Šport, ki ni samo šport, je tudi predstava, kot nalašč za televizijo

Danes zna drsati skoraj vsak. Če ne prej, se z drsanjem srečamo v vrtcu, ki to estetsko aktivnost na ledu ponuja kot del učnega programa. Pred leti – da, za to se bo treba že pošteno ozreti v preteklost ‒ smo drsali na zamrznjenih jezerih, eno od najbolj veličastnih drsališč je bilo prav gotovo na Blejskem jezeru, medtem ko se v zadnjih letih drsanje vse bolj seli na montažna drsališča, ki so posejana širom po Sloveniji. Običajno so stroškovno na plečih občin in sponzorjev, za uporabnika pa je drsanje na njih ponavadi brezplačno, tako kot izposoja drsalk.

Kaj otrok pridobi z drsanjem?

Otroka lahko na drsalke postavite že pri treh letih. Najbolje je, da ga pustite, da se sam nauči pobrati z ledu in zadrsati prve korake. "Otroci na ledu pridobivajo koordinacijo, ravnotežje, zaradi obvladovanja drsalnega koraka so bistveno bolj spretni tudi pri drugih športih, ko padejo, se ne ustrašijo, znajo se pobrati, za nameček drsanje spodbuja tudi lepo držo, saj se večino gibov izvaja v sodelovanju s trebušnimi mišicami," pozitivne lastnosti drsanja našteva Mojca Brezar, predsednica Drsalnega kluba Kranj.

Kot šport je približno enako kompleksen kot gimnastika, pravi. "Drsanje zahteva popolno telesno pripravljenost ter izpiljeno drsalno tehniko z ustreznim izvajanjem elementov, ki združujejo moč in eksplozivnost. Umetnostno drsanje je izredno zahtevno s fizičnega vidika, saj združuje estetiko in tehniko. Je eden od najlepših športov – včasih so govorili, da so najlepše postave prav v drsanju in ritmični gimnastiki – ki je bil kot ustvarjen za televizijo, saj kamere lahko zelo lepo zaobjamejo celo drsalno ploščo. Drsanje ni samo šport, je tudi predstava," je prepričana Brezarjeva, nekdanja umetnostna drsalka in sodnica, ki v Kranju občasno priskoči tudi na pomoč pri poučevanju bodočih drsalcev.

"Otroci, ki trenirajo umetnostno drsanje, potrebujejo ogromno podpore in če zdržijo starši, zdržijo tudi otroci," pravi in s tem zgovorno povzame zahtevnost tega športa.

Stroški so lahko minimalni, lahko pa sežejo v nebo

Drsalna pot se najpogosteje začenja na tečajih drsanja, kjer se cene gibajo od 40 evrov za osem ur drsanja ali več. Drsalke lahko kupite v nizkocenovnih trgovinah, kjer so na voljo že za nekaj več kot 30 evrov, ali pa obiščete specializirane trgovine, kjer boste za višjo ceno dobili tudi višjo kakovost. Potrebujete le še par smučarskih hlač in smučarsko čelado in drsanje se lahko začne.

Seveda so lahko stroški bistveno višji, kar je odvisno od pogostosti treningov in tekmovalnih ambicij. Bolj kakovostne drsalke so bistveno dražje, zanje boste odšteli tudi do tisoč evrov ali več. Dodaten strošek so tekmovalni dresi (od 150 do dva tisoč evrov), dodatne ure na ledu in treningi v tujini, saj poleti v Sloveniji ledu ni. Slovenski umetnostni drsalci zato odhajajo v tujino, najpogostejši so obiski Nemčije (ledeni raj ponuja Oberstdorf), Češke in Italije.

Starševski pogled

Z vprašanji o starševskem pogledu na treninge umetnostnega drsanja smo se obrnili na Damjana Grila, očeta 13-letne deklice Kaje, ki že od četrtega leta pili svoje drsalno znanje.

"Za drsanje se je navdušila ob ogledu nastopa drsalcev iz Drsalnega kluba Jesenice, ki so nastopili na sprejemu dedka Mraza. Začelo se je s treningi, ki so bili na sporedu trikrat na teden po eno uro, danes pa Kaja trenira šestkrat na teden po eno uro na ledu, od tega enkrat na teden tudi zjutraj pred začetkom pouka, poleg tega ima trikrat na teden na sporedu tudi suhe treninge in raztezne vaje ter uro baleta," je nanizal Kajine obveznosti oče nadarjene deklice, ki priznava, da je v njen drsalni projekt, ki zahteva veliko usklajevanj in prevažanj, vpeta vsa družina.

Za Kajino vadnino na leto odštejejo 900 evrov, ki vključuje strošek uporabe ledu in trenerja. Drsalke so jih stale okrog 350 evrov, dodatnih 150 evrov so plačali za dres. Vse skupaj pa je lahko še bistveno dražje, priznava sogovornik.

Zgodba nekdanje umetnostne drsalke Špele Perc

Podobno kot Kaja je v drsanje še vedno zaljubljena tudi Špela Perc, nekdanja reprezentantka Jugoslavije v umetnostnem drsanju, ki pa je svojo kariero zaradi poškodb morala predčasno končati.

Drsati je začela pri štirih letih. Na začetku zato, da bi bila podobna starejši sestri Jerneji, pozneje zato, ker si je pač želela biti na ledu. "Nekoč je bilo biti na ledu zame vrhunec mojega dne. Ko si res dobro natreniran, je občutek drsenja na ledu podoben občutku letenja in popolne svobode," priznava še danes.

"Drsanje je poseben šport, z njim je povezana neka mističnost, v sebi ima nekaj več, kot imajo drugi. Poseben je tudi v tem, da zahteva izredno dolgo obdobje, v katerem le postopoma postajaš vrhunski," pravi Perčeva, ki odkar živi v Kanadi, ta je nekakšna meka drsanja in hokeja, skratka vsega, kar se dogaja na ledu, lažje primerja, kaj ponujajo drsalne dežele in kaj ponuja Slovenija.

"Kar zadeva drsanje kot vrhunski šport, so v Sloveniji pogoji katastrofalni! Drsalci imajo na voljo najslabše ure na ledu, pa še teh je bistveno premalo, medtem ko ima v Kanadi vsako mesto svojo ledeno dvorano ali celo več. Dvorane za umetnostno drsanje so opremljene z ogledali, ljudje pa se na drsališčih družijo, kot bi bili v lokalih. Drsajo pač s kavico v rokah in klepetajo," pravi Špela, ki ji je drsanje privzgojilo marsikatero koristno navado.

"Individualni šport te nauči, da tisto, kar v danem trenutku zmoreš in pokažeš, prinese v zameno tak rezultat. Ne moreš se skrivati na račun drugih, kot to lahko počneš pri ekipnih športih, ali pa jih, nasprotno, reševati. Naučiš se, da moraš stvari izpeljati do konca. Tudi ko ti v programu ne gre, ga izpelješ do konca. V obdobju svoje kolesarske kariere sem večkrat odstopila, pa me ni nihče obsojal, pri drsanju nisem nikoli."

Zanimanje upada. Kdo so krivci?

Zanimanje za trening umetnostnega drsanja v Sloveniji kljub cenovni dostopnosti upada. Glavni krivec so verjetno številne konkurenčne športne dejavnosti, kot so plesne šole, ki so uplenile pozornost številnih deklic in tudi fantov, ki bi se pred leti zapisali drsanju – neugodni časovni termini za izvedbo treningov (zgoraj zjutraj ali takoj po pouku), svoje pa prispeva tudi rezultatska neuspešnost slovenskih umetnostnih drsalcev, s čimer je povezano tudi manjše zanimanje medijev in posledično tudi ljudi.