Petek, 1. 12. 2023, 4.00
4 mesece, 4 tedne
Pogovor z Rokom Drakšičem, selektorjem finske judoistične reprezentance
Slovenec, ki na Finskem piše uspešno zgodbo: Vedel sem, da ne smem povzdigniti glasu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,30
Nekdanji vrhunski judoist Rok Drakšič na Finskem kot selektor tamkajšnje judo reprezentance piše zgodovino.
Eden najuspešnejših slovenskih judoistov Rok Drakšič na Finskem piše uspešno športno zgodbo. Šestintridesetletnik iz Griž je zadnja tri leta selektor finske judoistične reprezentance in njegovo delo že obroduje sadove. Njegov varovanec, 26-letni Martti Puumalainen, je na zadnjem evropskem prvenstvu (kjer je Andreja Leški postala evropska prvakinja v kategoriji do 63 kilogramov) osvojil naslov evropskega prvaka v kraljevski kategoriji nad sto kilogramov. To je prva medalja za finski judo na prvenstvih stare celine v zadnjih 30 letih in še ena potrditev tega, da so se finski judo velemožje odločili prav, ko so Slovencu ponudili pogodbo do olimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028.
Rok Drakšič je eden najuspešnejših slovenskih judoistov. Judu je posvetil celo življenje. Najprej kot tekmovalec kluba Sankaku na Lopati, kjer se je kalil pod vodstvom slovitega Marjana Fabjana, zdaj kot trener. Drakšič se med drugim lahko pohvali z naslovom evropskega prvaka (2013), več kot 15 odličji na tekmah za veliko nagrado in grand slam in nastopi na treh olimpijskih igrah. V pogovoru za Sportal se je razgovoril o svojem delu na Finskem, kulturnih razlikah in družinskem življenju.
Sredi pandemije covid-19 selitev na Finsko
Rok Drakšič med pogovorom za Sportal.
Ko je junija 2000 dobil ponudbo s Finske, se je moral odločiti v tednu dni. "Najprej sem se moral pogovoriti z ženo, če je sploh pripravljena na selitev, takrat sva bila še brez otrok, in ker se je strinjala, sva se preselila na Finsko," je v pogovoru za Sportal, ki smo ga opravili po evropskem prvenstvu med enim njegovih redkih obiskov Slovenije, spomine obujal Drakšič.
Z vodstvom so se najprej dogovorili za poskusno dobo šestih mesecev, da bi obe strani potipali teren, nato sodelovanje sklenili za štiriletno obdobje do olimpijskih iger v Parizu, po obojestranskem zadovoljstvu pa se odločili za dolgoročnejše sodelovanje, vse do olimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028.
"Roki, pogovorimo se o prihodnosti"
Na začetku ni kazalo najbolje, počasi pa se je stanje izboljševalo, rezultati so bili vse boljši … "Zveza je dobila zaupanje vame, sodelovanje nam je bilo v obojestransko zadovoljstvo. Že avgusta po mastersu v Budimpešti (kjer je njegov varovanec Martti Puumalainen zmagal v kraljevski kategoriji nad sto kilogramov, kar je bila prva finska zmaga na mastersu) je vodstvo pristopilo do mene, češ Roki, da, tudi tam me kličejo Roki (smeh, op. a.), pogovorimo se o prihodnosti. In smo se. Moram jih pohvaliti, ne samo zaradi financ, ampak tudi zaradi podpore, ki mi jo nudijo. Vmes sem imel na mizi že dve zelo dobri ponudbi iz tujine, a sem se odločil, da ostanem na Finskem."
Rok Drakšič in njegov varovanec Martti Puumalainen po letošnji zmagi na mastersu v Budimpešti
Tam je zadolžen za vodenje prve članske ekipe, v kateri je 15 tekmovalcev, dobra polovica jih cilja na nastop na olimpijskih igrah v Parizu ali Los Angelesu, in za mlajše člane do 23 let, medtem ko nad mladinci in kadeti bdi drug trener. "V Riu in Tokiu finski judo ni imel svojega tekmovalca, v Parizu bo imel najmanj enega (evropskega prvaka Puumalainena, op. a.), obstaja celo možnost, da bi imeli v Parizu kar tri borce," se smeji Drakšiču.
Začeli so pri dnu
Ko se je preselil na Finsko, je bil najboljši finski judoist na 87. mestu svetovne lestvice, kar ni bilo ravno spodbudno. "Bili so med petimi najslabšimi državami v judu v Evropi. To pomeni, da smo ob mojem prihodu res začeli iz ničle, kar mi je po eni strani tudi ustrezalo. Spomnilo me je na slovensko zgodbo pred 20 leti, ko so vsi slovenski klubi začenjali iz ničle, z dobrim delom pa so prišli tudi rezultati. Danes vsi najboljši finski tekmovalci trenirajo skupaj v Helsinkih. Prej so trenirali posebej, vsak v svojem klubu, in mislim, da so tudi skupni treningi pomemben del našega uspeha. Na dnevni bazi imamo dobre sparinge, pomembno pa je tudi to, da imamo podporo Olimpijskega komiteja Finske," je izpostavil 36-letnik iz Griž.
Drakšič je po koncu kariere trenerske izkušnje najprej nabiral v Judo klubu Bežigrad, v katerem danes izstopa evropska prvakinja in svetovna podprvakinja v kategoriji do 63 kilogramov Andreja Leški, a je pot po sporazumni prekinitvi pogodbe predčasno zaključil.
