Vzeti ponujeno

Urška Žolnir brez dvoma sodi v evropski, pa tudi svetovni vrh judoistk v svoji kategoriji do 63 kilogramov, kar je dokazala tudi s tem, da ima odličja z vseh največjih tekmovanj. Je prva, ki je slovenskemu judu priborila olimpijsko odličje, pred petimi leti v Atenah. Leto kasneje je skupaj z Rašo Srako v Kairu v Egiptu skorajda istočasno segla tudi po svetovnem odličju. V soboto, na nov veliki dan za slovenski judo, pa je kot druga Slovenka postala evropska prvakinja. Njen uspeh je v gruzijskem glavnem mestu dopolnil mladi Ljubljančan Aljaž Sedej, ki je z bronom po kar 40 letih osvojil kolajno na evropskem prvenstvu tudi v moški konkurenci.

Vidno izčrpana, toda s posebnim sijajem v očeh

Urški so v veliki palači športov zaigrali tudi Zdravljico, kar je čast, ki jo doživijo le redki izbranci slovenskega športa. Šele nato se je za Žolnirjevo začela najtežja borba sobote, ko je na dopingu več kot uro čakala, da je opravila obveznost, ki so jo dolžni vsi dobitniki medalj. Vidno izčrpana, toda s posebnim sijajem v očeh, pa je nato le stopila pred novinarska peresa in mikrofone.

Kot vedno je ostala zelo skromna: "Za mano so zelo težki dvoboji. Na videz in glede na potek borb vem, da mi ne verjamete, toda glede na moje težave s poškodbami v zadnjem obdobju niti nisem vedela kje sem. Za nameček so tu še nova pravila in če napraviš le majhno napako, lahko prvenstvo zelo hitro končaš. Prav zaradi tega sem bila še posebej previdna v uvodu z mlado Grkinjo Dimitro Androutsou in tudi po drugi borbi še nisem bila povsem prepričana, če bo šlo. Res je, da sem imela zelo ugoden žreb. Prav strah pred napako pa me je vendarle držal nekoliko nazaj, saj me je žreb, ki sem ga videla v četrtek zvečer res kar malo nasmejal. To se mi že dolgo ni pripetilo in ne vem kaj bi storila, če tega ne bi tudi izkoristila."

Le največji to znajo

Le največji to znajo in Urška Žolnir vsekakor sodi mednje. Ni pa še končala z razmišljanjem o dnevu, ko je postala kraljica Stare celine v kategoriji do 63 kg: "Če sem odkrita sem na drugi strani žreba na vrhu videla izkušeno, najstarejšo v naši kategoriji, Nizozemko Elisabeth Willeboordse, ki pa ji ni uspelo prek polfinala. Rusinja Vera Koval jo je zaustavila in če jo je premagala, sem si takoj rekla, je zagotovo dobra, čeprav doslej nima odmevnejših dosežkov. Po drugi strani pa sem si tudi rekla, da me bo morda le nekoliko spoštovala in šla s tem v borbo. Čeprav to od Rusinj težko pričakuješ, se je to res zgodilo in to sem hitro tudi začutila. Tedaj sem vedela, da se mi načrt ne bo podrl. Zares se veselim tega."

Tako smo na enem prvenstvu celo dočakali, da sta evropski prvakinji isto leto postali naša Urška Žolnir in Francozinja Lucie Decosse, ki je bila doslej prava nočna mora naši šampionki iz Pernovega pri Žalcu. "Res nisem verjela, da bo kdaj tako, saj sva bili očitno obsojeni ena na drugo. No, bolj jaz nanjo kot ona name, saj je bila skorajda vedno uspešnejša. Zdaj je kategorijo više in res se je zgodilo," je ob tem s kar precejšnjim olajšanjem povedala Žolnirjeva.

Navkljub poškodbam še vedno lahko

V zadnjem obdobju nekdanji dvakratni evropski mladinski prvakinji, ki je zdaj to ponovila tudi med članicami, ni bilo lahko. Težav s poškodbami je bilo na pretek, nazadnje pa še hud udarec v rebra na treningu. "V judu je pač tako, da se prav veliko ne pazi niti na treningu. Tako smo navajeni v našem klubu. Navkljub poškodbam sem želela dokazati, da še vedno lahko. Predvsem sebi, da ne bo kakšne pomote ali zlobnih jezikov. Med tekmovanjem bolečin dobesedno nisem čutila, saj sem se povsem osredotočila na nasprotnice in na tekmovanje. V pripravljalnem obdobju pa sem zares imela obilo težav. To sem poskušala nadomestiti z daljšimi treningi, saj sem v telovadnici ostajala dlje. Z mano tudi sotekmovalci, ki jih rabim pri treningu in tudi njim gre delček te medalje tega uspeha in seveda tudi trenerju Marjanu Fabjanu, ki je ob številnih težavah več kot očitno sestavil pravšnji program za končni uspeh."

Urška Žolnir torej ostaja še naprej preprosta in predvsem na realnih tleh. Evropski komplet medalj, ki ga je zaokrožila v soboto je nova spodbuda. Letos bo zelo močan slovenski adut še na mnogih tekmovanjih, omenimo pa le Sredozemske igre v Pescari v Italiji in svetovno prvenstvo v Rotterdamu na Nizozemskem. Že čez nekaj dni pa jo pot kot kaže vodi na nadaljevanje svetovnega pokala v Tunis v Tuniziji. Ne glede na naslov evropske prvakinje pa je bila že v nedeljo povsem brez težav in ugovarjanj "sparing partnerica" svoji mlajši klubski kolegici Luciji Polavder.