Desetletje in pol po lozanski pravljici

"15 let?! Uf, kako hitro teče čas," je ob vljudni prošnji za krajši pogovor ob petnajsti obletnici enega največjih uspehov ljubljanske in slovenske košarke zavzdihnil tedanji kapetan zeleno-bele vrste Dušan Hauptman. Prav legendarni "Dule" je bil tisti, ki je v Lozani po zmagi nad Taugresom (91:81) visoko v zrak dvignil pokal drugega najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja in iz že močno načetih grl stotnije ljubljanskih navijačev, ki so pripotovali v olimpijsko mesto, izsilil nove vzklike navdušenja.

Hauptman tedaj ni bil le kapetan Smelta Olimpije in igralski dirigent, temveč tudi eden izmed ključnih motorjev v napadu. V večjem delu sezone je bil prvi strelec slovenskih prvakov, navijačev ter soigralcev pa na cedilu ni pustil niti v velikem finalu. V odlični predstavi proti baskovskemu klubu, v katerem sta izstopala predvsem robustni Američan Kenneth Bannister in hladnokrvni Dalmatinec Velimir Perasović, je dosegel 28 točk, v statistiko pa so mu vpisali še pet asistenc. In katera misel se današnjemu trenerju Zagorja utrne, ko mu sogovornik omeni Lozano? "Predvsem spoznanje, da je od uspeha minilo že toliko časa," je kot iz topa izstrelil dolgoletni kapetan slovenskih prvakov. "Poleg časovne komponente pa velja izpostaviti tudi tedanji in današnji položaj kluba. Škoda je, da se današnja Olimpija ne more približati rezultatom mojega rodu. To je žalostno. Vzrokov za takšno stanje je več. Tako kot vselej v življenju. Prvi razlog je precejšnja nemoč v kruti finančni tekmi. Drugi v nizu razlogov pa je prepogosto menjavanje igralskega kadra, trenerjev in direktorjev. Kar se dogaja v zadnjih letih, je resnično neverjetno. Ob tako pogostih in tudi obsežnih menjavah niti nisem začuden nad stagnacijo oziroma celo nazadovanjem," je še dodal Hauptman.

Horvatov sanjski večer

Čeprav je izkušeni organizator igre tedaj več kot upravičil kapetanski trak, pa je vloga prvega zvezdnika v čarobnem lozanskem večeru pripadla enajst let mlajšemu Romanu Horvatu. Krilni košarkar iz Kranja, ki je bil sicer že v dobršnem delu sezone Hauptmanova desna roka v napadu, je namreč odigral tekmo kariere. Proti nasprotnikovemu obroču je izza črte 6,25 je sprožil kar 14 žog, od tega jih je devet našlo pot do cilja. Skupaj je dosegel kar 33 točk, ob tem ujel še pet odbitih žog, v statistiki pa sta se znašli še po ena asistenca in pridobljena žoga. "Pravega recepta nimam. Tudi danes, po petnajstih letih, bi težko našel razlago za mojo tedanjo predstavo. Res je, da sva bila s kapetanom Hauptmanom v večjem delu sezone v dobri formi. Bila sva tudi najboljša strelca. Na tisti tekmi pa so se nato vsi posamični delci združili v celoto. Preprosto, to je bil moj večer. Že tedaj sem vedel, da gre za težko ponovljivo tekmo," se spominja Horvat in dodaja: "Ta uspeh in tista tekma nista utonila v pozabo. Še danes se Lozane mnogi radi spominjajo. Vendarle so bili to zlati časi ljubljanske košarke in Olimpije. Veseli me, da me na to tekmo znanci pogosto spomnijo."

Na najvišji ravni le še Tušek

Sicer pa je Horvat eden od dveh članov tedanje zasedbe Zmaga Sagadina, ki košarkarskih čevljev še ni obesil na klin. V tej sezoni brani barve Šenčurja v 1. B ligi. "Fizično sem dobro pripravljen in bi lahko igral tudi na prvoligaški sceni. V Šenčurju sem našel pravo okolje, ki zadovoljuje mojo ljubezen do košarke. Igral bom, dokler bom čutil, da sem lahko kos mlajšim rodovom," pravi 37-letni krilni košarkar, ki bi bržkone kakšno vrhunsko predstavo uprizoril tudi na evroligaškem odru, če mu ne bi kmalu po tej sezoni načrtov prekrižale težave s hrbtom. ''Res je. Vseeno sem zadovoljen, da lahko še vedno igram,'' pravi Horvat, ob katerem se iz tedanje ljubljanske ekipe aktivno pod koši giblje le še Marko Tušek, s katerim sta sicer sodelovala že pri kranjskem Triglavu. Hrastničan si košarkarski kruh trenutno služi v Avellinu, s katerim je v tej sezoni nastopal tudi v evroligi.

''V zgodovino gre le prvi!''

Poleg omenjene trojice so se v lozanski dvorani za lovoriko znojili še Boris Gorenc, ki je po nizu zdravstvenih težav kariero sklenil pred pol leta, Jaka Daneu, čigar glas je v tej sezoni pospremil marsikatero evroligaško tekmo na enem izmed komercialnih športnih programov, sedanji direktor slovenske reprezentance Marijan Kraljević, ''zimzeleni'' Žarko Đurišić, ki je po karieri odpotoval v ZDA, in ruski center Vitalij Nosov, v ekipi pa sta bila še Nebojša Razić in Klemen Zaletel, danes kondicijski trener domžalskega Heliosa. ''Ekipa, ki je delovala kot dobro utečen stroj,'' se spominja Hauptman, sicer ob Đurišiću pogosto tudi podaljšana roka trenerja Sagadina. ''V zgodovino gre le prvi. In mi smo danes prvi! Upam, da še kdaj bomo,'' je ob veličastni vrnitvi pred dvorano Tivoli dejal tedanji strateg, ki je tri sezone zatem nekoliko spremenjeno ekipo popeljal še na nepozabni rimski turnir evroligaške četverice in se veselil tretjega mesta v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Sladki spomini, ni kaj. Predvsem ob trenutni evropski nekonkurenčnosti, ki se zrcali v petih zaporednih sezonah z evroligaški slovesom že po predtekmovalnem delu …

Sagadin: Kot bi bilo včeraj

''To je bil eden najlepših trenutkov mojega življenja,'' desetletje in pol po nepozabni zmagi nad Taugresom poudarja Sagadin. ''To je bila za Olimpijo prelomnica. Tedaj sem vedel, da smo si z zmago odprli vrata evrolige. To je bila nagrada za desetletja mukotrpnega dela in dokončen preboj v evropski prostor. Še celo nekaj let pred tem domačih tekem nismo smeli igrati v Sloveniji, nato pa smo se prebili tako visoko. Ponosen sem na to pravljično zgodbo. Rad se spominjam Lozane. Ko zaprem oči, imamo občutek, da se je vse skupaj zgodilo včeraj,'' je še dodal Sagadin, ki je Tivoli znova obiskal prav na predvečer petnajste obletnice. Tokrat na klopi Zadra, s katerim bo lozanski uspeh skušal ponoviti v začetku prihodnjega meseca na zaključnem turnirju osmerice evropskega pokala, kamor so se Dalmatinci zavihteli pod vodstvo izkušenega savinjskega strokovnjaka.