Športniki, za katere boste v Riu verjetno stiskali pesti (foto)

Paraolimpijske komite Slovenije je danes predstavil trojico športnikov, ki kandidirajo za nastop na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Čeprav bi jih najraje imenovali potniki, pa so za zdaj še vedno "le" kandidati.

Pravila za nastop na paraolimpijskih igrah so namreč dokaj stroga, zato manj kot 200 dni pred začetkom iger, ki bodo med 7. in 18. septembrom v Braziliji, še vedno ni povsem jasno, kdo bo tam zastopal slovenske barve.

Kot je na današnji predstavitvi kandidatov pojasnila strokovna sodelavka zveze za šport invalidov v Sloveniji, ZŠIS-POK Špela Rozman Dolenc, so v tem trenutku zanesljivi samo štirje potniki in sicer strelci Franc Pinter, Damijan Pavlin, Franček Gorazd Tiršek in Veselka Pevec.

Z dvema normama A in normo B je z eno nogo že na igrah plavalec Darko Đurić, na potrditev še čakajo atleti (Henrik Plank, Jana Führer in Sandi Novak), kolesar (kandidata sta Primož Jeralič in David Kuster) in parakajakaš (ta disciplina je poleg paratriatlona novost na igrah) Dejan Fabčič.

Ena od kandidatk za nastop na športnem vrhuncu letošnjega leta za športnike invalide je tudi Lena Gabršček, kapetanka slovenske reprezentance v sedeči odbojki (lani so bile na evropskem prvenstvu tretje), o kateri smo se razpisali junija lani, ko je Anže Kopitar njej in njeni reprezentančni kolegici Jani Ferjan namenil 5.500 evrov, zbranih na dobrodelnem turnirju v golfu, za financiranje pasivne ročne proteze, prilagojene za igranje odbojke.

Enaindvajsetletna Celjanka, ki se je rodila brez roke pod komolcem, in zato že od šestega meseca starosti nosi ročno protezo, je v športu našla eno glavnih življenjskih poslanstev. Drugo je verjetno v psihologiji, ki jo študira na filozofski fakulteti.

Dejstvo, da je rojena brez ene roke, je ni nikoli oviralo, niti ustavilo pri uresničevanju njenih sanj, pravi, "Šport mi je že od nekdaj blizu in je danes celo moj način življenja.

Odbojko je trenirala že v osnovni šoli, tudi po veliki zaslugi učiteljice, ki je v njej prepoznala velik talent, se vmes poskušala tudi v atletiki in nogometu, a se po vzoru starejše sestre ustalila v odbojki.

"Povabili so me v celjski odbojkarski klub, kjer sem nekaj časa igrala običajno, torej stoječo odbojko, sčasoma pa so me opazili tudi v reprezentanci," je spomine na svoje odbojkarske začetke, ki jo bodo morda odpeljali že na njene druge paraolimpijske igre, obujala kodrolasa športnica, ki že sedmo leto igra odbojko sede.

Za igro estetska proteza, v vsakdanjem življenju funkcionalna

Pri igri uporablja posebno estetsko protezo, s katero lahko izvaja tudi udarce (ima dlan, posebne funkcije pa nima, je pa lažja, bolj gibljiva, poleg tega je manjša možnost poškodbe, pravi Lena), v vsakdanjem življenju pa nosi funkcionalno protezo, s katero se lahko (smo preverili) tudi rokuje in s pomočjo elektrod in mišic izvaja osnovne gibe.

Gabrščkova se strinja, da je paraolimpijcem zdaj namenjene precej več pozornosti kot pred leti, veliko prelomnico v tem pogledu pa predstavljajo zadnje paraolimpijske igre v Londonu. "V očeh medijev, organizatorja ter seveda tudi ljubiteljev športa se je tam zgodil velik preobrat. Na tekmah so bile dvorane nabito polne, česar nismo vajeni. Tudi sicer je vedno več zanimanja za odbojko sede. Odkar imamo nov center za invalide v Braslovčah, se nam skoraj na vsakem treningu pridruži kak nov ljubitelj sedeče odbojke, ki je nekaj povsem drugega kot klasična odbojka in kot taka velik izziv."

Velik izziv bo tudi lov na zadnjo paraolimpijsko priložnost. Odbojkarice namreč marca čaka zahteven turnir na Kitajskem, kjer bo na voljo le še eno mesto, ki vodi v Rio. Upajo, da bo na njem zastava Slovenije.

Plavalec Darko Đurić je eden tistih slovenskih športnikov invalidov, ki ima za pasom že dva normi A in eno B, a ga moramo kljub temu obravnavati kot kandidata in ne potnika za Rio.

Trenutno je 27-letni Gorenjec v fazi polnega treninga, aprila pa ga čakajo plavalni mitingi, evropsko in svetovno prvenstvo, kjer bo preveril svoje mesto v paraplavalni konkurenci.

Glede ciljev na paraolimpijskih igrah ljubitelj metala ne mara slepomišiti. Če bo prejel olimpijsko vozovnico, jo namerava dobro unovčiti. Odkrito cilja na medaljo – ta se mu je v Londonu leta 2012 za las izmuznila - na 200 metrov prosto pa celo napoveduje svetovni rekord.

"Za zdaj so rezultati, ki jih dosegam odlični, celo boljši kot pred Londonom," je povedal na predstavitvi kandidatov za Rio. O upravičenosti zastavljanja tako visokih ciljev pa dodaja: Vedno moraš imeti nerealne cilje, da se lahko dvigneš nad povprečje."

