Najbolj čustveni trenutki Eura 2016

Gianluigi Buffon (levo, ob njem Giorgio Chiellini) med italijansko himno "pobegne" v svoj svet.

Ko je zdaj že nekdanji predsednik Mednarodne nogometne zveze Sepp Blatter leta 2005 javno razglabljal o možnosti ukinitve protokola s predvajanjem državnih himn pred mednarodnimi tekmami, kar naj bi privedlo do manj nekulturnih vložkov na tribunah, je njegova ideja naletela na vsesplošno neodobravanje.  

Trenutki, ko se obe enajsterici postavita v ravno vrsto ter skupaj s celotnim štadionom prisluhneta himnama obeh držav, namreč spadajo med najbolj priljubljene, televizijsko gledane in s čustvi prežete "dele" nogometne tekme. Gre za sekunde, med katerimi nogometaši začutijo reprezentančno povezanost, navijači pa se še posebej zavejo državnih barv.

Železni repertoar evropskega prvenstva.

90 sekund za nacionalna čustva

Protokol reprezentančnih tekem sicer zelo natančno opredeljujeta tako evropska kot tudi svetovna zveza, torej Uefa in Fifa. Tudi v pravilih za evropsko prvenstvo 2016 je (v členu 41. 4.) natančno opredeljeno, da morata biti pred tekmo odigrani državni himni obeh reprezentanc, ki pa ne smeta biti daljši od 90 sekund. Pred tem nogometaši ob glasbeni spremljavi Uefine pesmi skupaj z nosilci obeh zastav prikorakajo na igrišče.

Časovna omejitev na Euro 2016, kjer za razliko od številnih predhodnih tekmovanj predvajajo tudi vokalni del himne in ne zgolj instrumentalne spremljave, nobeni reprezentanci ne povzroča težav. Drugače pa je bilo na zadnjem svetovnem prvenstvu leta 2014 v Braziliji, kjer je bila himna države gostiteljice krepko daljša. Pri Fifi niso želeli odstopati od pravil, salomonsko rešitev pa so našli tako, da je po koncu instrumentalnega dela občinstvo glasno zapelo preostanek himne, nogometaši pa so ob tem še naprej stali v vrsti.

Angleški navijači med himno:

Manjka slovenska, a tudi najstarejša himna

Evropsko prvenstvo je zaradi širitve na 24 reprezentanc tudi svojevrsten festival državnih himn. Slovenci med njimi pogrešamo Zdravljico, saj se izbrani vrsti Srečka Katanca ni uspelo zavihteti med potnike v Francijo. V glasbenem programu pa ni niti najstarejše himne na svetu. Gre za nizozemsko pesem Wilhelmus, katere predloga je nastala že leta 1626, čeprav je himna uradno postala šele 300 let pozneje.

Začelo se je z ameriško himno

Danes so torej državne himne sestavni del vseh reprezentančnih tekem pod okriljem Fife, predzgodba te tradicije pa se je začela pisati v Združenih državah Amerike. Tamkajšnji športni zgodovinarji vztrajajo, da so na nekaterih tekmah v bejzbolu pesem "Star-Spangled Banner" predvajali že v drugi polovici 19. stoletja, ko ta še ni bila državna himna (to je postala šele leta 1931), a je izžarevala borbenost in ponos. Leta 1918 je bila pesem slovesno predvajana na začetku finala serije (prav tako v bejzbolu) med moštvoma Chicaga in Bostona.

Pesem so Američani v nadaljnjih letih pred tekmami predvajali vse pogosteje in jo kot običaj začeli širiti tudi na druge športe. Še večji vpliv na ameriško domoljubje in tkanje vezi s športom pa je imela druga svetovna vojna, po kateri je državna himna postala stalnica v osrednjih športnih ligah. Običaj se je nato prenesel tudi na druge konce sveta in v različne športe, le da se je bolj kot predvajanje himn med državnimi tekmovanji uveljavil koncept predvajanja himn ob tekmah reprezentanc.

Hrvaškega kapetana Darija Srno so med predvajanjem hrvaške himne na petkovi tekmi proti Češki premagala čustva. Pet dni pred tem je namreč izvedel za očetovo smrt.

Vedno bolj pogosto vprašanje: kdo poje himno?

Nekdanji srbski selektor Siniša Mihajlović je leta 2012 iz reprezentančnega tabora napodil nogometaša Adema Ljajića. Razlog? Pred tekmo ni želel peti državne himne.

Tudi slovenski nogometni navdušenci domoljubje med nogometaši vse pogosteje merijo po (ne)petju Zdravljice pred reprezentančnimi tekmami in kot vzor izpostavljajo Kevina Kampla.

Podobno je tudi v številnih drugih državah, kjer zgolj poslušanje himne postaja skorajda nesprejemljivo. Nedavno je angleški selektor Roy Hodgson javno zahteval, naj nogometaši pojejo himno. S tem pa zanesljivo nimajo težav Italijani, predvsem Gianluigi Buffon. Zimzeleni vratar namreč velja za tistega, ki državno himno vselej zapoje najbolj strastno.

Ko zadoni marseljeza …

Čeprav se na Euro 2016 številne reprezentance lahko pohvalijo z glasno podporo s tribun, pa je najbolj naravno in pričakovano, da ima pred tekmami najmočnejšo vokalno podporo državna himna Francije. Gostitelji znamenito marseljezo s posebnim zanosom pojejo tudi zaradi okrepljenega nacionalnega naboja po novembrskih terorističnih napadih v Parizu. Kako močan naboj ima himna, je takrat razkrila tudi prijateljska tekma med Anglijo in Francijo, ki sta jo izbrani vrsti obeh držav v Londonu odigrali 17. novembra, vsega tri dni po krvavih dogodkih v francoski prestolnici. Melodiji so takrat pritegnili nogometaši in navijači obeh držav, londonski štadion Wembley pa je bil v spomin na žrtve osvetljen v barve francoske trobojnice.

Video: himni na prijateljski tekmi Anglija - Francija (17. 11. 2015)

Ko se oglasi napačna himna …

Na dozdajšnjih tekmah evropskega prvenstva so vsi nogometaši prisluhnili pravi himni. Manj sreče pa so imeli pred dnevi na ameriškem pokalu v ZDA nogometaši Urugvaja. Na tekmi proti Mehiki je namreč iz zvočnikov zadonela čilska himna.