Sram ga je, da ima rekordno število medalj v vreči

V teku na 200 metrov je krepko popravil osebni rekord iz leta 2008 - 20,76 - , in s časom 20,59 izpolnil glavni cilj sezone. Da zna biti zelo hiter, je začutil že v teku na 100 metrov le malce pred tekom, ki se je izšel sanjsko. Veselja po tem, ko je izpolnil normo za svetovno prvenstvo, ni manjkalo. Zdaj, po nekaj prespanih nočeh, se je rade volje spomnil teka, ki je izkušenemu šprinterju uspel pred osmimi dnevi na mednarodnem mitingu v Ljubljani. ''Tokrat se je izšlo tako, kot sem si lahko le želel. Ne bi rekel, da sem presenetil samega sebe. Predvsem sem dobro tekel v krivini, kar mi je v preteklosti povzročalo veliko težav, pa tudi finiš je bil zavoljo dobre konkurence, ki sem jo imel, veliko boljši. Razmere so bile prav tako dobre in izšlo se je sanjsko. Če ne bi izkoristil ponujenega, bi mi bilo zelo žal,'' se rekordnega šprinta spominja Jan Žumer. Glede na to, da krepko popravil osebni rekord, bi pričakovali, da je bil tek brezhiben, pa ni bil. ''Ne, vedno je lahko bolje. Prvih 30 metrov nisem odtekel tako, kot bi moral. Imam še nekaj rezerv,'' je z odgovorom razveselil atlet, ki ne bo prvič nastopal na svetovnem prvenstvu. Tekel je že v Osaki leta 2007, a takrat na 100 metrov. Do sredine avgusta in vrhunca sezone, ki bo v Moskvi, je še nekaj časa, a priložnosti za nove dosežke ne bo prav veliko. Pravzaprav zgolj ena. Državno prvenstvo, ki bo prihodnji konec tedna v Celju. ''Želel sem si, da bi bilo več tekem, a jih žal ni. Le še državno prvenstvo, na katerem bom tekel na 100 in 200 metrov, potem pa že svetovno prvenstvo. Do odhoda v Moskvo se bom pripravljal. Spreminjal ne bom veliko. Predvsem bom pazil, da se ne poškodujem,'' je še dodal.

Najboljši vseh časov ne bi imel nič proti

Za državnim rekordom Matica Osovnikarja 20,47 v teku na 200 metrov iz leta 2004 še zaostaja, a verjame, da ga lahko doseže. In prav najboljši slovenski šprinter vseh časov je bil med prvimi, ki je Žumru, s katerim sta si vrsto let delila atletsko stezo, čestital za izpolnjeno normo. ''Takoj mi je čestital in prepričan sem, da se ne bi pritoževal niti nad tem, če bi popravil njegov državni rekord. Z njim sva v odličnih odnosih. Žal mi je, da je odšel. Sam verjamem, da bi še lahko tekel hitro,'' je prepričan atlet, ki je bil daljnega leta 2001 srebrn na mladinskem evropskem prvenstvu v skoku v daljino, pohvali pa se lahko tudi z bronom s sredozemskih iger 2005 s slovensko štafeto 4x100 metrov.

Prvo veliko priložnost za državni rekord bo imel že na svetovnem prvenstvu. Konkurenca v Rusiji bo velika, motivacije in adrenalina prav tako ne bo manjkalo. ''Če je konkurenca močnejša, sem hitrejši. Svetovno prvenstvo bo velika tekma, zato verjamem, da lahko tečem še hitreje, kot sem zdaj. Tudi državni rekord je možen, zakaj pa ne? Glede tekmovalnih ciljev pa je tako, da se je zdaj veliko težje prebiti naprej. Po novem sistemu so na velikih tekmovanjih le trije teki in ne več štirje, kot so bili včasih, kar pomeni, da v prvem krogu odpade že praktično polovica nastopajoči. Kljub temu verjamem, da se lahko prebijem naprej,'' je optimist 31-letni šprinter, za katerega je letošnja sezona, vsaj kar se tiče rezultatov, zagotovo najboljša do zdaj. Zakaj? ''Ne vem. Kar se tiče fizične pripravljenosti, sem bil lani pripravljen veliko bolje. Morda je bil problem v tehniki. Na 200 metrov sem začel teči šele leta 2007. Mogoče sem potreboval nekaj časa, da ujamem pravo tehniko. Praktično sem šele zdaj tekel tako, kot bi moral. Rabil sem nekaj časa, da sem dobil občutek,'' še pravi trikratni udeleženec evropskih prvenstev.

Sestra je bila tista, ki je pokazala pot

Ne le izkušnje, na poti do boljših rezultatov je bila v pomoč tudi sestra Kristina Žumer, ki prav tako sodi v vrh slovenskega šprinta. Je večkratna udeleženka največjih tekmovanj in predvsem – osebne rekorde je postavljala v zadnjem letu, čeprav je stara že 33 let.

''Spodbujava eden drugega, daje mi veliko nasvetov. Zagotovo je bila ona moj navdih, ko je lani najprej popravila osebni rekord na 100, potem pa letos tekla najhitreje še na 200 metrov. Pokazala mi je pot. Videl sem, da morda pa res še nisem prestar za rekorde,'' je predstavil odnos s sestro, ki še nima izpolnjene norme za svetovno prvenstvo. Še nekaj je tisto, po čemer se zgleduje po starejši sestri, s katero imata istega trenerja - Srdjana Djordjevića. ''Po tem, kako si organizira življenje. Že od leta 2004 dela in trenira hkrati. Zdaj grem tudi jaz počasi v te vode. Končujem fakulteto za strojništvo, priložnostno delam in treniram. Od atletike se v Sloveniji ne da živeti, zato se je treba pripraviti na življenje po njej. Njej gre odlično,'' je starejšo sestro pohvalil atlet, ki je bil predvsem v mlajših letih zelo vsestranski.

Na steni ima le najpomembnejši dve

Nastopal je v različnih šprintih in štafetah, pa tudi v skoku v daljino in celo v troskoku. Jasno je, da se je v vseh teh letih nabralo na stotine medalj. Zanimalo nas je, koliko jih ima, a nas je razočaral in priznal, da številke ne pozna. Niti tega, koliko približno se jih je v vseh teh letih nabralo. ''Joj, res ne vem, koliko jih imam. Zagotovo jih je veliko, a niti približno ne vem, koliko. Vse skupaj razen tistih s sredozemskih iger in mladinskega evropskega prvenstva, ki mi pomenita največ, imam v vreči. Malce me je sram, ker se do medalj obnašam tako nespoštljivo, a enostavno jih nimam kam dati. Pred leti sem jih še imel obešene na steni, pa so potem padle in se zavozlale med seboj, tako da nisem mogel narediti drugega, kot da jih pospravim drugam. Moral bi jih stehtati. Tako bi bilo najlažje,'' je povedal večkratni državni prvak v vseh mogočih starostnih kategorijah, ki je leta 2001 na državnem mladinskem prvenstvu v dveh dneh osvojil kar šest zlatih medalj - v daljini, troskoku, na 100 in 200 metrov ter s štafetama 4x100 in 4x400 metrov. Natančnih podatkov o vseh kolajnah, ki jih je v vseh teh letih nabral, torej nima, zato smo domačo nalogo opravili mi in s pomočjo nekdanjega uspešnega atleta in pozneje trenerja Darka Zorjana, ki skrbno zbira statistiko slovenskih atletov in atletinj, prišli do številke 102, če upoštevamo le najpomembnejša tekmovanja na domačih tleh – državna prvenstva in atletske pokale Slovenije. Prištejte še vse medalje iz tujine, tiste z manj pomembnih domačih tekmovanj, raznoraznih mitingov ... Medalj je prav gotovo še nekajkrat več. Število pa se bo v prihodnosti zagotovo še povečalo. Že prihodnji teden na državnem prvenstvu, denimo. Medalj ogromno, denarja, ki ga je zaslužil na račun kraljice športov, bolj malo. ''Ni pomembno. Z atletiko se nikoli nisem ukvarjal zaradi denarja, pač pa zaradi užitka. In ni mi žal,'' je pogovor zaključil najboljši slovenski šprinter ta hip.