SiolNET. Sportal Hokej
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Še bi brusil diamant, a mu je zmanjkalo moči

3

termometer

"Motivov za delo s to reprezentanco vidim še ogromno, a ne moreš delati v takem," je po odstopu s selektorskega mesta med drugim dejal Matjaž Kopitar, eden od selektorjev z najdaljšim stažem.

Slovenija se je po šestih porazih in zmagi na svetovnem prvenstvu poslovila od najkakovostnejšega hokejskega razreda, po skoraj petih letih pa se je poslovil tudi eden od selektorjev z najdaljšim stažem v slovenski zgodovini. Matjaž Kopitar je po tretjem neuspehu med elito (risi so pod njegovim vodstvom izpadli še leta 2011 v Bratislavi in 2013 v Stockholmu) odložil selektorsko taktirko.

Za potezo se ni odločil le zaradi skromnih rezultatov na SP – v skupini A je z varovanci na 20 tekmah dočakal dve zmagi, tri točke za poraze v podaljšku ali po kazenskih strelih in 15 porazov v rednem delu – pač pa tudi zaradi zunanjih vplivov, ki so prihajali iz nasprotne smeri, iz krogov nekdanjega predsednika krovne hokejske organizacije Nestla Aljančiča. Vsaj tako je Kopitar, ki je večkrat pokazal na kresanje polov, ob odstopu posredno nakazal, kam segajo korenine njegovega slovesa. "Motivov za delo s to reprezentanco vidim še ogromno, a ne moreš delati v takem," je priznal, da bi še kako rad naprej brusil ta hokejski diamant, a da mu je zmanjkalo moči, da bi se ob hokeju moral ukvarjati še z metanjem polen pod noge in zlivanjem gnojnice.

Od Savolainenovega pomočnika do selektorja

Njegova trenerska pot v članski reprezentanci se je začela v sezoni 2003/2004, ko je kot pomočnik pomagal finskemu strategu Kariju Savolainenu. Še tri sezone je nato opravljal vlogo pomočnika, sredi sezone 2010/2011, v kateri je oktobra 2010 na predsedniškem mestu HZS Nestla Aljančiča zamenjal Matjaž Rakovec, pa prevzel selektorsko vlogo. Na trenerskem stolčku je tako decembra 2010 zamenjal Johna Harringtona in po sedmih letih in petih tujih selektorjih (Kari Savolainen, František Vyborny, Ted Sator, Mats Waltin in John Harrington) spet prinesel slovenski trenerski pridih. V svojo zgodbo je popeljal Nika Zupančiča kot pomočnika trenerja in Savolainena, za kot strokovnega svetovalca.

Selektorsko popotovanje na svetovnih prvenstvih je začel med elito v Bratislavi leta 2011, ko so z varovanci končali na zadnjem mestu – po porazu po kazenskih strelih proti Nemcem so Slovenci takrat osvojili sploh prvo točko v predtekmovanju med elito. Sledil je boj z Latvijci, Belorusi in Avstrijci za obstanek. Risi so za uvod premagali Latvijce, takrat so na SP skupine A slavili zadnjič pred ponedeljkom, na pomembni tekmi proti Avstrijcem so klonili z 2:3, za slovo od elite, od katere so se poslovili skupaj s severnimi sosedi, pa so visoko izgubili še z Belorusi.

Hamletova dežela prinesla Soči

Še preden je Slovenija nastopila v Stockholmu, je februarja 2013 pod Kopitarjevim vodstvom na Prešernov dan v danskem Vojensu poslušala Zdravljico v čast novemu mejniku slovenskega hokeja –uvrstitvi na olimpijske igre. V Sočiju so risi s četrtfinalom in končnim sedmim mestom presegli vsa pričakovanja in skočili na 12. mesto, kar je še danes najvišja uvrstitev Slovenije na svetovni hokejski lestvici.

Iz Ljubljane v Stockholm

S svojo četo je vstopnico za vrnitev med najboljše lovil in ujel na prvenstvu divizije I leta 2012 v Ljubljani , kjer je Slovenija v Stožicah premagala vse nasprotnike in si s petimi zmagami spet zagotovila vrnitev med elito. Maja leta 2013 je z varovanci tako še drugič napadel obstoj med najboljšo skupino, a tudi v Stockholmu slovenski odpravi cilja ni uspelo izpolniti. Slovenija je v skupini osmih reprezentanc (Švice, Kanade, Švedske, Češke, Norveške, Danske, Belorusije) z dvema točkama, ki jih je odščipnila Dancem in Kanadčanom, zasedla zadnje mesto in spet izpadla v nižji kakovostni hokejski razred.

Dvomi že po Goyangu

Sledila je pot v Azijo, Južna Koreja je bila zadnja postojanka naše reprezentance v skupini B, kjer se je ponovila zgodba, ki se ponavlja že skoraj vse desetletje. Risi so se v precej zdesetkani zasedbi – zaradi klubskih obveznosti so manjkali mnogi ključni členi, med drugimi napad Jeglič – Tičar – Sabolič – spet vrnili med najboljše. Za preboj so sicer trepetali vse do zadnjega piska sirene, po katerem so po prvem mestu s sosedi lahko začeli snovati načrte za Češko 2015.

Kopitar, ki mu je bilo v svojem mandatu pri srcu to, da so se fantje rade volje odzvali na zbor in da ni bilo več sporov in večnega pregovarjanja o tem, ali bo dnevnica ali je ne bo, ali bodo dobili denar za prevoz ali ne, se je želel posloviti že po Goyangu. V intervjuju za Sportal je o morebitnem podaljšanju mandata še pred odhodom v Soči dejal: "Normalno je, da o tem razmišljaš, ampak v ozadju je veliko stvari. Mislim, da je poleti (leta 2014, op. a.) spet skupščina. In če bi se pojavili kakšni pretresi, potem ne vem, ali bi vztrajal."

Misijo Pjongčang naj nadaljuje drugi

A je vztrajal, podaljšal sodelovanje in si spet zadal visoke cilje, verjel je, da Slovenija leta 2018 spet lahko dočaka olimpijske igre. Misijo Pjongčang je zdaj predčasno končal, odločitev je dokončna, o svojem nasledniku pa ne želi razpredati, saj so za to odgovorni drugi. Ne ve, a le upa, da obstaja kdo, ki mu bo uspelo v prihodnje držati reprezentanco tako trdno skupaj, kot jo je sam.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin