Primož Roglič
Tour de France
Tadej Pogačar
Nedelja, 18. 7. 2021, 4.08
2 leti, 4 mesece
Skok v športno preteklost
Dan, ki nas je pošteno zmedel: bili smo veseli in razočarani hkrati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,72
3
Tadej Pogačar je 19. septembra lani osupnil svet.
Pred skoraj natanko desetimi meseci – v soboto, 19. septembra leta 2020 – je takrat 21-letni debitant na Dirki po Franciji Tadej Pogačar na gorskem kronometru, predzadnji etapi Toura 2020, poskrbel za popolno senzacijo in šok, ko je z epsko vožnjo zmagal, medtem ko je imel dotlej vodilni Primož Roglič slab dan in je moral mlajšemu rojaku predati rumeno majico. Slovenci smo bili kar zmedeni, naš priljubljeni as je doživel bridek poraz, a s tem še en naš priljubljeni as veličastno zmago.
Še danes so kolesarski navdušenci v Sloveniji razdeljeni v dva tabora, Rogličevega in Pogačarjevega. Pa vse smo imeli tako lepo načrtovano. Roglič bi moral biti prvi Slovenec z zmago na dirki vseh dirk, Pogačar pa bi nato lahko kot njegov naslednik zagospodaril naslednjih deset let. A Pogačarju se je mudilo, nikogar ne bo čakal. Tak pač je, kot spoznavamo odtlej, če dirka, dirka na zmago, brezkompromisno, kot "kanibal" Eddy Merckx.
"Rogla bo tole 'formalnost' opravil z odliko ..."
Roglič je imel pred tistim usodnim kronometrom na La Planche des Belles Filles 57 sekund prednosti pred Pogačarjem in glede na to, da je vožnja na čas Zasavčeva močna točka, dvomov skoraj ni bilo. "Rogla bo tole 'formalnost' opravil z odliko in v Parizu bo naslednji dan slavil največjo zmago v življenju," smo poslušali njegove zveste navijače. Pogačar bo imenitno dopolnil oder za zmagovalce in Slovence bo potem razganjalo od ponosa.
🇸🇮 @TamauPogi dethrones 🇳🇱 @tom_dumoulin and looks to have taken Yellow!!!
— Tour de France™ (@LeTour) September 19, 2020
🇸🇮 @TamauPogi détrône 🇳🇱 @tom_dumoulin de la première place et réalise le meilleur temps du contre-la-montre !#TDF2020 pic.twitter.com/Osp7uildHI
Prednost se je topila iz minute v minuto
Pogačar je startal pred Rogličem, pač po standardnem obrnjenem stanju v skupnem seštevku. In mladenič je letel. Že na ravninskem delu trase je pridobival proti Rogliču, ki se je na 36,2-kilometrsko preizkušnjo podal dve minuti za njim. Iz minute v minuto se je Rogličeva prednost topila, na prvem merjenju vmesnega časa je Pogačarju predal 13 sekund, na drugem 36, nato je pred zaključnim vzponom menjal kolo – to je storil že na kronometru državnega prvenstva na Pokljuki nekaj mesecev prej, na katerem je prav tako ugnal Rogliča in nekako nakazal, kaj se bo dogajalo na Dirki po Franciji, ki je bila lani zaradi koronakrize izpeljana šele septembra –, pa nato le še stopnjeval tempo.
Vsi članki iz rubrike Skok v športno preteklost.
Neverjetno! Osupljivo! Je to sploh mogoče?!
Tudi Roglič je menjal kolo, a Pogačar je grizel in grizel, na tretjem merjenju vmesnega časa je Rogliču odvzel že minuto in 22 sekund. Neverjetno! Osupljivo! Je to sploh mogoče?! Tudi v naši redakciji je završalo. V cilj je Pogačar prikolesaril v 55 minutah in 55 sekundah, Nizozemca Toma Dumoulina je premagal za minuto in 21 sekund, Roglič pa se je še mučil v klanec in izgubljal. Bled, izčrpan, nemočen. V cilj je prišel z minuto in 56 sekundami zaostanka za Pogačarjem, bil je šele peti. Sanje o zmagi na Touru so se mu sesule v prah. Premagan in potrt je obsedel v cilju, obkrožen s kolegi, ki so le v nejeveri zmajevali z glavami in se, tako kot mi, spraševali, kaj za vraga se je pravkar zgodilo.
Respect 🤝@rogla 🇸🇮 @TamauPogi #TDF2020 pic.twitter.com/mLLljZ0b9F
— Tour de France™ (@LeTour) September 19, 2020
Bil je čuden občutek. Res čuden.
Vsi smo tako čustvovali z našim poraženim junakom, ki nas je leto pred tem razveselil s sploh prvo slovensko zmago na Grand Tourih, ko je osvojil Vuelto, da smo čisto pozabili na to, da bi se v tistem trenutku v resnici morali veseliti zgodovinske prve slovenske zmage na največji dirki med vsemi. Pogačarjeve. Bil je čuden občutek. Res čuden. S srcem smo navijali za Rogliča in njegov zgodovinski podvig, nato pa tole. Če bi ga premagal kdorkoli drug, bi bili lahko vsaj malo jezni nanj, toda ne, tudi za ta čustveni ventil smo bili tako novinarji kot navijači prikrajšani.
Uživajmo, dokler lahko
Pogačar takrat z naravnost fantastično predstavo ni zgolj na največjem odru brezkompromisno najavil svojega prihoda in začetka ere Pogačar, pač pa je zarezal v slovensko psiho. Prisilil nas je k razmisleku, k samorefleksiji. Vsak pri sebi je moral razčistiti, kako naprej. Kako zdaj gledati na ta naš ponos, slovenski šport. To je bilo s posamezniki, kot so Tina Maze, Petra Majdič ali Peter Prevc, preprosto, udobno. "Naš" je bil v teh primerih vedno le eden, zdaj pa sta "naša" kar dva. Zdaj ni več dovolj zgolj to, da je naš športni ljubljenec Slovenec, našo podporo delimo tudi na podlagi drugih kriterijev. Regijsko? Po osebnostnih simpatijah? Čem drugem?
Ampak ta izbira je v resnici privilegij. Še nedavno samo privilegij velikih, velesil. Francije z Anquetilom in Poulidorjem, Italije s Coppijem in Bartalijem ... Pogačar in Roglič sta torej tudi nas povzdignila v ta elitni klub. Zato uživajmo, dokler lahko, ne bo trajalo večno.
Peiperjevi spomini
Takole pa se je epske sobote, 19. septembra 2020, spominjal Allan Peiper, glavni športni direktor UAE Emirates na lanskem Touru.
"Res smo imeli takrat težave, De la Cruz je imel zlomljeno trtico, Formolo ključnico, Aru je odšel domov in Marcato je imel vnetje mehurja. Kot moštvo smo bili na tleh."
Po nesrečni sedmi etapi, v kateri se je Pogačar zaradi vetra ujel v skupini, ki je proti Rogliču in favoritom izgubila več kot minuto, je bilo v ekipi nekaj napetosti, je za The Road Book 2020 zapisal Peiper. "Kako ste lahko ostali zadaj?" je spraševal svoje kolesarje, ki pa so ga prepričali z izgovori. "Res smo imeli takrat težave, De la Cruz je imel zlomljeno trtico, Formolo ključnico, Aru je odšel domov in Marcato je imel vnetje mehurja. Kot moštvo smo bili na tleh. Po osmi etapi mi je Tadej dejal: 'Jutri bom napadel'. Rekel sem mu 'Ne, prezgodaj je'. Še dobro, da me ni poslušal. Tista zmaga v Larunsu je bila fantastična in odličen odgovor na težave z vetrom v sedmi etapi. Spomnim se, da sem mu nato dejal: 'Nekaj si moraš zapomniti, ti fantje niso tvoji prijatelji. Takoj ko se jim ponudi priložnost, ti bodo prerezali vrat. Tudi ti moraš storiš enako, ko bodo na kolenih oni.' Mislim, da mu je to ostalo v mislih, bil je tiho. Ampak odtlej je bil vselej neusmiljen, če je napadel," piše v odlomku, ki ga je objavila spletna stran Cyclingweekly.
Tihi dogovor med Pogačarjem in Rogličem
Jumbo-Visma je bila fantastična ekipa, ni bilo videti, da bi jo lahko zlomili, se je še spominjal Peiper. "Na Col de la Loze smo izgubljali čas in Tadej je bil nenavadno vdan v usodo. Tudi s Primožem sta se poznala dolgo in med njima je vladalo globoko spoštovanje. Novinarji so nam večkrat očitali, da nam je lahko, ker se samo skrivamo in sledimo Jumbo-Vismi in do neke mere je bilo to res. Med Primožem in Tadejem je veljal nekakšen tihi dogovor, zato je bila naša edina možnost za napad kronometer na Planche des Belles Filles."
Do potankosti proučil traso
Peiper je tisti klanec dodobra proučil, ga večkrat prevozil z avtomobilom, pa nato še s kolesom, da je naštudiral prava razmerja prestav, ugotovil, kateri obroči bodo najprimernejši, kakšen pritisk v pnevmatikah bo optimalen … Do usodne sobote so bili do potankosti pripravljeni, piše Avstralec.
"Tisti dan je dobil čisto novo kolo, na startu je bil pripravljen. Pokukal je iz avtobusa, ko je slišal mehanike, in videl, da mu za naslednji dan pripravljajo belo kolo, saj so pričakovali, da bo ostal oblečen v belo majico. Nasmehnil se je in mi rekel: 'Torej ne verjamejo, da mi lahko uspe?'"
"Ne spreminjaj tempa, saj ne vemo, kaj bo naredil Roglič"
Peiper je poklical Andreja Hauptmana, da bo Pogačarja lahko med etapo bodril v slovenščini, sam pa mu je iz spremljevalnega avtomobila stregel s podatki. "Govoril sem mu resnico, ti kolesarji nočejo poslušati neumnosti. Dejal sem mu. 'Ne spreminjaj tempa, vozi enakomerno, saj ne vemo, kaj bo naredil Roglič. Morda načrtuje zaostanek, da bo prihranil moči za klanec. Ne divjaj in ne spreminjaj ničesar.' Ampak na drugem vmesnem času pod klancem se mi je zazdelo, da tega Roglič zagotovo ni načrtoval. Ni mu šlo po načrtih. Prišli pa smo na območje, kjer je bil signal slab, smo pa na polovico klanca postavili nekoga, ki mu je lahko sporočil, kako je s časovnimi zaostanki. Ta je pokazal, da Roglič zaostaja minuto in 10 sekund. Ampak tega Tadeju nisem hotel povedati, ker nisem bil prepričan, da je podatek točen."
"Vozil je za rumeno majico, zaradi hrupa navijačev tako ali tako ni ničesar slišal, je pa tudi natančno vedel, kaj mora storiti. Klanec je poznal, nič drugega nismo več mogli storiti. Nismo proslavljali, dokler se nismo prepričali, da je Roglič v cilju. Ljudje so mi povedali, da je bilo spremljanje prenosa izjemno napeto, ampak mi smo bili tako osredotočeni na to, kako čim prej priti do cilja, da nismo imeli časa uživati.
3