Giro d'Italia
Primož Roglič
Nedelja, 28. 5. 2023, 12.15
1 leto, 6 mesecev
Intervju z Janom Tratnikom, ki je zaradi poškodbe Giro moral spremljati od daleč
Tudi Jana Tratnika ob spremljanju fantazije na Višarjah prevzela čustva #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,30
"Vemo, da vsak športnik doživlja vzpone in padce, tudi Primož jih je imel, zato njegov uspeh jemljem kot velik navdih. Ne smem razmišljati o tem, kaj se je zgodilo in zakaj se je zgodilo, ampak se moram osredotočiti na prihodnost. Upam, da se bom lahko čim prej vrnil na kolo," si želi Jan Tratnik.
"Priznam, da so me včeraj prvič po padcu pred začetkom Gira prevzela čustva," je v pogovoru za Sportal razkril moštveni kolega Primoža Rogliča pri ekipi Jumbo-Visma Jan Tratnik, ki še vedno okreva po poškodbi, ki se je zgodila pred tremi tedni, le dan pred začetkom Dirke po Italiji. "Vemo, da vsak športnik doživlja vzpone in padce, tudi Primož jih je imel, zato njegov uspeh jemljem kot velik navdih. Ne smem razmišljati o tem, kaj se je zgodilo in zakaj se je zgodilo, ampak se moram osredotočiti na prihodnost. Upam, da se bom lahko čim prej vrnil na kolo," si želi Tratnik.
Jan, kako težko je bilo za vas sobotno, odločilno etapo letošnje Dirke po Italiji spremljati na daljavo? Na kronometru bi nastopili v dresu državnega prvaka, ki ga letos sploh še niste imeli priložnost obleči, med Slovenci ste zelo priljubljeni, spodbujanje bi bilo verjetno noro. Kako težko je bilo to spremljati od daleč?
Priznam, da so me včeraj prvič po padcu pred začetkom Gira malo prevzela čustva. Pred začetkom Gira, takoj po padcu, sem se nekako sprijaznil s tem, kar se mi je zgodilo, in bil po eni strani vesel, da sem jo odnesel tako, kot sem jo, lahko bi bilo precej huje. Ko sem potem po televiziji spremljal Giro, pa sem pomislil na preteklost, na vse priprave, ki sem jih vložil v to dirko, na ves trud in vsa odrekanja. Skoraj nič me ni bilo doma, vse je šlo po načrtih, potem pa se je zgodilo tisto, kar se je.
Brez padca bi bil tudi jaz na Giru in priznam, da so me včeraj ob spremljanju kronometra preplavila čustva. Po eni strani sem bil ekstremno vesel za Primoža, po drugi strani pa sem se zamislil zaradi vsega, kar se mi je zgodilo. Za kratek čas sem celo moral ugasniti televizijo.
Vemo, da vsak športnik doživlja vzpone in padce, tudi Primož jih je imel, zato njegov uspeh jemljem kot velik navdih. Ne smem razmišljati o tem, kaj se je zgodilo in zakaj se je zgodilo, ampak se moram osredotočiti na prihodnost. Upam, da se bom lahko čim prej vrnil na kolo.
Ste verjeli v takšen razplet etape in Gira nasploh?
Glede na to, kako skupaj so bili prvi trije kolesarji v skupnem seštevku, sem vedel, da je zmaga za Primoža še vedno dosegljiva. Drugače bi bilo, če bi zaostajal dve minuti, manj kot 30 sekund zaostanka pa je bilo povsem realno dosegljivih.
Ampak v tistem trenutku, ko je imel Roglič težave s kolesom, je marsikomu za trenutek zastal dih, številni so si v mislih že začeli slikati črne scenarije.
Da, drži, vsem nam se je v tistem trenutku ustavilo srce. Že prej sem opazil, da Geraint Thomas ni bil tisti pravi, zagotovo pa v trenutku, ko je imel Primož težave s kolesom, nihče ni vedel, kako se bo vse skupaj razpletlo. Ampak ko sem videl Primoža, v kakšnem ritmu je nadaljeval, če ne še hitreje kot prej, sem vedel, da se bo dobro končalo. Dokazal je, da je zasluženo zmagal.
Posebno omembo si zaslužijo tudi navijači. Ti so v Sloveniji na največjih športnih dogodkih vedno posebna zgodba. Se strinjate?
Res je, s televizije je to težje začutiti, če si bil tam in si užival, pa je bilo noro. Če imaš možnost to doživeti na kolesu, je to nekaj še bolj posebnega. Zagotovo je bil to nepozaben dan. Na pomembnih tekmah in dirkah Slovenci nikoli ne razočarajo. Vsa čast slovenskim navijačem.
To, kako športno so navijali za vse, so opazili tudi v tujini.
