Švedi zagotovilo za uspeh "rdečih kril"

Detroit je v zadnjih letih praktično vedno končal redni del na prvem mestu, vendar se mu je nato v končnici zataknilo. V minuli sezoni so le prekinili to prekletstvo, saj so šli vse do konca, ko so v finalu ugnali Pittsburgh in osvojili še svoj 11. naslov prvaka. Če so včasih udarno petorko tvorili ruski igralci, je sedaj glavno breme na švedskih hokejistih (Henrik Zetterberg, Nicklas Lidstrom, Tomas Holmstrom, Mikael Samuelsson, Johan Franzen, Niklas Kronvall in Andreas Lilja). Ob slednjih je prva violina tudi Rus Datsjuk. Med vratnicami si minutažo delita Chris Osgood in Ty Conklin, ki je v Detroit prišel pred začetkom sezone iz Pittsburgha. V končnici je prvo ime med vratnicami prvi. V obrambi se vsekakor ne sme pozabiti "zimzelenega" Chrisa Cheliosa, ki kljub 47 letom na "grbi" še vedno brez težav sledi hitremu tempu lige NHL.

Meter in osemdeset centimetrov visokemu ruskemu napadalcu nikoli niso napovedovali bleščeče kariere v ligi NHL prav zaradi njegove višine, temu pa priča tudi mesto, ki ga je zasedel na naboru. Vendar Datsjuk, ki naj bi bil tudi zelo tih igralec izven igrišča, je prav na ledeni ploskvi s svojimi igrami in sposobnostmi povedal vse in odgovoril številnim strokovnjakom. Doslej je igral le za Detroit, v svoji prvi sezoni pa sta mu bila v veliko pomoč sonarodnjaka Igor Larjonov in Sergej Fedorov, vendar pa je zaigral v napadu skupaj z Brett Hulom in Boydom Devereauxom, ki ga je po koncu sezone zamenjal Šved Henrik Zetterberg.

V sezoni 2004/05 je postal prost igralec, vendar se mu ni uspelo dogovoriti za novo pogodbo. Tako se je preselil za eno leto v Rusijo, nato pa se znova vrnil v Detroit. Šestega aprila 2007 je podaljšal pogodbo z "rdečimi krili" za sedem let, za kar bo skupaj prejel 46,9 milijona ameriških dolarjev.

Podobno kot Datsjuk je bil tudi švedski napadalec izbran na naboru zelo pozno, celo za ruskim napadalcem. Kljub temu je že v prvi sezoni nakazal, da je odličen igralec, pri izboru za novinca leta je zasedel drugo mesto. Uspešen je bil tudi s švedsko izbrano vrsto, s katero je leta 2006 osvojil tako naslov svetovnega prvaka, kot naslov olimpijskega zmagovalca. Leto zatem je bil izbran za nastop na tekmi zvezd, ki pa jo je moral zaradi poškodbe zapestja odpovedati.

Švedski veteran je eden izmed najboljših branilcev v ligi, kar kažejo številne nagrade, ki jih je prejel. Tako je prejel nagrado za najboljšega branilca lige kar petkrat, na tekmi zvezd pa je nastopil desetkrat. Za sabo ima v ligi NHL več kot 1500 tekem, zbral pa je tudi več kot 1100 točk. V celotni karieri je v najmočnejši hokejski ligi na svetu igral le za "rdeča krila", s katerimi se je veselil naslova treh naslovov Stanleyjevega pokala.

Nikoli ni veljal za robustnega branilca, strokovnjaki pa mu uspeh pripisujejo predvsem zaradi odličnega razumevanje igre in odličnega drsanja. Zaradi obeh prvin se vedno znajde na pravem mestu ob pravem času. Namesto, da bi igral na telo, zna odlično "ukrasti" plošček in nato izvesti protinapad. Osmega oktobra 2007 je postal drugi najučinkovitejši Šved v ligi NHL, ko je prehitel na lestvici Petra Forsberga. Po upokojitvi Steva Yzermana je postal kapetan moštva iz Detroita.