Po odbojki sede se je (z)našel v plavanju

Tudi za Đurića je šport od nekdaj sestavni del življenja. Najprej je treniral sedečo odbojko, potem je odkril plavanje, kjer je, čeprav je brez obeh nog in ima samo eno roko, že na začetku dosegal nadpovprečne rezultate.

"Dejstvo je, da se mora invalid v družbi bolj dokazovati kot ostali, da ne potone v povprečju, šport je za dokazovanja enkratna panoga. Predvsem zato, ker ljudje od nas ne pričakujejo neke hude fizične aktivnosti, šport pa to vsekakor je," nam je pojasnil svoj pogled na trud, ki ga vlaga v šport.

Šport mu je dal ogromno, pravi. "Že v otroštvu sem se veliko družil s sovaščani, ki so me sprejeli takega, kot sem, saj so videli, da se v življenju ravno tako trudim kot oni, le na drugačen način. Dokazal sem, da me invalidnost ne omejuje, da ne bi stvari počel tako, kot jih oni.

Ko sem se začel ukvarjati s športom na višji ravni, najprej s sedečo odbojko (od leta 2005 do 2007) in nato s plavanjem, se mi je odprl povsem nov svet. Zaradi športa sem prepotoval velik del sveta, česar verjetno ne bi počel, spoznal sem ogromno ljudi, pa še fizično sem stalno dobro pripravljen," je povedal svetovni rekorder na 50 metrov delfin, ki ga boste na dnevni ravni ujeli na bazenu v Radovljici, kjer trenira pod vodstvom trenerja Alena Kramarja, za psihološko podporo pa se obrne na športnega psihologa Mateja Tuška.

Na današnjem srečanju športnikov invalidov, kjer so obelodanili tudi novega sponzorja, podjetje Lidl, so predstavili tudi Primoža Jeraliča, ročnega kolesarja, ki je tako kot prej omenjeni Đurić resen kandidat za pot v Rio. Trenutno na UCI lestvici v svoji kategoriji zaseda 6. mesto.

Tudi on ima šport, kot pravi, v venah. Pred smučarsko nesrečo (pri padcu je s hrbtom udaril ob hlod), ki ga je po treh dneh kome postavila pred takrat šokantno spoznanje: diagnozo spastične parapareze in invalidski voziček, se je resno ukvarjal z atletiko, kolesarjenje pa je bilo samo podporni del trenažnega procesa, približno leto dni po nesreči pa je postalo sestavni del življenja.

Leta 2008 se o športu invalidov ni govorilo

"Približno deset mesecev je trajala rehabilitacija po nesreči, vmes sem že izvajal vaje za roke – svojo sobo sem spremenil v sobo za fitnes – potem pa v društvu paraplegikov v Novem mestu naletel na prvo informacijo o tem, da šport invalidov sploh obstaja. To je bilo leta 2008, ko se še ni veliko vedelo, kaj šele govorilo o športu invalidov," se je srečanja z novim življenjem in iskanjem novih načinov športnega udejstvovanja spominjal 33-letnik iz Novega mesta.

"Najprej so me povabili v ekipo košarkarjev na vozičkih, bil sem tudi član slovenske reprezentance, zraven pa sem se ukvarjal tudi z atletiko, a se v njej nisem več našel.

Pri 27 letih sem se povsem po naključju srečal s kolesarstvom. Kolega Jože Zajc iz Šentvida pri Stični je dobil novo kolo in predlagal, da si ga kupim tudi sam. Ko sem prvič videl njegovo kolesarsko formulo, sem bil seveda navdušen, a se je pozneje izkazalo, da mi tak način kolesarjenja zaradi krčev v nogah ne ustreza, zato sem moral poiskati drugo varianto."

Do ročnega kolesa tudi po zaslugi slovitega Zanardija

In odkril je ročno kolo. Predvsem po zaslugi Alexa Zanardija, nekdanjega dirkača f1, ta je leta 2001 v silovitem trčenju ostal brez obeh nog, leta 2012 pa v Londonu postal paraolimpijski prvak, ki vozi drugačno kolo, ročno. Tako, ki ustreza tudi Jeraliču.

"Začel sem vrteti pedala, po naključju prišel v stik s poznejšim trenerjem Aleksejem Dolinškom. Opravila sva nekaj meritev in začela sodelovati. Sčasoma smo z ekipo začeli hoditi na dirke, tudi na ljubljanski maraton in dirke v tujino.

Pokazatelj, da se zadeve razvijajo v pravo smer, je primer z enega od maratonov. Ko smo se prvič prijavili na dirko, so nas prireditelji samo debelo gledali, češ, kaj potrebujete. Je to morda rešilni avto, ki se bo vozil za vami? Mislili so, da smo ubogi invalidi s kisikovo bombo, ko pa so nas videli v akciji so bili fascinirani," se je razgovoril Jeralič, oče dve otrok in sodelavec paraolimpijskega komiteja, zadolžen za državna prvenstva. "No, danes nas že vsi poznajo," ponosno doda.

Ali se bo status Jeraliča iz kadidata spremenil v potnika bo znano aprila, ko bo končno postalo jasno, koliko kvot oziroma kolesarskih mest bo dobila Slovenija. Poleg Jeraliča je kandidat za Rio še kolesar David Kuster.