Res je, to je šport, za vse je treba navijati, vsak se trudi in vsak si zato zasluži aplavz. Vsak, ki pride do cilja tritedenske dirke, je zmagovalec. Na koncu letošnjega Gira so odločale noge in razpletlo se je v našo korist.
V petek so minili trije tedni od vašega nesrečnega padca le dan pred začetkom Gira. Kako poteka vaše okrevanje? Na družbenih omrežjih ste objavili, da na trenažerju počasi že obračate pedala. Obstajajo kakšne časovnice glede vrnitve?
Da, v petek so minili trije tedni od padca, v torek pa bodo trije tedni od operacije. Dobil sem zeleno luč za trenažer, ne moremo pa govoriti, da gre za trening, ampak res bolj za obračanje pedal.
Koleno je še tako oteklo, da me vse zateguje in obrat sploh ni popoln. Imam toliko krvi in vode okoli kolena, da me vse boli. Obračanje pedal na trenažerju je trenutno edina aktivnost, ki jo lahko izvajam. Pogrešam kolo, če bi lahko šel na prosto kolesarit dve ali tri ure, se naužit svežega zraka, bi bilo vse skupaj precej lažje.
Kar zadeva časovnico, vsaj deset dni ne smem obremenjevati noge, ne smem stopiti na nogo, ne smem izvajati vaj za moč … Po desetih dneh bomo preverili, kako se je kost zacelila, in če bo vse v redu, bom lahko začel počasi izvajati vaje za moč, stopati na nogo, a vse to z veliko previdnostjo, da se ne bo še kaj poškodovalo.
Upam, da bom konec junija že lahko kolesaril na prostem, težko pa je reči, ali bo to mogoče ali ne. Na to bo treba še malo počakati. Za zdaj so dnevi dolgi, moram biti potrpežljiv, zdaj lahko delam samo vaje za raztegovanje kolena. Malo ga hladim, občasno hodim na masaže, ravno toliko, da zmehčamo oteklino. Na trenažerju sem od 20 do 30 minut, pri zelo nizki moči, to pa je to. Vsako jutro upam, da gre na bolje, in mislim, da tudi gre na bolje. Ostajam optimističen.
Je pa tako, da je prva diagnoza kazala, da bi se lahko na kolo vrnil šele po treh, štirih mesecih, zdaj pa kaže, da se bo to zgodilo po mesecu in pol ali dveh. Okrevanje poteka hitreje, kot smo mislili, vsekakor pa zlom ni bil nedolžen. Kost je bila trikrat zlomljena. Nekateri s tako poškodbo izgubijo tudi pol leta, upam, da bo moja zgodba drugačna.
Se vam je gospa, ki je kriva za vaš padec in poškodbo tik pred začetkom Gira, opravičila?
Da, ko me je povozila, je bila v šoku in se opravičevala, ko je prišla ekipa, pa so me hitro naložili v avto in odpeljali na preiskave. Ne vem, kaj se je dogajalo potem. Vem, da je nesrečo preiskovala policija. Ne vem sicer, kaj je rekla gospa, ker me ni bilo tam, se mi pa zdi, da se po vseh pridobljenih podatkih ter tem, kako je bila speljana cesta in kdo je imel prednost, dokaj dobro vidi, kdo je bil kriv za nesrečo. Zdaj je, kar je.
Reciva še besedo ali dve o ekipi Jumbo-Visme, ki je po vseh mogočih menjavah zaradi covida in poškodb na koncu naredila dober vtis. Sepp Kuss pa je še enkrat pokazal, kako pomemben je za ekipo. Marsikdo je namignil, da si Američan za svoj prispevek zasluži povišico.
Fantje so res dobro opravili svoje delo. Vedeti moramo, da sta bila v ekipi dva, ki sta prvič nastopila na tritedenski dirki (Michel Hessman in Thomas Gloug). Sploh ne veš, kaj lahko pričakuješ, potem pa se boriš za zmago svojega kapetana. Res sta dobro opravila svoje delo.
Potem je tu Rohan Dennis, ki je bil zadnji teden izjemen in zelo pomemben v gorah, pa Edoardo Affini, tudi Koen Bouwman in Sam Oomen, ki sta v gorah opravila veliko dela, Kuss pa je bil naravnost neverjeten. Na dan, ko je Primož imel krizo v gorah, je opravil fantastično delo. Brez Kussa bi bil Primožev zaostanek verjetno večji, kot je bil. Je pa navsezadnje delo moštvenih kolegov, da pomagamo vodji. Fantje so opravili res izjemno delo in tudi Primožev uspeh je plod ekipnega dela.
Se zvečer vidimo na podelitvi v Rimu?
Žal ne, vsaj še 14 dni ni pametno, da stopim na nogo, veliko bi tvegal. Kost še ni zaceljena in en napačen gib bi lahko bil preveč. Trenutno sem doma, ne upam si tvegati, da bi kam šel.
Preberite še:
