Druga kariera
Nedelja, 24. 9. 2017, 17.27
7 let, 1 mesec
Druga kariera (22.):
Nace Majcen: Po koncu kariere si prepuščen sam sebi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,33
"Ko zaključiš kariero, ti dolgo časa nekaj manjka. Še posebej če se odločiš za tako oster rez, kot sem se jaz. Danes ne plavam niti rekreativno. Plavanja sem se nasitil, a ob bazenu sem še vedno rad," pripoveduje Nace Majcen, nekdaj eden najboljših plavalcev na območju nekdanje Jugoslavije, danes pa plavalni trener v športnem društvu Delfin, ki ga je zasnoval leta 2007. Ni vse rožnato ne v športu, ne v civilnem življenju, opaža nekdanji olimpijec.
49-letni Nace Majcen je bil v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja eden najboljših slovenskih plavalcev. Že pri 12. letih je postal jugoslovanski prvak, pri 16 pa je v vseh desetih disciplinah, v katerih je nastopal, postavil državni rekord.
Bil je tudi med udeleženci olimpijskih iger v Barceloni leta 1992, kjer je na 200 metrov prosto osvojil 35., na 400 metrov pa 31. mesto. Ko je ugotovil, da njegov rezultatski domet v bazenih ne zadovoljuje njegovih ambicij, je zelo uspešno presedlal na daljinsko plavanje, kjer je med drugim postal tudi evropski prvak in bil leta 1991 četrti na svetovnem prvenstvu v Avstraliji.
Osem let je opravljal vlogo selektorja reprezentance v daljinskem plavanju, od tega je dve leti tekmoval tudi sam. Leta 2002 se je odločil za zaključek tekmovalne kariere in se preselil med trenerje. Danes dela v športnem društvu Delfin, ki ga je zasnoval potem, ko je po spletu okoliščin postal nezaželen v PK Ilirija. Njegov urnik je pester, a nekaj je že preraslo v rutino. Vstajanje ob 4.30., par požirkov kave in skok na bazen, kjer se prvi treningi začenjajo ob 6.00. Popoldne od 16.00 do 19.00 se zgodba ponovi.
"Ostal sem v plavanju, ker je to edino, kar zares obvladam."
Kariero ste končali pri 34. letih. Je bil to takrat težak korak?
Seveda mi je bilo hudo, ker sem bil še vedno motiviran, a tako sem se odločil. Žena je pričakovala najinega prvega otroka …
Nekateri plavalci se že v času plavalne kariere nasitijo bazenov in vode, vi še vedno vztrajate v plavalnih vodah …
Da, v tem sem ostal, ker je to edino, kar zares obvladam. Takoj po koncu kariere sem dobil ponudbo za delo trenerja v plavalnem klubu Iliriji, kjer sem potem pet let delal z mlajšimi selekcijami. Zaradi neplačevanja smo imeli nekaj težav, zato smo se trenerji dogovorili, da bomo na mestu predsednika društva postavili svojega človeka. Padla je ideja, da bi jaz kandidiral za to mesto, a se ni dobro končalo. Že naslednji dan sem dobil odpoved delovnega razmerja in moral sem se znajti po svoje.
Se pravi, da je bilo za vas težje znajti se po zgodbi z Ilirijo kot po koncu plavalne kariere?
Res je, čeprav tudi delo za 500 evrov mesečno ni bilo ravno rožnato, poleg tega so plače prihajale s polletno zamudo. Po tej epizodi sem nekaj plavalcev potegnil s seboj in se lotil dela na svoje. Leta 2007 sem ustanovil ŠD Delfin, prvi dve leti sta bili katastrofalni, a sem vztrajal.
Leta 2007 je ustanovil Športno društvo Delfin, kjer dela kot trener.
Težava je bila namreč v tem, da nismo imeli nobenega vira financiranja, … Spomnim se, da smo vse, kar smo zaslužili, namenili plačevanju dvorane in zakupu prog na Fakulteti za šport. To so bili kar težavni časi.
Takrat sem delal zastonj, ni bilo računice, da bi s svojim delom lahko dejansko tudi kaj zaslužil. Poleg tega so nam na fakulteti najem bazena zaračunavali po najvišji možni tarifi, ne glede na to, da so nas, vrhunske plavalce, še nekaj let prej, ob izgradnji bazena vabili na vse mogoče predstavitve, na katerih so predstavljali, kakšen super bazen bo to. Ko pa si ga enkrat potreboval, so nam mastno zaračunali, poleg tega so nam namenili res slabe termine. Ure, ob katerih so bili otroci še v šoli in so le s težavo prihajali na trening.
Na to obdobje imam slabe spomine, takrat sem se skoraj potopil … šele ko smo po dveh treh letih prišli pod okrilje programa Mestne občine Ljubljana, ki nam sofinancira bazen, so se začele razmere izboljševati.
"Po koncu plavalne kariere sem se odločil za precej oster rez. Niti rekreativno se nisem več ukvarjal s plavanjem. Dovolj je bilo. Telo se je plavanja nasičilo."
Večina vrhunskih športnikov pripoveduje, da so v času kariere živeli v mehurčku, v svojem svetu, kjer je bila njihova edina naloga ta, da trenirajo, za vse ostalo so poskrbeli drugi. Ste vi občutili podobno?
Točno tako, ko zaključiš kariero ti dolgo časa nekaj manjka, pojavijo se tudi zdravstvene težave. Meni so se na primer pojavile težave s srčnim utripom, a so se po dveh letih uredile. Telo je bilo vajeno določenega dela, potem pa se ga kar ustavi.
Jaz sem res naredil precej oster rez, niti rekreativno se nisem več ukvarjal s plavanjem. Dovolj je bilo. Telo se je plavanja nasičilo.
Kako vas je upokojitev udarila po psihični plati?
S tem niti nisem imel težav, na bazenu sem ostal, delal sem z otroki in svoje delo sem imel rad. Morda imam danes malo krize samo ob koncu sezone, po državnem prvenstvu, ko skoraj zbolim, ko adrenalin popusti. Traja kak teden, potem pa se človek navadi.
Nacetova sestra dvojčica je radijska novinarka Uršula Majcen, v otroštvu prav tako perspektivna plavalka, brat pa Igor Majcen, prav tako uspešen plavalec, danes sodelavec ene od bank v Ljubljani.
Kako se je sploh začela plavalna zgodba družine Majcen? Plavala sta tudi vaš brat Igor in sestra dvojčica Uršula Majcen, radijska novinarka in voditeljica, ki med drugim pokriva tudi področje plavanja.
Imeli smo srečo, da smo na osnovni šoli Šentvid, ki smo jo obiskovali, plavali v okviru športne vzgoje. Tam so Uršulo prepoznali kot perspektivno plavalko in jo povabili v plavalni klub Olimpija. Mama je takrat predlagala, naj se ji pridruživa še midva z bratom. Uršula je s treningi končala po osnovni šoli, midva z bratom pa sva vztrajala …
Pri 17. letih, leta 1985, sem prvič plaval na evropskem prvenstvu. V bazenih nisem ne vem kaj dosegel, mislim, da sem bil najboljši 11. na 400 prosto na EP na Dunaju leta 1995. Takrat sem zaključil z bazenskim plavanjem, ker sem videl, da bolje ne bo, vedel pa sem, da sem v daljinskem plavanju precej boljši.
Ko se danes ozrem nazaj se mi zdi, da smo v naših časih pri treningih delali veliko napak. Imeli smo kilometrino, nismo pa delali vaj za eksplozivnost. Takrat je namreč veljalo mnenje, več boš preplaval, boljši boš, pa ni tako. To danes ne pride več v poštev. Danes delam precej drugače, kot sem treniral sam. Vem, kaj sem sam delal narobe. Brez hitrosti se ne da plavati niti srednjih niti dolgih prog, kaj šele krajših.
Zakaj ste s krajših razdalj presedlali na daljše razdalje, na daljinsko plavanje. Zakaj?
Kar zamikalo me je, še posebej me je zmotiviralo to, da sem kar takoj, na prvem evropskem prvenstvu v tej disciplini leta 1989, po nekaj plavalnih maratonih, postal evropski prvak v plavanju na 25 kilometrov.
Z daljinskim plavanjem sem se začel ukvarjati že konec 80 let, resno pa po letu 1995, zadnjih sedem let kariere. Na tem področju sem bil v Sloveniji začetnik in vse sem moral storiti in urediti sam. Na Plavalni zvezi namreč teh disciplin takrat niso priznavali, zato sva z bratom vsa potovanja v Južno Ameriko, ZDA, Kitajsko in podobno, kjer so tekmovanja potekala, morala financirati sama. Iz nagradnih skladov, občasno tudi s sponzorsko pomočjo, v veliko pomoč mi je bil tudi Mobitel. Vse se je dogajalo bolj kot ne na podlagi poznanstev.
"Danes delam precej drugače, kot sem treniral sam. Vem, kaj sem sam delal narobe."
Danes torej delate kot trener. Ste v ta namen opravili kakšno izobraževanje?
Obiskoval sem Fakulteto za šport, pa mislim, da ni ravno namenjena vrhunskim športnikom, bolj oblikovanju trenerjev. Ko sem dvakrat pogrnil na teoretičnem delu plavanja sem faks obesil na klin. Pri 20. letih se ti take stvari zamerijo. Na sploh izobraževanje pri nas ni prilagojeno športnikom.
Delo trenerja je danes verjetno precej drugačno kot včasih ...
Seveda, včasih si dobil eno okrog ušes, pa nisi nič protestiral, danes je kaj takega nedopustno. Poleg tega imajo otroci večjo izbiro. Sam s svojimi plavalci gojim prijateljski odnos. Pomembno je, da plavalcu prisluhneš, da se pogovarjaš o vsem, o težavah, dekletih, o šoli, o ciljih, seveda pa mora biti na relaciji trener plavalec vzpostavljena določena distanca.
Majcen s sinovoma.
Ponosen sem na to, da z nekaterimi plavalci sodelujem že od leta 2007, ko so imeli sedem, osem let in ki na državni ravni že dosegajo lepe rezultate. Naša članska štafeta je bila na primer na letošnjem državnem prvenstvu tretja, uvrstitev v finale pa je že nekaj povsem normalnega.
Plavanje trenira vaš nečak Filip, bosta po vaših stopinjah stopala tudi vaša sinova?
Ne vem, ne želim ju siliti. Plavata trikrat tedensko, če se bosta odločila, da ju to zanima, ju bomo podprli, ne bomo pa ju silili. Otrok mora sam priti do te želje. Ne bi želel, da trenirata tako na polno, kot sem jaz, to je preveč.
Kdaj ste sami začutili, da vam je plavanje pisano na kožo?
Dokaj hitro, po prvih uspehih. Že pri 12. letih sem postal jugoslovanski prvak v svoji starostni skupini. Potem se je to stopnjevalo, pri 16. letih sem bil kar v desetih disciplinah jugoslovanski prvak. Vse kar sem plaval, sem zmagal.
Danes skoraj vsak otrok nekaj trenira, včasih ni bilo tako. Kako so sošolci gledali na vaše uspehe?
Običajno sem v šolo prinesel pokazat medalje. Takrat so medalje nekaj pomenile, medtem ko so danes povsem razvrednotene. Danes šteje edino poln bančni račun.
Velik del vrhunskih športnikov ima danes službo v javni upravi. Kako je bilo za to poskrbljeno pred leti?
Dve leti sem bil zaposlen v policiji, ko pa sem se začel ukvarjati samo z daljinskim plavanjem, nisem bil več zaželen.
Zakaj?
Ker maratonsko plavanje takrat ni bilo priznano kot disciplina, mislim, da so ga priznali po letu 2000, takrat ko se je izkazalo, da bo daljinsko plavanje prvič tudi na sporedu olimpijskih iger. Mislim, da se je to zgodilo v Pekingu leta 2008. V svetu je sicer uradno priznano že od leta 1988, prvo evropsko prvenstvo so izvedli leta 1989, svetovno pa leta 1991.
Osem let ste bili tudi selektor slovenske reprezentance za daljinsko plavanje …
Da, in zadnji dve leti hkrati tudi tekmovalec. Naši tekmovalci so bili stalno pri vrhu. Od brata Igorja in Jureta Bučarja v članski konkurenci, do deklet na mladinskih evropskih tekmovanjih.
Je v Sloveniji v zvezi s plavanjem kdaj vladala evforija, kot denimo okrog nekaterih drugih športov?
Verjetno v začetku 80. let, ko sta slavila brata Petrič, pa okrog Sare Isaković in Petra Mankoča, sicer pa ne. Plavanje je tak šport, da ima samo eno ali dve taki tekmi na leto, o katerih se govori, sicer pa ne.
Ko v Sloveniji plavalec preneha s kariero verjetno le stežka sedi na starih finančnih lovorikah.
Res je, ostanejo mu prazni žepi. Tudi sicer denarja v plavanju ni veliko, tudi nagradni skladi so dokaj skromni.
Danes obstaja več mehanizmov za pomoč športnikom, tudi dvojna kariera pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije. Kako je bilo v vašem primeru? Kdo je pomagal vam?
Res je, ravno pred 14 dnevi sem bil v Kranju na predavanju na temo športnega menedžmenta, ker sem razmišljal o tem, da bi se prijavil, saj nimam dovolj visoke izobrazbe, da bi kandidiral za karkoli. Ne vem, za zdaj se še nisem odločil …
Včasih nam ni nihče pomagal. Trener Ilirije me je povabil k delu z mlajšimi selekcijami in delo sem sprejel, saj druge možnosti nisem imel.
Vam je bilo težko? Za mnoge je korak v trenerske vode nepojmljiv.
Sploh ne, izkušenj sem imel dovolj in čutil sem, da je to nekaj, s čimer bi se lahko ukvarjal. V preteklosti sem spoznal celoten proces plavalnega dela in mislim, da lahko veliko dam prihodnjim generacijam. Plavanja se nikakor nisem naveličal. Govorim o plavanju izven bazena, seveda (smeh, op. a.). Delam zelo sistematično, brez tega ne gre.
Vladate z mehko roko?
Da, nisem strog.
Je vaš trener Vlado Čermak vladal s trdo roko?
Ne, sploh ne, mu ni bilo treba. Vse kar je rekel, smo namreč storili. Zdaj vidim, da marsikaj narobe.
Pogoji za trening plavalcev v Ljubljani žal ostajajo podobni kot v vaših časih?
Res je, a če si pripravljen delati, je to lahko pozitivno. To, da prideš na tekmovanja v super dobre bazene, te lahko ponese. Ko prideš iz, recimo temu rudnika, v tak super objekt. Je pa seveda težavno vso zimsko sezono trenirati pod balonom, v mračnem in zatohlem ozračju … to je velik problem in verjetno tudi razlog za osip plavalcev. V Ljubljani nam definitivno manjka pokritih bazenov. Ne vem, zakaj niso Kolezije ob obnovi pokrili. Očitno je nekdo imel drugačne interese.
Sami še plavate?
Skoraj ne, z otroki nekaj čofotam, sicer pa ne. Po moje še ene dolžine ne morem več normalno odplavati. Plavanje je res naporen šport in sploh če se ga lotiš na stara leta se ga je zelo težko naučiti.
Pred leti ste se obregnili ob Martina Strela, ki je takrat preplaval Mississippi in požel precej medijske pozornosti. Izjavili ste, da bi v enakem času, kot je on preplaval Mississippi, vi preplavali Mississippi in Donavo, za povrhu pa postavili še svetovni rekord na 500 kilometrov. Vam je hudo zameril?
Sploh ne. Ko se srečava, se normalno pozdraviva. Nekdo je pač moral povedati resnico. Mi v plavalnih krogih vemo, da je šlo pri Strelu za promocijo samega sebe in ne za športni dosežek, javnost pa tega ni vedela.
Strel je na primer za Rokavski zaliv potreboval 16 ur, najboljši daljinski plavalec pa sedem ur, tako da ni primerjave. No, seveda pa je po drugi strani kar car, da se loteva vsega tega. Prav ima, znašel se je, želel se je promovirati kot nek klovn, in s tem je dobro zaslužil. Nima pa to ničesar skupnega z vrhunskim športom.
