobudo zavrnili in vsaj formalno ostali brez naslova prvaka. Do tega je nato Dražen po služenju vojaškega roka prišel v Zagrebu, a s Cibono ni bil le jugoslovanski, temveč v dveh zaporednih sezonah tudi evropski klubski prvak.
Z "volkovi" iz hrvaške prestolnice je osvojil tudi evropski pokal, uspeh pa nato ponovil še v dresu madridskega Reala. Španija je bila tudi njegova prva postaja v tujini. Tudi tam je navduševal predvsem kot strelec. 30, 40, 50 ali še več točk … Če je imel Dražen svoj večer, ovir ni bilo. Imel pa je veliko svojih večerov, saj je bil rojeni zmagovalec, ki na parketu ne pozna prijateljev. Tudi brat Aco je bil le tekmec.
V boju z Michaelom Jordanom
Zadnja odločitev, usodna odločitev
Čeprav bi v Realu še dolgo lahko uveljavljal status zvezdnika in verjetno kmalu še tretjič stopil na evropski vrh, ga je želja po dokazovanju gnala v ZDA. Liga NBA daljnega leta 1989 za Evropejce še zdaleč ni bila tako odprta kot danes. Dražena je kot najboljšega evropskega branilca v Portlandu čakal trd kruh.
Čakala ga je predvsem dobro ogreta klop za rezervne igralce, na kateri pa je vendarle sklenil, da bo bogat repertoar pokazal tudi Američanom. Ni mu uspelo v Portlandu, kjer je sicer dobro izkoriščal igralne minute, a so bile le te zelo skrbno in strogo odmerjene, zato pa je v polnem sijaju zablestel v moštvu New Jersey Nets. V dveh sezonah in pol se je uveljavil kot eden najboljših branilcev v ligi ter strelec, ki je neumorno polnil koše tekmecev.
Posebno poglavje njegove kariere je bila reprezentančna košarka. Že kot najstnik se je prebil v člansko jugoslovansko reprezentanco, s katero je na svetovnih prvenstvih osvojil zlato in bron, enak je tudi izkupiček evropskih prvenstev, na olimpijskih igrah pa je bil tretji v Los Angelesu 1984 in drugi v Seulu 1988. Do zadnje kolajne na reprezentančni ravni je prišel leta 1992, ko se je s Hrvaško veselil srebra na olimpijskih igrah v Barceloni.
Leto zatem je po odlični sezoni v dresu NJ Nets Hrvate popeljal še na evropsko prvenstvo. A tega ni dočakal. Še 6. junija 1993 je na zadnji tekmi kvalifikacijskega turnirja na Poljskem igral proti slovenski izbrani vrsti in kljub 30 točkam izgubil, dan zatem pa je umrl v prometni nesreči pri kraju Denkendorf. Soigralci so se odločili za letalski prevoz, sam je izbral cesto. Zadnja odločitev v življenju je bila zanj usodna.
Reprezentanci: Jugoslavija in Hrvaška
Največji uspehi: evropski klubski prvak s Cibono (1985 in 1986), evropski prvak z Jugoslavijo (1989), svetovni prvak z Jugoslavijo (1990), dve srebrni olimpijski kolajni (1888 in 1992) ter ena bronasta (1984).
1