Pedagoški pristop
Kaj je največja razlika, ki jo opaža v svojem delu in značaju, med prej in zdaj? "Ogromno razlik je. Zdaj pristopam k stvari precej bolj pedagoško. Naučil sem se, da ni vedno nujno, da vstopiš skozi vhodna vrata, ampak stvari lahko zapelješ tudi drugače, pa boš dobil enak, če ne celo boljši učinek. Prej pa sem vedno vstopal skozi vhodna vrata."
Kulturni šok
Življenja na Finskem se je hitro navadil, čeprav priznava, da je na začetku zanj to predstavljalo kulturni šok. "Saj veste, Slovenci imamo bolj južnaški temperament, poleg tega sam prihajam iz Štajerske, kjer je to še bolj izraženo, Finci pa so precej bolj zadržani. Res se zelo težko odprejo. Dokler Finca ne boš dobro spoznal, se ne bo nikoli nasmehnil in pokazal nobenih čustev. Na to sem se kar težko navadil. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil, da ne smem siliti vanje, ampak jim moram dati čas. Danes je to seveda drugače, fantje točno vedo, kaj zahtevam od njih, in se zavedajo, da ko se dela, se dela, ko pa se šalimo, se šalimo," našteva razlike Drakšič in izpostavi še eno zanimivost, ki jo je hitro usvojil.
Prva lekcija: Ne povzdigni glasu!
"Že takoj na začetku sem ugotovil, da pod nobenim pogojem ne smem povzdigniti glasu, ker bi me takoj odpustili. Moral sem najti druge metode, ki bodo delovale in ki delujejo. Glavno je bilo le to, da so mi, tako uprava kot športni direktor, pri mojem delu pustili proste roke. Seveda sem za svoje metode dela moral imeti dobre argumente, a ko so videli, da vem, kaj delam, da imam izkušnje kot tekmovalec in kot trener, so mi pustili proste roke. Seveda je vedno problem v denarju, a dali so mi določen budget in v okviru tega budgeta ustvarjamo. Zanimivo je, da na Finskem precej več denarja namenijo za infrastrukturo, precej manj pa za programe za športnike, se pravi za priprave in podobno, kar je ravno obratno kot v Sloveniji. Na Finskem šport še vedno smatrajo kot nek hobi in številni si morajo treninge plačevati sami. V naši ekipi imamo na primer dva tekmovalca, ki sta nastopila tudi na evropskem prvenstvu, a poleg treningov in tekem opravljata še službo za polni delovni čas, kar si je težko predstavljati."
Prva finska medalja na EP po 30 letih
Z nedavnega evropskega prvenstva se je njegov varovanec Martti Puumalainen vrnil kot evropski prvak, prejšnji konec tedna je Eetu Ihanamäki na evropskem prvenstvu mlajših članov v Postdamu v Nemčiji v kategoriji do 81 kilogramov do 23 let osvojil bron. Je bil to cilj, ki so si ga zastavili, ali je evropski naslov presegel njihova pričakovanja? "Cilji so vedno visoki, realnost je drugo, sem pa seveda upal na medaljo. Še posebej ker je minilo že 30 let od zadnje finske judoistične medalje na evropskih prvenstvih. Zanimivo je, da so si trije medalisti iz tistega časa prvenstvo v Montpellierju ogledali v živo. In smo se veliko šalili, kako fino bi bilo, če bi se jim pridružil še četrti dobitnik medalje. No, na koncu smo res dobili medaljo, in to zlato. Za tak uspeh se mora ogromno stvari uskladiti, imeti moraš tudi kanček sreče, in vesel sem, da so se."
Za vsak ukaz moraš imeti argument
Finci imajo še vedno uzakonjen obvezen vojaški rok in Drakšič pravi, da mu ravno to dejstvo veliko pomaga pri delu z judoisti. "Oziroma je delo precej lažje, ker se, ko pridejo iz vojske, zavedajo, da ni vedno demokracije, da je na koncu samo eden tisti, ki odloči. In v športu je to pač trener. Tam trener razmišlja namesto športnika. Je pa na Finskem mogoče malo drugače, ker moraš za vse, kar rečeš, imeti argument. Če bi na primer rekel, da tečemo v levo, bi moral pojasniti, zakaj bomo tekli levo. Pravi Finec bo naredil vse, če mu boš znal predstaviti argumente, in to je velika razlika v primerjavi s Slovenci," izpostavi Drakšič.
Treba se bo naučiti finsko
Pravi, da mu na Finskem nič ne manjka, da so se z družino ustalili in našli svoj prostor pod finskim soncem, ki ga sicer v tem delu leta vidijo bolj redko. Žena Katja si je našla delo v angleškem vrtcu, tudi sin, ki se je pred dvema letoma rodil na Finskem, obiskuje angleški vrtec, a se bo bržkone spotoma naučil še finskega jezika.
"Življenje je lepo, ne vem, če je za mlade družine kje bolje poskrbljeno kot na Finskem. Žena in otrok znata kar dobro finsko, mene pa ta naloga še čaka. V klubu so že napovedali, da mi bodo za prihodnje leto priskrbeli zasebne inštrukcije. Glede na to, da nemško in rusko dokaj dobro govorim, mislim, da se bom tudi finskega jezika hitro naučil, in to mi je tudi v interesu," je še povedal Drakšič. Kot rečeno, če bo vse po sreči, bodo Drakšičevi na Finskem še najmanj pet let.
Preberite še:
