Od olimpijskih brzic do forenzičnih preiskav

Redkobeseden, a vsaka njegova beseda ima težo. Boštjan Žitnik je nekdanji kanuist na divjih vodah, ki je leta 1992 v Barceloni zapravil življenjsko priložnost za medaljo. Bota, kot ga kličejo prijatelji, se je na olimpijski progi 15 metrov pred ciljem dotaknil zadnjih vrat in srebrna medalja je splavala po vodi. Priznava, da še danes kdaj pomisli na ta nesrečni dotik. Pozneje se je izkazalo, da je bila to zanj prva in zadnja priložnost na olimpijskih igrah, saj je moral zaradi težav s srcem leto dni pred olimpijskimi v Atlanti veslo postaviti v kot. Danes ima poseben poklic, kot nekdanji vrhunski tekmovalec pa je prepričan, da je po 20 letih končno čas za olimpijsko medaljo v kajaku in kanuju na divjih vodah.

Ko je prišel na prvi trening, so ga vrgli v Ljubljanico.

Kdaj ste nazadnje sedeli v čolnu?
Nekajkrat na leto grem s kanujem po Ljubljanici. Od tekmovalnega čolna oziroma veslanja po divji vodi pa je minilo že kar nekaj  let. Mislim, da sem v tekmovalnem čolnu nazadnje sedel v Tacnu pred petimi ali šestimi leti.

Ste se spustili čez znamenito tacensko zapornico?
Ne (smeh, op. p.). Tako to ne gre, saj po nekaj letih izgubiš tisti občutek … Če bi šel kar takoj čez "rampo", ne bi bilo prav pametno.

Ali danes kaj pogrešate tekmovanja in adrenalin, povezan s tekmovanji?
Priznam, da ga včasih malo pogrešam. Ko sem nehal veslati, sem še nekaj časa učil veslati otroke, potem pa sem se od veslanja povsem umaknil.

Zakaj ste se umaknili?
Takrat sem poleg trenerskega posla hodil še v redno službo, pozneje je prišla družina … Na koncu je bilo vsega preveč, tako da sem se umaknil.

S čim se danes ukvarjate?
Delam na ministrstvu za notranje zadeve kot kriminalistični tehnik oz. forenzik. Zanimivo delo, saj vsak dan je nekaj novega.

Boštjan opravlja poklic, kjer se ne sem čustveno vpletat. Kot pravi mora na delovnem mestu glavo "odklopiti".

Je pa lahko verjetno tudi stresno?
Po toliko letih se navadiš in ni več tako težavno, na začetku pa je bilo malo težje. Moraš znati odmisliti in stvari ne smeš jemati osebno. Potrudiš se, da svoje delo opraviš maksimalno dobro in to je to.

Če se vrneva na vaše začetke v kanuju. Kdo vas je sploh navdušil za ta šport?
V bistvu je to zanimiva zgodba. V klub sem prišel, ko sem bil star sedem let, in že takoj so me vzeli na divjo vodo – Savo Dolinko. Seveda sem se dvakrat prevrnil in plaval, pravzaprav sploh nisem prišel do cilja. Takrat je v klubu veljalo pravilo, da tistega, ki na treningu ne pride do cilja, vržejo še v Ljubljanico (smeh, op. p.). No, takrat se mi je vse skupaj malo zamerilo, ampak po nekaj letih sem se znova vrnil v klub.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se ukvarjali s tem športom?
Ne, nikoli. Vedno sem užival. Je pa treba vedeti, da v tem športu ni denarja. Ko sem bil boljši oziroma ko smo imeli status, smo dobili za kakšno kavo. So me pa pozneje zaposlili na ministrstvu za notranje zadeve. Takrat se je to šele začelo. Sicer je pri meni trajalo le eno leto, saj sem potem končal svojo športno pot.

Za olimpijske igre v Barceloni je ujel zadnji vlak.

V svoji karieri ste dosegli kar nekaj vrhunskih uspehov. Katero tekmovanje vam je najbolj ostalo v spominu?
Vsekakor so to olimpijske igre v Barceloni. Zanimivo je bilo, da najprej sploh nisem bil kvalificiran za olimpijske igre, ampak sem na podlagi dobrih rezultatov v ekipo prišel naknadno. V bistvu mesec ali dva pred olimpijskimi igrami sploh nisem vedel, ali bom tekmoval.

Malokdo ve, da ste nekaj metrov pred ciljem izgubili olimpijsko medaljo. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Tista proga mi je že od nekdaj ležala. Bila je res dobra vožnja in vedel sem, da bi to lahko bil dober rezultat. Očitno mi je na koncu popustila koncentracija, tako da sem se dotaknil zadnjih vrat. S tem sem dobil kazenske sekunde in ... Napaka je bila, ker sem pred ciljem oziroma še preden sem odpeljal zadnja vrata, gledal na semafor in to me je stalo olimpijsko medaljo.

Koliko ste bilo dejansko oddaljeni od cilja?
Mislim, da je bilo 15 ali 20 metrov.

Olimpijske igre v Barceloni so bile zaradi zdravstvenih težav njegove prve in zadnje.

Ste se že v cilju zavedali, da ste izgubili olimpijsko medaljo?
V bistvu ne. Takrat se mi je zdelo, da je za mano dobra vožnja. Sploh nisem razmišljal o medalji. Tudi pred tekmo nisem o tem razmišljal. Potem ko sem videl rezultate, sem šele ugotovil, kaj sem zapravil.

Torej vam je bilo po tekmi še težje?
Seveda, sploh po tem, ko spremljaš podelitev in veš, da bi lahko ti stal na stopničkah. To je enkratna priložnost. Eni tega ne doživijo nikoli, eni samo enkrat, tisti, ki imajo srečo, pa večkrat.

Nam zaupate, kaj so bile prve besede, ko ste prišli v cilj?
Mislim, da se je v prenosu dobro videlo, kaj sem rekel (smeh, op. p.). Bil sem precej jezen.

Svojo športno kariero ste končali relativno zgodaj in eno leto pred olimpijskimi igrami v Atlanti. Zakaj?
Imel sem težave s srcem in moral sem iti tudi na operacijo. Nisem bil več sposoben za naporne treninge. Mogoče bi šlo skozi, vendar sem rekel, da ne bom tvegal. Napade sem imel že pred tem, tudi med tekmovanji, in rekel sem si, da je dovolj. Če ne bi imel teh težav, bi zagotovo tekmoval še nekaj let.

Proga v Barceloni mu je vedno ležala, na koncu pa mu je speljala olimpijsko medaljo.

Verjetno vam je žal, da ste morali tako kmalu končati svojo kariero?
Da, mi je. Težko je, ko si v eni stvari tako dober, potem pa moraš zaradi takšnih zadev prekiniti športno kariero.

Danes še spremljate naše kajakaše in kanuiste na divjih vodah?
Ne prav veliko, podrobnosti ne poznam. Kakšno večje tekmovanje si pogledam, to pa je tudi vse.

Menite, da je po 20 letih od olimpijske medalje Andraža Vehovarja čas za novo?
Prepričan sem, da bodo letos osvojili medaljo. Tako Benjamin Savšek kot Peter Kauzer sta sposobna osvojiti olimpijsko medaljo. Tudi dvojec Sašo Taljat in Luka Božič sta zraven.

Koliko ste danes še športno aktivni?
Kaj pa vem. Mislim, da ne preveč. Lahko bi se več ukvarjal s športom. Časa je dovolj, samo včasih sem tudi nekoliko len (smeh, op. p.).

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.