Še na eni vožnji po začaranem krogu

Zmajevo gnezdo, ki mu iz leta v leto vidno usihajo moči, ogenj iz njegovega žrela pa vse bolj pojenja, je tudi letos ostalo brez sladkega dela sezone, izločilnih bojev. Kar pravzaprav ni nič presenetljivega. V klubu, ki se spopada z nič kaj rožnatim položajem in ki je dlje časa napovedoval intenzivno sanacijo, so tudi pred to sezono sestavili moštvo, ki je temeljilo na domačih fantih, številni od njih so sploh prvič zaigrali na tej ravni, nadgrajeno pa je bilo s peščico tujcev. Za malo denarja pač ne dobiš velikih imen.

Da tak sistem ne prinaša rezultatskih uspehov, so se zavedali vsi s trenerjem Fabianom Dahlemom na čelu, ki je vsako zmago enačil s čudežem. A bolj kot rezultati je bilo pomembno, da bi Olimpija začela korakati po pravi poti, postopoma čistiti stare dolgove in po besedah predsednika kluba Marka Popoviča je najpomembneje, da na noge začne postavljati drugačno organizacijo, ki bi zagotovila boljše delovanje in boljše nadzorne mehanizme. Organizacijo, s katero bi dokazali, da si klub zasluži ostati v razširjenem avstrijskem prvenstvu, saj če enkrat lige EBEL za Olimpijo ne bo več, ni realnih temeljev za kakšno pomembnejše vračilo dolgov.

Dobrega pol leta po izrečenih pobožnih željah je sezone lige EBEL za zeleno-bele konec, o drugačni organizaciji pa ni ne duha in sluha. Olimpija se je le zapeljala še na eno vožnjo po začaranem krogu. Na vstopni postaji je njen vlak julija spet pobral alfo in omego kluba Matjaža Seklja, kopico izkušenih dolgoletnih članov, ki so se še enkrat več pustili prepričati, da vstopijo v nov krog, nekaj nadobudnih mladeničev, novega predsednika in nemškega stratega, vajenega dela v težkih pogojih.

In če je kdo ob novi zunanji podobi Olimpijinega orkestra, ki je bil na uvodnem druženju z novinarji pred sezono v primerjavi s prejšnjimi leti, ko je veljalo geslo "prosto po Prešernu", tokrat izjemno urejen, pomislil, da bi zgodba lahko ubrala novo smer, je kaj hitro ugotovil, da so korenine v notranjosti preveč prepletene, da bi jih majcena sprememba lahko kar tako razpletla.

Olimpija je namesto nove poti, novega izvoza izbrala ustaljene tirnice, po katerih vozi že vrsto let. Njen vlak je na začrtani poti nekajkrat za hip ustavil in dopustil, da so nekateri lokomotivo zapustili – še najbolj je bolelo, ko je na boljše odšel vratar Andy Chiodo –,spet drugi so se na n-ti postaji odločili, da vstopijo.

Vse bolj ko se je vlak bližal cilju, bolj so postajale razmere nevzdržne. Podobno kot je lanski trener Ivo Jan proti koncu sezone začel opozarjati na nepravilnosti, je tudi Fabian Dahlem pokazal nanje. Nemčev jezni izraz na obrazu in loputanje z vrati po tekmah, ki sta bila sicer tudi posledica porazov, sta povedala mnogo več kot besede. Večkrat se je ugriznil v jezik, tudi ob zadnjih srečanjih, ko je le odkrito povedal, da tako ne bo več šlo naprej. Da se ne sme dogajati, da bi ostali brez opreme, da je treba izboljšati zdravniško oskrbo in da je treba biti za garanje, kar profesionalni hokej je, redno in dostojno plačan.

Olimpijini hokejisti tudi letos niso bili, saj so mnogokrat zaman pogledovali na bančne avtomate in čakali na plačilo, ki jim pripada, a o tem ne želijo in predvsem ne smejo govoriti. So pa na to večkrat opozorili nekateri nekdanji zmaji, ki jim je klub dolžan plačo ali dve in ki se zavedajo, da je njihov list povsem na dnu kupa listov upnikov. Nekateri bi bili, če bi Olimpijin vlak zapeljal na nov izvoz, celo pripravljeni pozabiti na dolg.

Prvi obrisi Olimpijine nadaljnje poti, ki se mora za dobrobit ne le ljubljanskega, temveč slovenskega hokeja spremeniti, bi bili lahko vidni že aprila, ko se obeta skupščina. A ta še ne zagotavlja, da bo njena pot res takšna, kot jo nameravajo predstavili vodilni. Premnogo obljub se je namreč že izgubilo v prahu ...