Primož Roglič
Tadej Pogačar
Sobota, 26. 9. 2020, 10.51
3 leta, 7 mesecev
Koronavirus ne popušča in v primežu drži tudi šport
Vladajo posebne razmere #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,92
1
Športniki se morajo zaradi novega koronavirusa držati številnih predpisov.
Trenutno največji sovražnik na svetu, ki sliši na ime novi koronavirus, je s svojimi lovkami povzročil ogromno škodo na številnih področjih. Obšel ni niti športa. Ta sicer vrti svoja kolesja, a na drugačen način, kot smo ga vajeni. Kot smo ga vajeni na primer tudi novinarji.
V športni sferi je novi koronavirus naredil pravo razdejanje. Začetna moč je bila tako močna, da so se marca prekinila vsa tekmovanja. Kljubovali so recimo le v Belorusiji in nekaterih državah, kjer so v določenih disciplinah vztrajali pri začrtanem. Po težkem in nepričakovanem udarcu so se vsi počasi začeli pobirati, a so žal nekateri čutili takšne posledice, da so morali celo zapreti vrata poslovanja.
Kako je videti na terenu
Tam, kjer je v igri ogromno sponzorskega denarja, so na vse kriplje iskali rešitev, kako bi le izpeljali zastavljeno do konca. Pojavili so se balončki, od javnosti izolirani prostori. Pot, kako je v težkih časih vendarle mogoče pod streho spraviti tekmovanje, so utirali v ZDA. Najbolj odmevno, vsaj za slovensko javnost, je spremljanje lige NBA.
Da bi košarkarji v ligi NBA vsaj nekoliko čutili prisotnost navijačev, je vodstvo tekmovanja postavilo videozid, ki je v dvorani, košarkarji pa tako vsaj delno vidijo izraze privržencev.
Jasno, zaradi Luka Dončića in Gorana Dragića. Košarkarji so (bili) v Orlandu ves čas izolirani od zunanjega sveta – brez gledalcev in le z določenimi novinarji. In videti je, da bo Dragić med vsemi ostal v zabaviščnem parku Walt Disney World najdlje, saj je streljaj od uvrstitve v zanj zgodovinski finale. Kar pomeni več kot tri mesece brez svojih najbližjih.
Skakanje iz enega v drug balonček, v katerem vlada poseben režim
Po ameriškem vzoru so se podobnega podviga lotili na kolesarski Dirki po Franciji, kjer je bilo logistično bistveno bolj zapleteno, saj se je karavana v treh tednih selila iz kraja v kraj. Čeprav je bilo pet pozitivnih primerov – od tega noben kolesar –, to ni ogrozilo nobene ekipe, kaj šele dirke, na kateri je Slovenec Tadej Pogačar osvojil rumeno majico. Da je bila dirka vseh dirk povsem slovensko obarvana, je z drugim mestom poskrbel Primož Roglič.
Tako je bila videti novinarska konferenca Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča pred svetovnim prvenstvom v Imoli. Izmenično sta "skakala" pred računalnik in odgovarjala na novinarska vprašanja.
Slovenska šampiona sta se v zelo kratkem času preselila iz enega v drug balonček. V Imolo, kjer od četrtka do nedelje poteka svetovno kolesarsko prvenstvo. Verjetno si lahko predstavljate, kako je v Italiji že sicer nekoliko bolj striktno glede varnostnih ukrepov v povezavi s širitvijo bolezni covid-19. Ljudje v veliki večini nosijo maske tudi zunaj. Vendarle je bila Italija prvo žarišče novega koronavirusa v Evropi in je doživela močan udarec – umrlo je prek 35 tisoč ljudi.
V Italiji ljudje v večini nosijo maske tudi zunaj.
Zaradi največjega sovražnika na zemeljski polobli se je posledično spremenilo marsikaj v vsakdanjem življenju. Obšel ni niti novinarskega dela. Če je tekmovanje omejeno na balonček, neposreden stik s kolesarji ni dovoljen. Poglobljeni pogovori s športniki ne pridejo niti pod točko razno. Tako je na primer pred prvenstvom Kolesarska zveza Slovenije organizirala spletno klepetalnico, kjer smo lahko prišli do izjav – sicer ni bilo mogoče vsega lepo slišati, ker je prekinjalo povezavo, a je bilo mogoče razbrati potrebne informacije, ki so bile nato servirane naprej bralcem, poslušalcem, gledalcem.
Delček Vojne zvezd
Delo v novinarskem središču. Maske so tudi tu obvezne.
Prav poseben režim vlada tudi v mešani coni, v prostoru, v katerem športniki po koncu tekem ali dirk dajejo izjave. Brez maske vstop v ta del razumljivo ni dovoljen. Pravzaprav je maska obvezen dodatek na celotnem tekmovalnem prostoru v Imoli. Ob nespoštovanju pravil sledi odvzem akreditacije in verjetno daljši zagovor doma pri vodji, ki je odobril službeno pot.
Upoštevanje razdalje 1,5 metra velja vsepovsod, čeprav jo je v mešani coni novinarjem težko držati. Če je na nasprotni strani ograje en športnik in na drugi recimo več predstavnikov sedme sile, potem si lahko predstavljate, kakšna je razdalja med njimi. Hkrati je obvezna oprema tudi stik palica, na katero je treba montirati snemalno napravo, da je razdalja med sogovornikoma dovolj velika, torej 1,5 metra. Malo za šalo, malo zares, počutimo se kot v Vojni zvezd, le da naše palice nimajo svetlobnih efektov, hkrati tudi ne bojne funkcije.
Manjkajo čustva, ki prihajajo s strani
Šport se sam po sebi sicer ni spremenil, spremenilo se je dogajanje okoli njega. Število gledalcev je omejeno ali jih sploh ni. Prav njih v največji meri pogrešajo športniki. Verjetno si predstavljate, kako bi bilo na nedavno končani Dirki po Franciji sredi Pariza, kjer so okronali Pogačarja za kralja Toura, na zmagovalnem odru pa je bil tudi Roglič. Čustva bi dobila dodatno razsežnost.
Slovenski navijači so šli pozdravit uspeh Pogačarja in Rogliča v Pariz, vendar so bili od odra za zmagovalce, ob katerem ni bilo nobenih privržencev kolesarstva, zaradi varnostnih predpisov oddaljeni debelih 500 metrov.
Kljub vsem preprekam so slovenski navijači že zdaj prišli v francosko glavno mesto pospremit njun uspeh, a do zmagovalnega odra in slovesne podelitve ni mogel nihče. Kar 500 metrov so bili oddaljeni od osrednjega dogajanja. Čustva bi pri slovenskih asih zagotovo zaigrala na posebno struno, če bi pod odrom za zmagovalce zagledala slovenske trobojnice in več tisoč glasnih slovenskih navijačev, ki bi pospremili zgodovinski uspeh.
A je videti, da še lep čas ne bo tako, kot je bilo. Ne za športnike, ne za gledalce, niti za nas novinarje.
1