Razočarani anonimni junak slovenskega športa

Danes 25-letni Celjan je to, da spada med najbolj nadarjene skakalce s palico na svetu, kazal že od nekdaj. Leta 2011 je prvič nase opozoril v mednarodni konkurenci in najprej zmagal na mlajšem mladinskem svetovnem prvenstvu v Lillu, potem je zlato medaljo prinesel še z olimpijskega festivala evropske mladine v Turčiji. Leto pozneje je bil peti na mladinskem svetovnem prvenstvu v Barceloni, potem nekaj časa nihal in se leta 2015 vrnil v slogu. Z naslovom evropskega prvaka do 23 let v Talinu in tudi uvrstitvijo v finale ob krstnem nastopu na svetovnih prvenstvih v Pekingu.

Takole je videti danes. Foto: Peter Kastelic/AZS Leta 2016, ko je nastopil tudi na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, je poskrbel za vrhunec kariere in na evropskem prvenstvu pri vsega 22 letih osvojil bronasto medaljo na evropskem prvenstvu v Amsterdamu. "Verjamem, da lahko postanem najboljši na svetu," je takrat povedal izjemno obetavni skakalec ob palici, za katerega pa se po velikem uspehu, enem od večjih slovenske atletike, ni spremenilo veliko. Ostal je anonimnež in v obdobju za tem, ko so njegovi rezultati spet zanihali navzdol, izgubil voljo do atletike. "Dovolj imam," je rekel in se pri vsega 24 letih odločil, da konča svojo nadvse uspešno atletsko pot, a potem k sreči ugotovil, da je atletika njegovo življenje, in se vrnil tja, kamor spada. Na debele atletske blazine, na katere skače z višine več kot petih metrov.

Palica mu je bila namreč položena v zibelko, kot pravimo. V atletiko je sledil svojemu očetu, ki se je ukvarjal z mnogobojem. "Prvič, ko sem ga šel spremljat na štadion in je skakal s palico, sem se zaljubil v to disciplino. Najprej sem skakal doma na vrtu v družbi mame. Ko sem bil dovolj star, sem odšel na štadion. Z drugo disciplino se nisem ukvarjal," je opisal svoje atletske začetke, ki spominjajo na tiste, o katerih v zadnjih tednih govorijo povsod po svetu.

Seveda smo se pogovarjali tudi o njem. O Armandu Duplantisu in njegovih neverjetnih rekordih v skoku s palico, s katerimi navdušuje ta 20-letni švedsko-ameriški atletski čudež. "Enkrat sem proti njemu tekmoval. Star je bil komaj 17 let, a me je vseeno premagal. Res je dober," se je ob pogovoru o novopečenem svetovnem rekorderju, ki je pred desetimi dnevi preskočil 618 centimetrov, zasmejal slovenski rekorder, ki je leta 2015 z 21 leti preskočil 570 centimetrov.

Z njim smo se pogovarjali pretekli konec tedna, ko je v Češči vasi osvojil naslov dvoranskega prvaka Slovenije. Foto: Peter Kastelic/AZS

Kako ste zadovoljni z vrnitvijo na slovenska prvenstva? Preskočili ste 510 centimetrov in osvojili nov naslov.
Moj prvi cilj je bil, da postanem državni prvak. Ko sem začel pri 510 centimetrih, sem hitro videl, da bo to dovolj za naslov. Zato sem šel takoj na 540 centimetrov, kar bi bil moj rezultat sezone. Teden dni pred tem sem v Istanbulu isto višino napadal z najtršo palico, odkar sem se vrnil, a mi ni uspelo. Zdaj mi prav tako ni. Nisem se počutil najbolje. Veliko mi je manjkalo.

Zakaj se niste počutili dobro?
Tega pa ne vem. Preprosto se nisem počutil dobro. Že na ogrevanju je bilo tako. Dolgo sem čakal na nastop, morda to, a po drugi strani je, razen na velikih tekmovanjih, tako ali tako vedno podobno, tako da to ne sme biti izgovor. Nisem imel svojega dne.

So pa zdaj občutki boljši, kot so bili ob koncu lanskega leta, ko ste spet začeli skakati?
Da, zdaj so skoki načeloma že spodobni. Skačem s palico, za katero verjamem, da lahko z njo preskočim tudi 550 centimetrov. Čim več tekem moram opraviti z njo. Verjamem, da bom takšnih skokov kmalu sposoben. Zdaj me čaka še ena tekma, ta konec tedna bom nastopil v Osijeku, potem pa gremo naprej. Mislim, da je popotnica za poletje dobra.

Česa si želite poleti in kje na poti do teh ciljev ste?
Zima je minila nekako tako, kot sem si zamislil, ko sem se odločil, da se bom vrnil. Prva želja je bila, da delam tehnično dobre skoke. Kar lepo mi gre. Palica je taka disciplina, da lahko v njej v zelo hitrem času narediš velik preskok. Vidim, da sem na dobri poti. Na zadnji tekmi je 540 centimetrov realen cilj. Za poletje se sploh ne bojim. Verjamem, da lahko preskočim 560 centimetrov. Kaj to pomeni? Ni velika umetnost, česa si želim. Nastopa na veliki tekmi. Želim si izpolniti normo za nastop na evropskem prvenstvu, ki znaša 560 centimetrov.

Za naslov državnega prvaka je preskočil 510 centimetrov, kar je precej manj od njegovega državnega rekorda 570 centimetrov, ki ga je dosegel leta 2015. Foto: Peter Kastelic/AZS

Kaj pa olimpijske igre?
Norma 580 centimetrov je precej visoka. Glede na to, da dolgo nisem tekmoval, težava pa bo tudi to, da bom dobil bolj malo priložnosti za nastope na močnih mitingih, je težko pričakovati, da bom preskočil toliko. Glavni cilj ostaja evropsko prvenstvo.

Na to, da bi še drugič nastopili na olimpijskih igrah, torej ne računate?
Razlike med zdajšnjimi normami in tistimi izpred štirih let so velike. Tudi rezultati v tej disciplini se močno dvigujejo, medtem ko se jaz šele vračam, tako da na kaj takega ne računam. Zelo zahtevno bo, a če se mi bo na kakršenkoli način posrečilo in se morda tja uvrstim glede na lestvico rezultatov, bo to seveda izjemno. Česa takšnega se ne bi branil.

Spomin na prve olimpijske igre in Rio 2016?
Olimpijske igre so želje vsakega športnika. To je tekmovanje z največjo težo, tako da je vsekakor nekaj posebnega. Če ne zaradi drugega, tudi zato, ker je na sporedu samo enkrat na štiri leta. Sploh za atlete so olimpijske igre nekaj posebnega, tako da sem vesel, da sem jih že doživel, a rezultatsko na njih nisem bil zadovoljen. Preskočil sem samo 545 centimetrov in obstal v kvalifikacijah. Tistega leta sem redno skakal prek 560 centimetrov, moj najboljši rezultat pa je bil 565 centimetrov, tako da sem bil zagotovo sposoben več.

Čudež v Amsterdamu

Na podelitvi v Amsterdamu Foto: Getty Images Kako je Renner pred štirimi leti prišel do največjega uspeha kariere in poskrbel za enega od večjih uspehov slovenske atletike?

V kvalifikacijah je v drugem poizkusu preskočil 550 centimetrov in se brez težav prebil v finale. Tam je v zelo vetrovnih razmerah, ki so bile usodne za nekatere favorite, v prvo preskočil 530 in 550 centimetrov, potem letvico trikrat podrl na 560 centimetrih, a pristal na tretjem mestu, saj so preostali trije tekmovalci, ki so prav tako preskočili 550 centimetrov, na nižjih višinah imeli nekaj težav.

Za največji spodrsljaj je poskrbel takratni svetovni rekorder in branilec naslova evropskega prvaka ter olimpijski prvak Francoz Renaud Lavillenie, ki je očitno podcenil razmere na štadionu, začel skakati šele na 575 centimetrih, a bil kar trikrat neuspešen in finale končal brez uvrstitve.

Tistega leta ste dosegli tudi največji uspeh kariere, ko ste presenetili v Amsterdamu in pri vsega 22 letih prinesli bronasto medaljo z evropskega prvenstva.
To so res lepi trenutki, zaradi katerih sem se tudi vrnil na atletske steze. To je dosežek, težko primerljiv s katerimkoli. Rezultat sicer ni bil najboljši, a v zelo težkih pogojih sem izkoristil trenutek in prišel do medalje. Večina favoritov ni zdržala pritiska, jaz sem ga in sem to izkoristil.

Z medaljo za naslov evropskega prvaka do 23 let Foto: Vid Ponikvar

Medalja z enega od treh največjih atletskih tekmovanj. Nekaj, česar večina držav vključno s Slovenijo ne doživi ravno vsak dan. Kaj vam je prinesla?
Ne veliko. Te medalje sploh nisem pričakoval in tudi ni bila moj cilj. Samo šel sem na tekmo in poskušal dati vse od sebe. Vsi so bili namreč na zelo visoki ravni, tako da te medalje res nisem pričakoval, zato se, ko sem jo dobil, niti nisem spraševal, kaj mi bo prinesla. Če me sprašujete po sponzorjih, novih nisem dobil. Kar sem imel, sem imel, pa še med temi sem nekatere sredi najboljše sezone izgubil. Dobil sem nagrado Atletske zveze Slovenije, to pa je bolj ali manj tudi vse. S te plati mi ta medalja ni prinesla nič dobrega.

Tudi kake velike medijske pozornosti niste bili deležni, pa čeprav ste slovenski atletiki prinesli eno od le petih medalj z evropskih tekmovanj, ki jih ima.
Res je. Strinjam se, da kake posebne medijske pozornosti ni bilo. Ne vem, zakaj. Če bi jo imel, bi bilo morda bolje tudi, kar zadeva denar. Morda bi bilo drugače, če bi na podobni ravni nadaljeval v naslednjih letih, zagotovo bi bilo lažje. Mislil sem si, da bom za javnost po takem uspehu veliko bolj zanimiv, ampak to je že preteklost. Zdaj, ko se vračam, skačem predvsem za sebe. Z drugimi zadevami se ne bom obremenjeval.

Osem medalj Slovencev, a le pet slovenskih

Matic Osovnikar je leta 2006 navdušil v Göteborgu in osvojil bron. Foto: Reuters Skupaj z Rennerjem je medalje na evropskih prvenstvih na prostem osvajalo osem slovenskih atletov in atletinj, a le pet jih je medaljo osvojilo v slovenskem dresu.

Legendarni Stanko Lorger je bil kot reprezentant Jugoslavije v teku na 110 metrov z ovirami leta 1958 srebrn. Nataša Urbančič je bila leta 1974 bronasta v metu kopja, kot zadnji Slovenec v jugoslovanskem dresu pa je medaljo z evropskega prvenstva leta 1990 prinesel Borut Bilač, ki je bil v Splitu bronast v skoku v daljino.

Pod slovensko zastavo je medaljo na evropskih prvenstvih osvojila Britta Bilač, zlato leta 1994 v skoku v višino, zlata pa je bila tudi Jolanda Čeplak leta 2002 v Münchnu v teku na 800 metrov. Leta 1998 je srebro iz Budimpešte prinesla Brigita Bukovec v teku na 100 metrov z ovirami, leta 2006 pa je v Göteborgu z bronom v kraljevski disciplini, teku na 100 metrov, navdušil Matic Osovnikar.

Zakaj ste konec leta 2018 šokirali in pri vsega 24 letih zamrznili športno pot?
Ne vem, težko razložim. Skok s palico je specifična disciplina. Ni in ni šlo. Nisem bil na ravni, ki sem si je želel. V nekem trenutku sem ugotovil, da imam dovolj mučenja. Trdih treningov, ki ne prinašajo rezultatov. Zato sem se odločil, da to končam. Potem sem zbistril glavo in počakal, da dobim nazaj željo do atletike.

Verjetno je k temu pripomoglo tudi to, o čemer sva govorila prej. Odziv okolice po velikem uspehu. Ste nad tem, kar vam je dala atletika, razočarani?
Težko vprašanje. Ne vem … Težko razložim. Vrhunskih športnikov marsikdo ne razume. Posebej nas, ki skačemo s palico. Verjetno mene nihče nikoli ni razumel, ko mi ni šlo.

Po koncu srednje šole se je posvetil samo atletiki, a lahko kljub velikim uspehom zdaj, ko se vrača, računa predvsem na prihranke. Foto: Vid Ponikvar

Kako shajate danes?
Ko sem bil v najboljši formi, ni bilo težav, zdaj je seveda drugače. Logično je, da podpore ni, saj ni bilo rezultatov. Verjetno bi bilo lepo, če bi zdaj dobil kakšno podporo, saj sem v preteklosti pokazal, da spadam med najboljše, ko sem v formi. Fino bi bilo, če bi dobil kak vložek, a na Atletski zvezi Slovenije imajo pač tak sistem, da moraš najprej doseči rezultat, šele potem te nagradijo. Pogodbe, ki jih imamo podpisane, so bolj kot nagrada za pretekle dosežke, ne pa vlaganje v športnika. To me malce moti. Moja odločitev je bila, da za nekaj časa preneham, tako da sem sam odgovoren za to. V tem obdobju, ko me ni bilo, sem izgubil vse svoje prihodke. Zdaj se vračam, a se financiram predvsem iz prihrankov. Trudim se, da bi dosegel kak rezultat in spet dobil podporo. Potem bo lažje.

S čim drugim kot z atletiko se v življenju niste ukvarjali?
Po končani srednji šoli sem imel res dobre rezultate v atletiki, bil pa sem zaposlen tudi v Slovenski vojski, tako da sem si rekel, da bom poskusil samo z atletiko. Mislim namreč, da je težko nastopati in trenirati, če ob tem delaš še kaj drugega. Sploh na vrhunski ravni. Rekel sem si, da bom poskusil in šel iz leta v leto. Zdaj sem tukaj in upam, da se vrnem na stara pota. Ni me strah, da mi ne bi uspelo, a se bo treba boriti. Atletika, sploh skok s palico, je borba s samim sabo.

V družbi velikega Sergeja Bubke, zdaj že nekdanjega svetovnega rekorderja v skoku s palico, ob njegovem obisku Slovenije na Bledu leta 2012. Foto: Vid Ponikvar

Eno borbo ste že dobili, ko se vam je uspelo vrniti. Kako je prišla ta odločitev?
Predvsem zaradi tega, ker sem še precej mlad, sem si rekel, da bi lahko vztrajal še nekaj let. Iztekla se mi je tudi pogodba s Slovensko vojsko, tako da sem bil postavljen pred dejstvo. Ali se vrneš v atletiko ali pa začneš delati. Drugih možnosti ni bilo. Premislil sem in se odločil, da poskusim še enkrat. Danes lahko rečem, da sem se odločil pravilno.

Za konec pa še tole. Če se pogovarjam s slovenskim rekorderjem, seveda ne morem spregledati Armanda Duplantisa, ki z rekordi na svetovni ravni v skoku s palico navdušuje v zadnjih tednih. Kaj pravite o tem 20-letnem fenomenu svetovne atletike?
Kaj naj rečem, izjemen je. Njegova zgodba je neverjetna. Skače že od tretjega leta, a verjetno si takrat nihče ni mislil, da lahko prileze tako visoko. Ne glede na to, da je že od nekdaj podiral rekorde, si zagotovo nihče ni mislil, da bo tako dober, kot je zdaj. Zelo mlad je še, a je že danes na višji ravni, kot je bil legendarni Sergej Bubka. Vanj je treba vlagati čim več. On je prihodnost. Ne samo skoka s palico, ampak vse atletike za prihodnjih deset let.

Sportal Mondo. Čudežni fant, ki se je rodil s palico v roki.