Čigava je luna, se ne ve. Zlato pa je (bilo) "naše".

"Luna vaša, zlata naša," je maja leta 1970 nič hudega sluteča skupina navijačev nedolžno zapisala na transparent in ga prinesla v dvorano Tivoli, ki je gostila svetovno prvenstvo v košarki. Ker je reprezentanca tedanje Jugoslavije kot gostiteljica tekmovanja eno od odločilnih tekem igrala proti Američanom, so te košarkarski kibici spletli asociativno zgodbo med sprehodom ameriškega astronavta Neila Armstronga po luninem površju leta 1969 in jugoslovanskim lovom na košarkarsko zlato leto zatem.

A čeprav se jim je domislica tedaj zdela še tako šaljiva, pa si verjetno niso domišljali, da so ustvarili legendarni slogan, ki bo dodobra zaznamoval tisto prvenstvo in se v športni zgodovini ohranjal skozi dolga desetletja. Še celo ko so v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine, le nekaj metrov oddaljenem od dvorane Tivoli, ob robu lanskoletnega EuroBasketa zbrali kopico fotografij, so razstavo poimenovali "Luna vaša, zlata naša".

Pokal je dvignil Ivo Daneu

Navijaški slogan se je tudi uresničil. Jugoslavija se je v Ljubljani prvič v zgodovini dokopala do naslova svetovnega prvaka. Modra četa selektorja Ranka Žeravice je v vroči atmosferi dvorane pod Šišenskim hribom v nizu ugnala Italijo, Brazilijo, Češkoslovaško, Urugvaj in Združene države Amerike, nato pa na tekmi, ki ni več odločala o zmagovalcu turnirja, prepustila točki Sovjetski zvezi.

Pokal za najboljšo ekipo na zemeljski obli je v nabito polnem Tivoliju, ki je dal prvenstvu pravo dušo, visoko v zrak dvignil Ivo Daneu, tedanji kapetan jugoslovanske reprezentance. Mariborski Ljubljančan, ki je slovel po značilnih akcijah, ki so se zaključevale z znamenitim metom prek glave, je tako kronal svojo bogato športno pot.

Na tistem prvenstvu ob koncu kariere je bil sicer ljubljenec občinstva, na parketu pa tudi zaradi poškodbe ni bil več gonilna sila modre vrste. Ta je vključevala niz vrhunskih košarkarjev, med katerimi pa ni bilo več legendarnega Radivoja Korača, ki je leto pred tem umrl v prometni nesreči v bližini Sarajeva.

S stopničk na pogreb

Poleg domačega kapetana je imel selektor Žeravica tedaj v ekipi tudi Aljošo Žorgo in Istrana, ki je ključna leta kariere prebil v Ljubljani in je danes lastnik slovenskega potnega lista, Vinka Jelovca. Zlato ekipo so dopolnjevali še prvi strelec, slabi dve desetletji pokojni dalmatinski košarkarski mojster Krešimir Čosić, dober znanec slovenske košarke Petar Skansi, njegov splitski sosed Ratomir Trvdić, junak zmage nad Brazilijo Ljubodrag Simonović, Dragan Kapičić, Damir Šolman, Dragutin Čermak, Nikola Plečaš in Trajko Rajković. Ta je vsega tri dni po prvenstvu zaradi srčne kapi umrl in jugoslovansko košarko po velikem uspehu zavil v črnino.

Ljubljana, 43 let pozneje

Zlati fantje so se sicer v zadnjih desetletjih v okrnjeni zasedbi večkrat srečevali in obujali spomine na skupni vrhunec karier. Med drugim so se zbrali tudi pred lanskoletnim EuroBasketom. Domačina Daneu in Žorga sta v Ljubljani gostila tedanjega selektorja Žeravico, njegovega pomočnika Lazarja Lečića in igralce Čermaka, Plečaša, Skansija in Tvrdića. Zbrana druščina je med drugim znova zakorakala tudi v veliko tivolsko dvorano in ob polčasu pripravljalne tekme med Slovenijo in Rusijo požela glasen aplavz.

"Ne živimo od spominov, saj živimo v sodobnem času, lepo pa se je spominjati takšnih trenutkov," je ob tem dejal 84-letni Žeravica, osem let mlajši Daneu pa ga je dopolnil: "Najlepše pa se je spominjati dejstva, da je celotna država dihala z nami. Res je, zlata kolajna je bila načrtovana, a nikakor se nismo sprehodili do nje."