"Barca" do obliža na nogometno rano

Ustvaril se je vtis, da ima Olympiacos vse, kar potrebuje za naskok na evropski prestol. Dirigentsko palico Panagiotisa Giannakisa, pod njo pa rutiniranega Theodorasa Papaloukasa, prvega strelca evrolige Linasa Kleizo, izjemnega Srba Miloša Teodosića, prodornega ameriška branilca Penna in njegovega zvezdniškega rojaka Josha Childressa, pa robustnega Sofoklisa Schprtsanitisa … A zvezdniška četa je ranljivost pokazala že proti Partizanu, ki je bil blizu senzacije, v velikem finalu pa je proti Barceloni delovala kot razbita vojska. "Dobili smo kar 20 od 22 tekem v sezoni. Za nami je torej odlična sezona z izjemnim zaključkom. V finalu smo dobro prenašali žogo, primerno napadali, igrali obrambo in metali proste mete. Težko je na takšen način igrati v finalu, a držali smo se naše poti," je bil navdušen trener "Barce" Xavier Pascual, ki je s svojimi varovanci položil manjši obliž na katalonske nogometne rane, ki so nastale po porazu v polfinalu lige prvakov.

Navarro - MVP

Prav nogometaši na čelu s Carlesom Puyolom so bili v pariškem Bercyju med najglasnejšimi navijači modro-rdeče čete. Slednja je vnovič stavila na kolektivni duh, vseeno pa je kot posameznik nekoliko izstopal Juan Carlos Navarro, ki si je za svoji predstavi v francoski prestolnici prislužil tudi naziv najkoristnejšega košarkarja zaključnega turnirja. "Trdo delo je poplačano. Ko smo stopili na parket, smo bili pripravljeni na takšen obračun. Vseh 40 minut smo nadzirali ritem, kar je bilo ključno, " je bil navdušen 30-letni Katalonec, edini član Barcelone, ki se je naslova prvaka veselil tako leta 2003 kot tudi 2010. A ob prvem zmagoslavju je bil še v senci Dejana Bodiroge, Gregorja Fučke in ostalih soigralcev. Tokrat je bilo drugače. "Tudi zato je ta lovorilo nekaj posebnega," je pripomnil Navarro, ki je v velikem finalu dosegel 21 točk, v statistiko pa dodal še po 6 skokov in asistenc.

Lorbek: Naslov za družino

Skromnejši je bil prispevek slovenskega dvojca Jaka Lakovič – Erazem Lorbek. Predvsem prvi je bil v finalu deležen povsem obrobne vloge, medtem ko pa je slednji prav tako ostal pod ravnjo letošnjih predstav, ki so mu prinesle tudi mesto v drugi peterki evrolige. A prav z učinkovitim nadomeščanjem manjkajočega slovenskega prispevka, ki je bil med sezono pogosto ključen, je Barcelona dokazala širino, kakovost in kadrovsko raznolikost. "Izjemen občutek. Po dolgih letih v ligi sem končno dočakal lovoriko. Ključna je bila obramba," je bil navdušen Lakovič, ki se je skupaj z Erazmom pridružil Juretu Zdovcu, Radoslavu Nesteroviću, Saniju Bečiroviču in Matjažu Smodišu na seznamu slovenskih košarkarjev z naslovom evropskega klubskega prvaka. "O tem sem sanjal vse od otroštva," pa se je prvenca veselil Lorbek in v isti sapi dodal, da mali pokal, ki ga je prejel sleherni član "Barce", poklanja svoji družini. "V finalu sta bila odločilna obramba in nadzor skoka. Tekmeca smo prisilili v zahtevne mete," je še dodal mlajši in višji del slovenskega tandema v vrstah evropskih klubskih prvakov.

Giannakis: V novi sezoni …

Povsem drugačno je bilo seveda razpoloženje v pirejskem taboru, kjer so si nadejali ponovitve finala leta 1997, ko so v odločilni tekmi sezone strli katalonski odpor. A Rim se ni ponovil, Panagiotis Giannakis pa je ostal brez statusa človeka, ki bi imel v svojih vitrinah naslove evropskega klubskega in reprezentančnega prvaka tako v trenerski kot tudi igralski vlogi. "Bili smo premalo potrpežljivi. Slabši smo bili v skoku, težave pa nam je povzročal tudi met," je razloge za finalni poraz iskal trener podprvakov, ki bi si v svojih vrstah prav gotovo želel tudi zdravega Miloša Teodosića.

"Drugo leto se bomo vrnili in napadli vrh," je tekmecem požugal in pohvalil trud svojih igralcev. Slednji niso skrivali razočaranja, vseeno pa so našli dovolj energije in moralne drže, da so tekmecu čestitali za zasluženi naslov. "Spoštovati moramo Barcelono. Bili so boljši. Žal nismo prikazali naše prave igre," je ugotavljal Linas Kleiza, eden izmed dražjih košarkarjev pod evropskimi koši.