Intervju Sebastien Ogier: Če ne bi bilo strica, bi smučal in ne dirkal!

Šolanega učitelja smučanja je v svet avto-moto športa vpeljal stric, ki mu je ponudil svoj dirkalnik za avtokros. Ogier je pozneje z zmago na natečaju mladih dirkačev "Rallye Jeunes" francoske zveze FFSA dobil zagotovljen dirkalnik v pokalnem tekmovanju Peugeot 206. Pozneje sta ga podprla Peugeot in Citroen, z njimi je leta 2008 postal mladinski svetovni prvak in leta 2010 na Portugalskem dobil prvi reli za svetovno prvenstvo. Ogier ima izrazit zmagovalni karakter, zato se je pri Citroenu tudi znašel v sporu z vodstvom ekipe in Sebastienom Loebom. Ko je moral zapustiti Citroen in Volkswagen ter Loeb nista podpisala pogodbe, je danes 30-letni dirkač postal prvi voznik nemške ekipe. Lani je prvič postal svetovni prvak.

Pred devetimi leti ste bili še dirkaški začetnik, danes ste svetovni prvak. Ste pričakovali tako hiter napredek in uveljavitev v dokaj ozki sredini svetovne smetane relija? Vsekakor sem si ga zelo želel, saj sem imel pred seboj končni cilj postati prav svetovni prvak. Zato sem vedno, ko mi je nekdo ponudil priložnost, poskušal pokazati kar največ in se dokazati. Ko sem prvič vozil dirkalnik WRC, nisem hotel le nabirati izkušenj in počasi napredovati, temveč takoj pokazati, kaj zmorem. Menil sem, da lahko prav s tem opozorim nase in izstopim iz množice voznikov, ki so se potegovali za mesta v tovarniških ekipah. Okoli sebe sem imel tudi prave ljudi, ki so me na tej poti znali usmerjati.

Lani ste zmagali kar na devetih relijih in predčasno postali svetovni prvak. Kako ocenjujete razmerja v letošnji sezoni? Začetek je bil z vaše strani dominanten, toda razlike so bile na Portugalskem že mnogo manjše? Hyundai pričakovano napreduje zelo hitro in kaže vse več hitrosti. To je dobro za svetovno prvenstvo, saj potrebujemo več konkurence, izenačene dirkalnike in napetosti med dirko. Portugalski reli je pokazal, da Volkswagen le ni tako dominanten, kot so vsi napovedovali. Če bomo hoteli ostati na vrhu, bomo morali ves čas pritiskati na vso moč in napredovati.

Prvi dan relija ste še zaostajali za Hirvonenom in Tanakom, nato pa stvari postavili na mesto na najdaljši hitrostni preizkušnji relija. Je odločil vaš napad v pravem trenutku ali dobra skrb za gume? Prvi dan nisem izbral pravih gum za takratne pogoje. V avtomobilu sem imel za vsak primer dve rezervni gumi, kar spet prinaša dodatno maso in tudi to ni bila najboljša odločitev. Toda ker prvi dan nisem porabil mojih gum mehkejše zmesi, sem jih imel več na razpolago odločilni drugi dan. Takrat sem pazil na njihovo obrabo, pazljiveje sem pospeševal in zaviral ter imel zanesljiv oprijem. To je bil ključ do zmage.

Kako bi nam opisali življenje tovarniškega dirkača in svetovnega prvaka? Opravljate sicer sanjsko službo, toda koliko časa imate za zasebnost in koliko najrazličnejših obveznosti med letom? Osnovni ritem se niti ne razlikuje bistveno, ali si svetovni prvak ali ne. Kot prvak imaš zagotovo veliko več obveznosti in zanimanja s strani medijev in drugih gostov. Vsak od 13 relijev mi vzame približno teden dni časa, temu pa je treba prišteti še okrog 25 dni testiranj in nekaj marketinških dogodkov med letom, kjer goste vozim z različnimi avtomobili. Kot profesionalni voznik relija nimaš veliko prostega časa za zasebnost, toda obenem se ne morem pritoževati, saj opravljam svoj sanjski poklic.

Kdaj ste v mlajših letih začeli spremljati reli in kdo je bil vaš prvi vzornik? Kot najstnik relija nisem spremljal, zato je moj prvi pravi vzornik postal šele takratni svetovni prvak Tommi Makinen ob koncu devetdesetih let. Toda ker sem rojen v Gapu, sem vsako leto obiskal nekaj hitrostnih preizkušenj relija Monte Carlo. Takrat nisem nikoli obiskoval francoskih nacionalnih relijev. Kot gledalec res nimam veliko izkušenj, saj sem začel šport bolj spremljati šele ob začetku moje vozniške kariere.

Konec sezone 2008 ste prvič vozili citroena C4 WRC. To je bil še dirkalnik prejšnje generacije z elektronskimi diferenciali in motorjem večje delovne prostornine. Kakšne spremembe čutite v primerjavi z današnjimi avtomobili? Spremembe zagotovo so, saj so dirkalniki v zadnjih letih doživeli nekaj sprememb. S prehodom na motorje manjše delovne prostornine smo izgubili delček moči in navora, toda inženirji se ves čas trudijo, da ta primanjkljaj nadoknadijo na drugih področjih. Zmogljivosti so že skoraj enake, šasija je nekoliko lažja, avtomobil pa zaradi manjših dimenzij tudi bolj okreten. Pogosto je zato današnje dirkalnike WRC bolj zabavno voziti.

Zagotovo vam je bilo neprijetno, ko so vas v zadnjih dveh letih ves čas vsi primerjali in spraševali o Sebastienu Loebu. Zdaj ga ni več v prvenstvu, čutite zato nekaj manj pritiska in več sproščenosti? Še vedno dobivam veliko vprašanj, ki me povezujejo z njim. Preprosto ta vprašanja jemljem pozitivno. Če mi jih nekdo zastavlja in me primerja z njim, delam nekaj dobro in sem precej hiter. Loeb je naredil fantastično kariero. Vsak dirkač je zgodba zase, toda tovrstne primerjave so nekaj normalnega in jih tudi razumem.

Si samega sebe predstavljate, da bi kot Loeb na vrhu svetovnega relija vztrajali deset let? Zagotovo se ne bi nič pritoževal, če bi bil sposoben zmagovati deset let. Ne vem, tako dolgo v prihodnost je vselej težko gledati. Trenutno sem osredotočen le na letošnjo sezono in sodelovanje z Volkswagnom. Loebova kariera bo za vsakogar težko ponovljiva. Imel je zelo dolgo kariero in sam zase res ne morem reči, ali bi lahko na vrhu ostal celo desetletje.

Pred desetimi leti je zakone postavljala finska šola relija, toda od leta 2003 v svetovnem reliju zmagujejo le še francoski Sebastieni. Je to naključje ali rezultat načrtnega dela? Gre tudi za naključje. Vsekakor pa nam je francoska zveza dala ustrezno podporo in predvsem imela sistem, ki je odkril prave talente in material za naslov svetovnega prvaka. Brez njihove pomoči danes zagotovo ne bi mogel dirkati. Pozabiti ne smemo niti na pomoč francoskih proizvajalcev, kot sta Peugeot in Citroen, ki sta dolgo vlagala v reli.