SiolNET. Sportal Košarka
6,45

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Saša Dončić

Da sin ne bi ponavljal očetovih napak

6,45

termometer

"Kdor ne pade, tudi vzponov ne bo znal ceniti," v Sportalovem sobotnem intervjuju ugotavlja nekdanji košarkar in zdajšnji trener Ilirije Saša Dončić, ki se je razgovoril o košarkarski evforiji, spogledovanju s politiko in sinu Luki.

Sasa Doncic Foto: Sportida

Zase pravi, da je del izgubljenega košarkarskega rodu, ki sta ga zaznamovala razpad Jugoslavije in preveč ohlapen trenerski nadzor v ključnih razvojnih letih ob prehodu v člansko košarko. Mnogi so mu očitali preskromno predajanje košarki, kar se je zrcalilo tudi v kakšnem pivu in cigareti po tekmi.

"Delal sem napake," pred kultno dvorano Tivoli, kjer je pred desetletjem igral v evroligi, na očitke o tem, da svojega košarkarskega potenciala ni nikoli v celoti unovčil, odgovarja danes 43-letni Saša Dončić. V isti sapi dodaja, da je prav zaradi zavedanja lastnih napak sinu lažje pokazal pravo pot.

In medtem ko 18-letni Luka Dončić v dresu Reala kot eden najbolj nadarjenih košarkarjev na svetu iz tedna v teden navdušuje pod evroligaškimi koši, oče Saša, čigar očetovski vpliv se je znatno zmanjšal, v Ljubljani vodi prvoligaško Ilirijo in se po zvezdniških televizijskih trenutkih med EuroBasketom 2017 spogleduje celo s politiko.


[video: 67731 / ]

Slovenija vas je med EuroBasketom vzljubila kot zelo ljudskega strokovnega televizijskega komentatorja. Kako bi v takšni vlogi komentirali sojenje na rokometnem evropskem prvenstvu na Hrvaškem?
Rokomet ni moje področje, čeprav ga spremljam. Tudi meni je večkrat zavrela kri. Ob tem sem se večkrat spomnil, da smo med EuroBasketom ves čas govorili o zelo nekakovostnih sodnikih. Veste, kaj? Zdaj lahko vidimo, da so imeli košarkarji vrhunsko sojenje! Govorim povsem odkrito. Kar se dogaja na Hrvaškem, je velika žalost za tako pomembno športno panogo. A kljub dvojnim merilom je prav, da se Slovenci borijo še naprej. Sankcije, ki bi jih prinesel morebiten odhod, bi doletele nove rodove. Trpeli bi mlajši rokometaši.

Toda vsaka domnevna sodniška napaka kot po pravilu sproži poudarjanje slovenske majhnosti, iskanje zarot, teze o favoriziranju večjih narodov … Vas kdaj zajame ta val?
Majhnosti nisem nikoli želel priznavati. Da, Slovenija je majhna država, a z vrhunskimi športnimi dosežki. Obenem ves čas trdim, da imamo na vseh ravneh še veliko potenciala. V teorije zarote, iskreno povedano, ne verjamem. Trdim pa, da bi se ob kakšnih športnih krivicah lahko oglasila tudi država.

Zveni kot zametek predvolilnega nagovora. Je v zgodbi o vašem spogledovanju s stranko DeSUS in nastopu na državnozborskih volitvah vendarle nekaj resnice?
Res je, obstajajo pogovori z omenjeno stranko. Ne skrivam, da je pobuda za kandidaturo zame zelo zanimiva. Izhajam iz tega, da status športa v Sloveniji ni ustrezen. O tem večkrat govorim s predstavniki številnih športnih panog. Malce pa sem že sit reševanja teh težav za točilnim pultom. Tam položaja zanesljivo ne bomo rešili. Navsezadnje nam je to v tem mandatu pokazal Peter Vilfan, ki pa je, vsaj po mojem mnenju, v tem boju pogosto osamljen. Tudi zato razmišljam o tem, da bi se mu pridružil. Ponavljam, osnovni namen je potegovanje za boljši položaj športa, za katerega trdim, da je ob turizmu najbolj prispeval k prepoznavnosti Slovenije v svetu.

Z Ilirijo se bori za preboj v ligo za prvaka. Z Ilirijo se bori za preboj v ligo za prvaka. Foto: Sportida

A če ne bi bili zgolj lutka oziroma ime na glasovnici, bi to pomenilo tudi konec ali vsaj prekinitev trenerske kariere.  
Ne. Moja prioriteta ostaja trenersko delo. Sicer pa v tem pogovoru prehitevava dogodke. Odločitev še ni padla. Trenutno so moje misli pri Iliriji ali - povsem konkretno - pri večerni tekmi z novomeško Krko. To bo priložnost za nov korak proti ligi za prvaka.

Vseeno se verjetno strinjate, da ste se državljanom ob robu EuroBasketa predstavili v neki novi luči.
Ob vrnitvi iz Turčije sem začutil, da je Slovenijo prevzela prava košarkarska evforija, obenem pa je moj javni nastop naletel na zelo pozitivne kritike. Na to je zagotovo vplivalo tudi to, da je Slovenija celotno košarkarsko dogajanje sprejela kot pozitivno zgodbo. Morda celo eno najpozitivnejših zgodb v zgodovini slovenskega športa. Šport združuje. To je vidno tudi pri rokometaših. Ko jim je bilo najtežje, so začutili podporo. Če še bolj konkretno odgovorim na vaše vprašanje, moram priznati, da je EuroBasket zelo pozitivno vplival na mojo javno podobo.

Pravi košarkarski navdušenci so vendarle pogrešali malce več strokovnih besed. Ste se zavestno oklenili bolj sproščene in šaljive vloge?
To sem jaz. Sem, kakršen sem. S kamero ali brez nje. Povem, kar mi pade na pamet. To me je v življenju večkrat teplo, a na koncu mi je tudi pomagalo. Sicer pa se v javnih nastopih vedno trudim ljudem po domače razložiti določene stvari. Nisem aristokrat ali filozof. Izhajam iz ljudstva.

Omenili ste evforijo. Se strinjate, da je uspeh malce hitro utonil v pozabo?
Zase brez kančka dvoma trdim, da še lep čas ne bom pozabil tega izjemnega uspeha slovenske reprezentance. Okolica pa … Morda je evforija manjša, a junaki iz Istanbula so, kjerkoli se pojavijo, še vedno toplo sprejeti. Izpostavljenost pa je manjša. To je res.

Danes gledamo igrane in dokumentarne filme o košarkarskih ali nogometnih reprezentancah Jugoslavije, ki so pogosto prežeti z nostalgijo. A Slovenija ima aktualne evropske prvake v košarki.
Evforija bi imela res lahko daljši rok trajanja, a to mora v prvi vrsti izhajati iz medijev.

"EuroBasket je bila pozitivna zgodba v vseh pogledih." "EuroBasket je bila pozitivna zgodba v vseh pogledih." Foto: Sportida

Kako pa ste evforijo občutili kot trener prvoligaša?
Nikoli ne bo nič padlo z neba. Vsak klub, vsak trener in vsak košarkar mora trdo delati ter se boriti za svoj položaj. Pozitivno košarkarsko ozračje, za katero je poskrbela reprezentanca, mu je lahko le v oporo. Ilirija, katere trener sem, je novinec v prvi ligi. Z obiskom smo zadovoljni, nihče pa ni pričakoval, da bodo po zlati kolajni reprezentance ljudje množično drli v dvorane prvoligašev. Ponavljam, vsak se bori sam, obenem pa se lahko vsak tudi zgleduje po slovenskih junakih na EuroBasketu. Tudi trenerji. Ne skrivam, ves čas sem opazoval, kaj se dogaja v reprezentanci, črpal znanje, se učil … Verjamem, da sem tudi jaz po evropskem prvenstvu bogatejši.

Prah se je polegel, vznesene izjave so se umirile … Je zdaj že čas za trezno oceno in razlago, zakaj je Slovenija evropski prvak?
Ekipa z enajstimi Maradonami ne bi bila nikoli nogometni prvak. V košarki je podobno. Za uspeh ekipa potrebuje notranjo kemijo in do potankosti razdelane vse naloge. Ve se, kdo lahko meče na koš, kdo postavlja blokade … V ekipi Igorja Kokoškova je bilo vse to jasno. Te vloge so fantje sprejeli, nato pa jih je ponesel ekipni duh. Množina je postala ednina. Bili so eno. Čeprav so vedeli, kaj je cilj, obremenjenosti z njim ni bilo čutiti. Še več, ko so igrali, so uživali v košarki. To so selektorjeve zasluge. Ko tekmec naleti na takšno ekipo, pa jo je res težko ugnati.

Poudarjate ekipo, v kateri pa je do izraza vendarle prišla tudi kakovost posameznikov.
Res je. Na prvem mestu je ekipa, a ko je bilo treba, je potegnil posameznik. Večinoma je bil to Goran Dragić. Sledili so mu Luka Dončić, Klemen Prepelić … A ne pozabimo, da je v finalu zablestel tudi Aleksej Nikolić, kar je spet dokaz kolektivnega duha.

V pogovor se je "prikradel" tudi vaš sin. Ali vas zaradi njega ljudje zdaj drugače obravnavajo?
Prek Luke ali kogarkoli drugega se ne oglašujem. Storil pa sem to, kar bi storil vsak starš. Ne glede na to, ali bi šlo za košarko ali nogomet, ekonomijo, violino … Pomagal sem sinu do boljših pogojev. Bil sem vpet v košarko, poznal sem veliko ljudi. Učil sem se tudi na svojih slabih izkušnjah. Vedel sem, kaj je zanj dobro in kaj ne. Navsezadnje je to tudi moja očetovska dolžnost. A tu se je moja vloga končala. Ključni del je Luka opravil sam. Izkoristil je ponujeno priložnost. Zdaj živi sanje vsakega mladega košarkarja. Zasluženo!

Vas danes kdo, ki vas je pred tem preziral, "prijateljsko" potreplja po rami?
Oh, takšnih prijateljev sem imel veliko še kot aktivni košarkar. Ko sem bil dober, sem imel milijon prijateljev. Sam sem po naravi takšen, da najprej poskrbim za druge, nato zase. To je bila moja velika napaka. V življenju ne moreš biti dober do vseh. Ponavljam, ko sem igral, sem imel veliko prijateljev. Ko sem bil v hudi stiski, me marsikdo ni poznal. Danes me znova kličejo ljudje, ki me pred tem skorajda niso poznali.

Potem ko je okusil slast igranja v evroligi, je doživel osebni kolaps z ločitvijo in bankrotom. "Boril sem se," pravi. Potem ko je okusil slast igranja v evroligi, je doživel osebni kolaps z ločitvijo in bankrotom. "Boril sem se," pravi. Foto: Sportida

Omenili ste stisko. Ta je bila v vašem primeru huda. Končala se je s popolnim finančnim zlomom, nato pa …
Pomagal mi je šport. Šola športa. Šport je namreč način življenja. V pravem športu ni predaje. Pridejo vzponi in pridejo padci. Kdor ne pade, tudi vzponov ne bo znal ceniti. Moj padec je bil res grd in boleč. Marsikdo bi se verjetno zlomil. Nisem jokal. Boril sem se.

Splezali ste na denarno zeleno vejo in si ustvarili novo družino. Na športni ravni pa vaš vzpon simbolizira Ilirija, s katero ste se iz tretje lige brez poraza prebili v prvo.
Na to zgodbo sem ponosen. Je dokaz, da se lahko tudi z majhnimi vložki doseže marsikaj. V treh letih smo iz telovadnice na Vodnikovi cesti, kjer je bilo igrišče preozko za prave trojke ali izvajanje avta, prišli do kultne dvorane Tivoli.

Že lani ste poudarili, da ima prostovoljno delo v športu omejen rok trajanja in določen domet. Kako daleč pa je projekt vsaj delne profesionalizacije Ilirije?
Naš celoten klubski pogon stane 180 tisoč evrov. V ekipi imamo igralce, ki trenirajo dvakrat na dan, pa zaslužijo 300 evrov. To je žalostno. Na to nisem ponosen. Vesel bom, ko bodo imeli vsi spodobna plačila, zato lahko rečem, da je Ilirija polprofesionalizirana. Čez noč ne gre. Bi pa ob tem izpostavil tudi velik bazen otrok v našem klubu. Tudi to je uspeh, ne le članska ekipa.

Dolgoročni cilji?
Prvo mesto. To je največ, kajne? Haha … A ne prehitevajmo dogodkov. Letos želimo obstati v ligi in razviti nekaj mladih fantov.

Klub se lahko pohvali tudi z reprezentantom. Radi poudarite, da je Žan Mark Šiško prihodnost slovenske košarke.
Ko je zapustil Cibono in okrepil tedaj drugoligaško Ilirijo, so se mu mnogi smejali. A vedel je, kaj želi, mi pa smo mu dali jasne naloge. Od košarkarskih zadolžitev do vozniškega izpita in šole. Fant je trdo delal in napredoval. Z vpoklicem v reprezentanco je bil deloma že nagrajen, a njegova pot do vrha je še dolga. Verjamem, da je to fant, ki lahko v reprezentanci dostojno nasledi Gorana Dragića.

Kot trener je vodil Radovljico, Škofjo Loko in Ilirijo. Kot trener je vodil Radovljico, Škofjo Loko in Ilirijo. Foto: Sportida

Nekdanji trener Ilirije Spasoje Todorović je nekoč izjavil, da je Goranu Dragiću odkrito dejal: "Prerasel si Ilirijo. Moraš v večji klub." Bi znali biti tako objektivni in pošteni do svojega varovanca, čeprav bi vam na parketu prišel še zelo prav, tudi sami?
Vsekakor. Že zdaj se v klubu prav na primeru Žana Marka Šiška pogosto pogovarjamo o tej temi. Lahko vam zaupam, da je imel v preteklih mesecih fant kar nekaj mamljivih ponudb. A odločil se je, da ostane v klubu vsaj do konca sezone. Zakaj? Ker je to dobro za njegov razvoj. Nato pa … Bomo videli.

Kako pa kot trener gledate na svojo kariero, v kateri bi z nekaj drugačnimi potezami verjetno dosegli precej več?
Po bitki so vsi generali pametni. Delal sem napake. Kariero so zaznamovale tudi višje sile, recimo vojna v nekdanji Jugoslaviji. A na teh napakah sem se nekaj naučil. To sem lahko unovčil pri Luki. Trudil sem se, da ne bi ponavljal očetovih napak. Dvomim, da bi se, če bi vztrajal v Sloveniji, razvil v takšnega košarkarja, kakršen je danes. Če se navežem na prejšnje vprašanje, bi dejal, da je prerasel naše okolje. Predvsem pa je pri trinajstih letih vedel, kaj želi. Vedel je, kaj dela. To ve še danes. Marsikdo tega pred leti ni razumel. To sem občutil na lastni koži. Imeli so me za bedaka. Pljuvali so po meni in se mi smejali. Že po njegovi prvi tekmi v članski ekipi Reala pa so isti ljudje govorili o tem, da se je od nekdaj vedelo, za kako izjemnega igralca gre.

Mar res verjamete, da bi tako nadarjen košarkar v slovenskem okolju obstal?
Zanesljivo danes ne bi bil tako visoko. V prvi vrsti ne bi dobil takšne priložnosti za razvoj in igro. Real je vendarle eden največjih klubov v Evropi. Večje je vprašanje, zakaj mnogim mladim slovenskim košarkarjem uspeva v tujini tudi v manjših okoljih. Lep primer je Vlatko Čančar.

Imate odgovor?
Ni korektno, da govorim o tem. Zdaj z Ilirijo ustvarjamo klub, v katerega želimo privabiti mlade igralce. Naj bo to zanje odskočna deska.

V dolgoletni karieri je igral za Ilirijo, Idrijo, Škofjo Loko, Helios, Laško, Krko, Olimpijo, Slovan, Radovljico, Slogo in Evereux. V dolgoletni karieri je igral za Ilirijo, Idrijo, Škofjo Loko, Helios, Laško, Krko, Olimpijo, Slovan, Radovljico, Slogo in Evereux. Foto: Sportida

Dolga leta se je na območju nekdanje Jugoslavije govorilo o "novem Draženu". V Sloveniji smo že prišli do stopnje, ko se iščeta nova Goran in Luka. Ju vidite?
Že v Iliriji je nekaj zelo zanimivih igralcev, so pa to še zelo mladi fantje, zato je o tem nesmiselno govoriti. A ves čas ponavljam, da je v Sloveniji veliko novih košarkarskih talentov. Poleg tega gre za državo, v kateri se prepletajo zahodne delovne navade in balkanski "šmek". Tudi kakšen novi Goran se bo našel. Ali novi Luka.

Ko govoriva o Dragiću, ne moreva mimo konca njegove reprezentančne kariere. Poskrbel je za najbolj veličastno reprezentančno slovo. Po drugi strani pa ves čas posluša namige, naj se vendarle vrne …
Razumem obe strani. Če se postavim v vlogo košarkarskega navdušenca, bi ga seveda rad še naprej gledal v reprezentanci. Menim, da je tudi še dovolj mlad za nadaljevanje reprezentančne kariere. Trdim tudi, da je Slovenija z Dragićem, pa čeprav le na klopi, nekaj drugega kot brez njega. A odločitev je njegova. Treba jo je spoštovati. Kolikor vem, je zdaj odločen, da je vsega konec. Če pa se Slovenija uvrsti na svetovno prvenstvo ali olimpijske igre, je mogoče marsikaj.

Kaj pa Luka? Bo že letos igral v ligi NBA?
To je povsem njegova odločitev. Karkoli bo storil, bo storil pravilno.

Kaj pa bi bilo, če se postavite v vlogo košarkarskega strokovnjaka, bolje – NBA ali dodatna sezona v Evropi?
Star je 18 let. Nikamor se mu ne mudi. Tudi če bo še kakšno leto ostal v Evropi, ga nato v ligi NBA čaka niz sezon. Potreboval bo nekaj časa, da se prilagodi na tamkajšnjo košarko. Ko pa se bo, bo tudi tam pustil vtis. Tudi tam bo "raztural". O tem sem prepričan.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 110
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin