Nedelja, 14. 6. 2020, 15.01
4 leta, 4 mesece
Jernej Slivnik
Mladenič s Hrušice, ki smuča drugače #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,32
Jernej Slivnik je po hudi prometni nesreči pri petih letih, ki ga je priklenila na invalidski voziček, svojo smučarsko pot moral zapeljati drugače. Iz klasičnih alpskih smuči je presedlal na monoski, ki mu še vedno omogoča stik s snegom in hitrostjo, ki jo ima tako rad. 20-letnik iz Hrušice je eden tistih, ki so obdobje karantene dokaj dobro izkoristili. Opravil je nekaj obveznosti na jeseniški gimnaziji, mišice krepil v domačem fitnesu, sredi maja je treniral na Kaninu. Na kaj cilja v novi sezoni?
Ko smo Jerneja Slivnika leta 2013 predstavili v Siolovi rubriki Junaki za jutri, smo med drugim pisali tudi o njegovi želji po nastopu na paralimpijskih igrah v Pjongčangu, ki si jo je zadal že pri devetih letih.
Želja se mu je uresničila. Pravzaprav je bil edini slovenski udeleženec na zimskih paralimpijskih igrah v Južni Koreji in tam kljub poškodbi zasedel spodbudno 12. mesto. Izredno je ponosen tudi na 10. mesto na svetovnem prvenstvu, ki ga je lani gostila Kranjska Gora. Smučanje doma, pred domačimi navijači, je seveda nekaj posebnega.
Sedem let po našem prvem intervjuju z Jernejem, ki je po hudi prometni nesreči pri petih letih s poškodovano hrbtenjačo pristal na invalidskem vozičku, je fant že izdelan športnik.
In če je pri našem prvem intervjuju, ko je imel komaj 13 let, na večino vprašanj odgovarjala mama Tanja, je sedem let pozneje seveda bistveno drugače.
Obiskali smo ga na testiranju pri dr. Mitji Bračiču v Global Sport Clinic v Ljubljani, kjer se pospešeno pripravlja na prihodnjo sezono. Če ste se spraševali, kako se je pripeljal v Ljubljano …. V avtomatiku, kjer plin in zavoro upravlja z rokami ….
Kako ste preživeli obdobje koronakrize? Ste med tistimi, ki jim je uspelo najti nekaj spodbudnega v celotnem položaju?
Izkoristil sem ga predvsem za šolske obveznosti na jeseniški gimnaziji. Zame je bilo to kar zelo koristno obdobje za opravljanje obveznosti, tako da bom poleti res lahko prost in se bom posvečal predvsem treningom. Kar pa zadeva fizične priprave, sem treniral v domačem fitnesu.
Obdobje karantene je izkoristil za šolske obveznosti in trening v domačem fitnesu.
Jernej leta 2013 v svoji sobi, ki je v večjem delu posvečena Anžetu Kopitarju, posebno mesto pa zaseda tudi smučka nekdanjega japonskega skakalnega šampiona Kazuyoshija Funakija, ki jo je Jerneju pred odhodom v ZDA podaril prav Kopitar.
Jernej Slivnik je že pri dveh letih stopil na smuči in se na plastičnih smučkah spuščal po klančini proti garaži. Po prometni nesreči in novici, da ne bo več mogel hoditi, ga je najbolj skrbelo, ali bo lahko smučal. K sreči je tudi to mogoče. V monoski, ki smučanje omogoča tudi invalidom, se je zaljubil na prvi pogled in prvo izkušnjo.
S prilagojeno smučarsko napravo se je prvič srečal pri devetih letih, na predstavitvenem taboru za invalide v Kranjski Gori, ki ga je organiziral slovenski paraolimpijec Gal Jakič.
Novinarki komercialne televizije je že prvi dan, ki ga je preživel na smučarskem taboru, zatrdil, da je njegov cilj udeležba na zimskih olimpijskih igrah. "Smučanje je super. Morda bi ga zamenjal le s hokejem, če bi se pojavila ta možnost," je mladi zvedavi športnik iz bližine hokejsko obarvanih Jesenic izstrelil kot iz topa.
Slivnik se s smučanjem ukvarja že 11 let, na profesionalni ravni pa zadnje štiri oz. pet let. Trenira pod okriljem trenerja Romana Podlipnika, sicer gimnazijskega profesorja športne vzgoje.
Tudi na snegu smo vas videli. Naš fotograf Matic Klanšek Velej vas je sredi maja fotografiral na Kaninu, kjer sta se pripravljali tudi Ika Štuhec in Meta Hrovat. Kako ste se vi znašli tam?
Treba je bilo najti nekaj snega, saj sem dva meseca in pol preživel brez njega. Ko sta se Meta in Ilka odpravili na Kanin, smo počakali nekaj dni, da smo dobili podatke o tem, kako je s snežno podlago in kako primerne so razmere za nekoga na invalidskem vozičku. Ko smo izvedeli, kar smo želeli, smo se še sami odpravili na Kanin.
Pred mesecem dni je na Kaninu, tako kot Ilka Štuhec in Meta Hrovat, spet okusil stik s snežno podlago.
Ste tudi vi šotorili v restavraciji na Kaninu?
(smeh, op. p.). Ne, vsak dan smo se pripeljali iz Hrušice. Zame bi bilo vse skupaj malo bolj zapleteno. Glede šotora sicer nimam nobenih zadržkov, bi pa imel težave zaradi stopnic.
In kako je bilo spet na snegu?
Odlično, bolj poletno, a bolje to kot nič. Upam, da bo zdaj v Avstriji še bolje.
Ko sva se prvič pogovarjala, leta 2013, je bila vaša športna pot še zelo v povojih. Kako opazna je razlika med zanimanjem za šport invalidov takrat in danes?
Razlika je občutna, k sreči v pozitivno smer, bi si pa seveda želel, da bi bilo podpore še več, še posebej v koronakrizi, ko tudi Zveza za šport invalidov Slovenije ne bo imela dovolj velikega proračuna za vse športnike in bo verjetno treba več prispevati iz lastnega žepa.
Moj sponzor je podjetje Lip Bohinj, ki me je podpiralo že lani in verjamem, da me bo tudi naprej ... Upam, da bom lahko dobil še kakšnega osebnega sponzorja, saj ne vemo, koliko denarja bo letos z državne strani lahko usmerjenega v šport.
Kaj pa glede sprejemanja športa invalidov v smislu javne pozornosti? Občutite razliko?
Da, tudi tu je razlika očitna. Vsako leto je bolje. Verjamem, da dosegamo tako dobre rezultate, da zanimamo vsakega, ki ga zanima šport. Pa tudi sicer nas javnost zdaj že nekoliko bolje pozna. Tudi zaradi prenosov nekaterih naših tekem na televiziji, medijskih objav ... Mislim, da so se nas ljudje navadili in da jih zanima, kaj počnemo.
Ambasador projekta Postani športnik
Slivnik je ambasador programa Postani športnik pri Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paralimpijski komite, ki mlade invalide poziva, naj se ukvarjajo s športom.
Posebna tetovaža na Jernejevi levi roki označuje posamezne člane njegove družine. Vsak detajl ima svoj pomen, a ga naš sogovornik ne bi rad razkrival javnosti.
Imate v vrstah športnikov invalidov kakšnega vzornika?
V Sloveniji mi je največji zgled Darko Đurić, ki je ravno pred kratkim zaključil svojo kariero. Ravno preden sem se pripeljal v Ljubljano na testiranje, sem zanj oddal glas za Ime tedna na Valu 202.
Srečala sva se v kliniki Global Sport Clinic, kjer vas čaka zahtevno testiranje. Kako sodelujeta z dr. Mitjo Bračičem?
Na začetku sva sanirala poškodbo in izvajala preventivo za rameni, ker sem že imel poškodovani, zdaj pa se pripravljava na prihodnjo sezono, pridobivam kondicijo, mišično maso – glede na ostale tekmovalce sem še vedno med lažjimi –, razvijam moč … Najpomembnejše je, da okrepim zgornji del telesa oz. vse dele, ki jih lahko sam uporabljam.
Bi bilo vaše zdravstveno stanje v primeru, da se ne bi ukvarjali s športom, slabše?
Da, zagotovo. Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo, verjetno bi bil precej zaležan, kot pravimo, in prav gotovo bi čutil več bolečin.
Začetek sezone je še daleč, pa vendar, zagotovo ste si že začrtali glavne poudarke letošnje sezone. Na kaj se boste posebej osredotočili?
Računam, da bo stanje glede koronavirusa toliko boljše, da bomo v začetku novembra lahko začeli sezono. Je pa res, da uradnega koledarja še ni, ker nihče ne ve, kakšna bo prihodnost. Že zdaj pa vem, da me – spet odvisno od situacije – februarja čaka svetovno prvenstvo na Norveškem, kjer bi se rad še posebej izkazal.
Že lanska sezona je bila zelo uspešna. Bil sem 3. v skupnem seštevku evropskega pokala, kar je dokaz, da sem bil konstantno dober skozi vso sezono.
Ko sva se leta 2013 prvič pogovarjala, je veliko besed teklo tudi o vašem slavnem sokrajanu in prijatelju Anžetu Kopitarju. Glede na to, da je jutranja rutina številnih slovenskih ljubiteljev športa usmerjena v pregledovanje statistike v ligah NBA in NHL, me zanima vaša izkušnja. Kakšne so bile vaše jutranje prioritete v času pred koronakrizo?
Da, tudi moja rutina je bila podobna. Najprej sem si pogledal Anžetovo statistko in vrhunce njegove tekme v ligi NHL, nato pa sem se poglobil še v Dončićevo statistiko. Šele po tem sem začel svojo pripravo. Sicer pa upam, da bo Anže v kratkem spet obiskal Slovenijo, da se bomo spet srečali in družili.
Glede na to, da ste obdobje epidemije koronavirusa izkoristili tudi za učne obveznosti v zadnjem letniku jeseniške gimnazije, ste verjetno že sestavili okvirni načrt za študij. Kam vas bo peljala pot, kaj si želite študirati?
Razmišljam o študiju kineziologije na Fakulteti za šport. Menda je študij prilagojen tudi za invalide. Mislim, da bo to izziv njim in meni. Verjamem pa, da bo super.
Preberite še:
